Verjetno so tudi taki. Mislim pa, da jih večina ne razume svojega vpliva na podaljševanje pandemije ali se je vsaj uspela prepričati, da ta nima nič opraviti z njihovimi odločitvami. Ko gre za Slovenijo, se mi zdi odveč psihoanalitično poglabljanje, saj si množičen odpor proti ukrepom in cepljenju lahko razložimo že s tipičnimi značilnostmi naroda na sončni strani Alp. 

Tarnanje in kazanje s prstom na druge za lastno nesrečo je ena od naših prevladujočih značilnosti. Živimo na enem od najlepših koščkov sveta, po kvaliteti življenja smo v svetovnem vrhu – ampak to ni dovolj. 

Samomorilnost in ekstremizem

Znani smo po tem, da je med nami precej takih, ki jim ni dosti mar za lastno življenje ali vsaj dajejo tak vtis. Po stopnji samomorov se z Madžari in Latvijci menjamo v evropskem vrhu. Podobno smo stalno blizu vrha pri ukvarjanju z ekstremnimi športi. Spomladi smo lahko brali o skupinah mladih, ki so se namerno okužili, da bi dobili status prebolevnika. Ob takem odnosu do svojega življenja se jim zdi verjetnost smrti zaradi covida, ki se meri v promilih, zanemarljiva. In imajo seveda popolnoma prav. Nevarnost covida z vidika posameznika je smešna, če jo primerjamo z alpinizmom, base skoki, ekstremnim gorskim kolesarjenjem ... 


Zavist ali sosedu naj crkne krava

Pred osamosvojitvijo smo bili izrazito egalitarna družba. Razen redkih privilegirancev je bila družbena razslojenost nizka. S prehodom v kapitalizem je neenakovredna delitev družbenega bogastva hitro rasla, v zadnjih letih skoraj podivjala. Ob bogatih zmagovalcih in udobno nameščenem srednjem sloju se je vztrajno večala skupina ekonomskih poražencev, ki se komaj uspejo prebijati skozi dan. Vedno več je tudi družbenih poražencev, ki se enostavno ne znajdejo v izkoriščevalskih odnosih povampirjenega sistema. Umikajo se v svoja stanovanja, stik s svetom bolj ko ne ohranjajo preko spletnih omrežij.

Obema skupinama poražencev je, kot ugotavlja Žižek, covid res prinesel neke vrste olajšanje. Že prej odrinjenim, izoliranim in s skromnimi dohodki covid ni imel kaj vzeti. Nasprotno pa je v obdobja izolacij in omejevanja pahnil druge, katerim so prej zavidali. Motečih veselih obrazov je bilo vse manj, krepil se je občutek namakanja v istem zosu. Na spletnih omrežjih so se postopoma povezali v balonček enakomislečih, ki jim je skupno predvsem eno: biti proti. Nenadoma so spet opaženi, na svoje šokantne objave dobivajo kup všečkov – končno spet nekam pripadajo. Nesreče in stiske drugih so na čuden (perverzen?) način prinesle olajšanje. Povezanost v skupni nesreči je lahko blagodejna. Ni ga hujšega od osamljenosti, ki je tudi glavni vzrok za samomore. 

Foto: Monster Ztudio/Shutterstock

Upor proti avtoritarnim staršem

Pri nas je dolgo prevladovala avtoritarna, z nasiljem podprta vzgoja. V zadnjih desetletjih jo sicer izpodriva permisivna vzgoja, vendar je v družinah še vedno veliko nasilja. Družbeno obsojanje ga je le še bolj skrilo za družinske zidove. Taka vzgoja »proizvaja« upornike proti vsemu in vsakomur. Do grla so siti tega, da se jim ukazuje, kaj morajo in česa ne smejo. Upravičeno jim je dovolj tega, da drugi odločajo o njihovih življenjih. Za vsako ceno ga želijo vzeti nazaj v svoje roke. Zaradi minulih krivic in preobčutljivosti žal to prepogosto počnejo na povsem neprimerne in družbeno škodljive načine.

Po drugi strani avtoritarna vzgoja lahko toliko zlomi posameznika, da ni sposoben samostojnega odločanja. Prilepi se na druge in jim slepo sledi – kot je prej ubogal nasilne starše. Temeljna želja po pripadnosti in povezanosti bo preglasila zadnje kančke zdravega razuma in samostojnega odločanja. 

S tako krivdo in sramom je težko živeti. Bistveno lažje je zanikati virus in znanost, verjeti izkrivljenim neumnostim ter kot skorumpirane lažnivce in ovce predstavljati vse, ki ti kažejo ogledalo. 

Tarnanje in zamere

Cankarjanske matere niso izumrle s pisateljevo smrtjo. Žilave, kot so, so se pretolkle skozi vse vojne in sisteme in okužile še potomce. Tarnanje in kazanje s prstom na druge za lastno nesrečo je ena od naših prevladujočih značilnosti. Živimo na enem od najlepših koščkov sveta, po kvaliteti življenja smo v svetovnem vrhu – ampak to ni dovolj. Omenjena razslojenost je mnoge potisnila v položaj žrtev. V pandemiji so kot bumerang udarili nazaj: niste poskrbeli zame, ni vam bilo mar, kako mi je – zdaj pa od mene pričakujete družbeno odgovornost?! Kot ste prej egoistično skrbeli samo zase, bom jaz zdaj zase. Briga me zdravstvo in vse drugo. 


Izogibanje odgovornosti

Na koncu pa še o našem nacionalnem »športu«, ki ima neprimerno več navijačev kot smučarija iz časov Križaja in Petroviča. Ko človeka prehudo stisnejo neprijetna čustva, bo počel karkoli, da se iz te stiske izvije. V begu pred sabo bo selektivno zaznaval samo tisto, kar mu koristi. Kot neke vrste podatkovni tunelski vid. Informacije si bo izkrivljeno razlagal z enim samim namenom: čim prej iz stiske – ne glede na ceno! Če je treba, bo verjel, da je zemlja ploščata, da so v cepivih čipi ali strupi, da je virus izmišljen ... Na prenapolnjenem covid oddelku bo spraševal, če vse tiste ljudi mučijo z respiratorji samo zaradi zaslužka. Nemogoče je take neumnosti pojasniti drugače kot z delno blokado delovanja možganov. Od čustev tako blokado lahko povzroči edino sram. Vsakemu se je to vsaj kdaj zgodilo pred šolsko tablo.

Tisti, ki se ne cepijo, se vsaj nezavedno sprašujejo, kaj pa, če je res? Kaj če virus obstaja, je nevaren in so ukrepi, čeprav včasih zmedeni, nujni in je cepljenje najboljša, čeprav ne idealna rešitev? Če je vse to res, potem ostane samo en krut odgovor: soodgovoren sem za podaljševanje epidemije, za nepotrebno škodo v družbi in, najhujše, za vsako nepotrebno žrtev. S tako krivdo in sramom je težko živeti. Bistveno lažje je zanikati virus in znanost, verjeti izkrivljenim neumnostim ter kot skorumpirane lažnivce in ovce predstavljati vse, ki ti kažejo ogledalo. Zato so se in se bodo še naprej oklepali vsake nove rešilne bilke, ki jih ves čas proizvaja anticepilska propagandna mašinerija. 

*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.