Če kličem sproščena Slovenija, kaj boste vzkliknili nazaj?

V Sloveniji ne moremo biti sproščeni. Slovenci so kolektivisti. In to več kot zadnjih tisoč let. Kot kolektivisti morajo najprej preveriti, kaj drugi mislijo, da potem sami vedo, kaj mislijo. Oziroma pogledajo, kar drugi naredijo, in potem sami naredijo enako. Tedaj ne morete biti sproščeni, kajti sproščenost lahko pomeni, da v resnici kršite tisto, kar drugi mislijo, da je treba narediti. S tem seveda tvegate in se izpostavljate sankcijam.

Torej lahko črtava za vekomaj, mislim Slovenci je enako sproščenost?

Ne, ni nama treba, razmisliva, zakaj ne gre skupaj.

Dovolite še prej komentar o sankcijah, ki jih omenjate. Kakšna kazen v najboljšem primeru doleti nekoga, če si upa dvigniti glavo, stopi iz vrste, je zunajserijski?

V najboljšem primeru bodisi posmeh bodisi kritike najbližjih ljudi – sodelavcev, sosedov in tako naprej.

Pa v najslabšem?

Socialna smrt. Se pravi, da si popolnoma socialno izoliran in ostaneš sam. Seveda tega nihče pri zdravi pameti ne bo nikoli naredil.

Zakaj je takšna naša nacionalna bit? So nam dale podlago genske koncentracije? Morda specifične krajinske razmere?

V genih ni ničesar. Lastnosti v genih ne obstajajo. Tukaj gre za socialno-zgodovinske standarde sprejemljivega oziroma normalnega vedenja. Pomeni, da moraš najprej vedeti, kaj drugi hočejo, in potem svoje vedenje uskladiti z njihovimi pričakovanji. Tako se boš izognil sankcijam. Takšen je slovenski princip. Znotraj tega principa delujejo Slovenci na vseh ravneh.

Zasebno nismo nič drugačni kot javno, ali pač?

Ja, zasebnost je posebna sfera. Gre za sfero, kjer posameznik misli, da ga ne kontrolirajo tisti drugi, ki so zanj pomembni, kar so praviloma sosedje in drugi, ki so mu teritorialno blizu. Zato, denimo, Slovenci tako grozno vozijo. Ko so v avtu, jih namreč nihče od tistih, ki so zanje pomembni, ne vidi. V okoljih, kjer ni tistih, od katerih lahko doživijo sankcije, si dovolijo biti spontani. Sicer Slovenec tega ne počne. Takoj ko je socialno viden, ne bo spontan. V preteklosti so sankcije lahko pomenile, da ti sosedje, če si ostal brez hrane, ne bodo pomagali s hrano, kar je lahko pomenilo tudi smrt od lakote. To pa ni bila strategija, ki bi bila smiselna. Slaviti spontanost? To so zahodni newagevski klišeji. Vse je odvisno od tega, kaj je bil in je v določeni etnični skupini standard. Na protestantskem Zahodu, kjer so bili protestanti izraziti individualisti, je bila zgodovinsko vzpostavljena strategija preživetja čisto drugačna od tiste pri naših prednikih. Tam je spontanost lahko bila sprejemljiva. Ampak to slaviti počez? Če bi se naši predniki tako vedli, če bi kršili kolektivistične oblike bivanja in preživetja, mi danes ne bi bili tukaj. V resnici dolgujemo svoj obstoj nespontanemu načinu bivanja, če lahko tako rečem.

Koliko so naše folklorne poteze pomagali oblikovati dominantnejši narodi in upiranje podrejeni vlogi domala vso zgodovino?

Narodi niso pomembni, sosedje so bili. Tako kot so pomembni še danes. Sosedje so bili tista skupina, ki je pomagala preživeti. Če sam nisi imel dovolj hrane, so ti jo v vaški skupnosti dali sosedje. Če bi se skregali in bili spontani ter delali kaj, kar oni mislijo, da ni prav, ti gotovo ne bi dali hrane. Bistvo je v preživetveni strategiji. Če si, denimo, poljedelec, lahko delaš vse leto maksimalno dobro, pa ne boš preživel. Da preživiš, moraš imeti socialni back up. In socialni back up so tisti, ki s tabo živijo na istem teritoriju. Za to, da ti bodo pomagali, pa je prvi pogoj, da delaš, kakor oni mislijo, da je prav. Sicer ti ne bodo pomagali.

V sodobnem svetu, kjer preživetje sploh ni enostavno in socialna varnost ni samoumevna, ko nam peščica narekuje, kako naj živimo in kaj naj mislimo, je veliko čustvene labilnosti, neumnosti, zlobe, tudi med sposobnejšim delom prebivalstva.

Slovenec ne more živeti brez tega.

Vi osebno niste zategnjeni, kajne?

Jaz si drznem biti spontana, sproščena, če hočete, vendar sem temu primerno tudi obravnavana. Milo rečeno, kot čudakinja. Vzgojena sem v protoprotestantskem duhu, kot sama rečem: starši so me vzgajali v izrazito individualno odgovornost. Ne počutim se dobro v kolektivih, denimo skupinsko učenje joge mi gre na živce. Sem individualistka. To, kar Slovenci počnejo, mi je tuje. Ampak to še nič ne pomeni. Pomeni le, da sem jaz čudakinja. Normalno je namreč tisto, kar je večinsko.

Vas nikoli ne zavede?

No, še vedno sem preveč kolektivistka v smislu, da si dovolim, da me drugi terorizirajo zaradi občutka dolžnosti. (Smeh.)