Na najlepšem delu sveta živi mala velika republika, ki bo letos na svoji torti upihnila trideset svečk. Legenda pripoveduje, da si je tisti, ki vse ve, vidi in zna, ta del zemlje pustil zase, a ko je že vsem drugim narodom razdelil svoje parcele, so se pri njem oglasili ljudje, na katere je pozabil. In ker je tisti, ki vse ve, vidi in zna, pošten in pravičen, ni šlo drugače, kot da jim je ta del prostora, ki si ga je zaradi vseh neskončnih naravnih lepot, želel zase, podaril. 

Sosed je sosedu pomagal in če je njemu crknila krava, si nikakor ni želel, da bi crknila še komu drugemu. 

Ljudje so bili hvaležni in presrečni. Svoj del zemlje so pridno obdelovali, na njem gradili svoja domovanja, nato pa še ceste, šole, bolnišnice, tovarne, knjižnice, hotele, zdravilišča, elektrarne, igrišča, školjčišča in gledališča. Pa še cerkve, da bi tistemu, ki vse vidi, ve in zna, izrazili hvaležnost in se od njega učili poštenosti in pravice. Napisali so ustavne zapovedi, da bi se lahko vsak, ki je bil v dvomih, nanje naslonil in se uprl temnim stranpotem. Sosed je sosedu pomagal in če je njemu crknila krava, si nikakor ni želel, da bi crknila še komu drugemu. 


Nato so se skupno odločili, da bi bilo nujno določiti nekoga, ki bi usklajeval dejavnosti, ki jih potrebujejo vsi. Odločili so se, da bo ta nekdo tisti, ki bo imel popolno zaupanje ljudi, kar se bo pokazalo na demokratičnih volitvah. Izvolili so Štefa, ki je obljubljal, da bo deloval pošteno in v dobrobit vseh ljudi. Zagotavljal je, da nikogar nikoli ne bo izneveril. Vsak je prispeval pet odstotkov svojih prihodkov in jih dal Štefu za opravljanje svojega dela in upravljanje vseh reči, povezanih s skupnostjo.

Štef je hitro uvidel, da sam tako težkega dela ne bo zmogel in da za svoje delovanje potrebuje primerne prostore, zato je ponižno prosil svoje ljudstvo za pomoč. Ljudje so mu podarili nov grad, v katerega se je zaprl, da bi imel pri delu mir in da ga ljudje ne bi motili. Podarili so mu še avtomobil z zlatim volanom, zanj so najeli prijaznega šoferja, vestno veselo tajnico, njami kuharja, urno sobarico, fikus in tri pomočnike, ki so mu morali priseči brezmejno zvestobo.

Kmalu je presodil, da tudi to ne bo dovolj in najel je še 13 svetovalcev in 2 svetovalki, obe le zato, da mu ne bi kdo očital neuravnoteženosti spolov, saj je sicer menil, da ženske sodijo bolj med dekoracijo, za štedilnik in ob otroke. Vsi novi najeti svetovalci in obe svetovalki so posledično seveda potrebovali še vsak svoje fikuse, avtomobile, šoferje, kuharje in sobarice zanje, kmalu so potrebovali še vsak svoje svetovalce in ti svoje in kepa potrebnega denarja se je debelila in debelila, saj je Štef vsakemu dal, kar je potreboval. 

Grad je pokal po šivih, zato se je Štef odločil, da mora vsak svetovalec nujno dobiti svoj grad, saj je le tako možno kvalitetno opravljati delo, ki mu ga je ljudstvo zaupalo. Ljudi je prepričal, da so svoje prispevke kmalu povečali na 22 odstotkov svojega dohodka, za dobrobit skupnosti seveda. Vsi so mu še vedno zaupali in še vedno je s častnimi besedami obljubljal, da bo za vse in za vsakogar poskrbljeno. 

Ljudje niso bili zadovoljni in razdelili so se na naše in vaše. Življenje v najlepši deželi na svetu je postalo neznosno. Če nisi bil naš, nisi mogel do službe, saj so svetovalci svetovalcev zamenjali tudi vse vodje tovarn, galerij in muzejev, bolnišnic in šol. Če pa si bil naš, si lahko opravljal posle z vsemi državnimi podjetji in mastno služil.  

Nato je Štef zbolel. Staknil je hudo višinsko bolezen. Na srečanja z ljudmi ni več hodil in ni mu bilo mar za nove izzive. Zanimalo ga je le še, kako bi od tistih 22 odstotkov prispevkov ljudi poleg zakonitega denarja za plačo nagrabil še malo denarja za svoji hčerki in za bratranca, saj se mu je zdelo, da se kak odstotek prispevkov manj pri skupnem znesku itak ne bo poznal, hčerki pa sta potrebovali vsaka svoj grad in lifting obraza. Bratranec pa nov traktor. Okrog svojega gradu je zgradil še visoko žičnato ograjo, ob kateri so stražili vojaki. Na pogovore s predstavniki naroda je pošiljal svetovalce svetovalcev, ki so si pridno pisali zabeležke o predlogih in pripombah ljudi, a Štef se zanje ni brigal. Kmalu so tudi njegovi svetovalci videli, da se da kak odstotek od tistih dvaindvajsetih izmakniti za svoj vikend na Lošinju, ki so ga nujno potrebovali za svoj počitek od garaškega dela. 


Ljudje so sčasoma spregledali in občutili vročino, ki jo občuti žaba, ko jo še živo kuhajo. Izrazili so svoje nezadovoljstvo, skočili iz lonca in želeli, da namesto Štefa prevzame krmilo Ignac, ki je zagotavljal, da bi državo vodil mnogo bolje, da bo podrl vse žičnate ograje, da bo vedno na razpolago ljudem, da bo umaknil vse nenujne fikuse, bil izvrsten in pošten skrbnik skupnega denarja in delal izključno za dobrobit vseh ljudi.

Štef, njegovi svetovalci, obe svetovalki in vsi njegovi podsvetovalci, ki so se zbali za svoje službe in fikuse, so vsi v en glas trdili, da je Ignacu samo do oblasti in da je v resnici prikrit, a velik lopov, lažnivi lažnivec in hudičev sin, čeprav to (takrat) ni bilo res in tega niso mogli dokazati. Ampak to so Štefovi privrženci preko svojega radia 24Štef&co (financiranega iz tistih 22 odstotkov prispevkov vseh ljudi, prikrito, preko oglaševanja iz vseh državnih tovarn), kjer si kot novinar dobil službo le s poklicem rektalnega alpinista z močno dioptrijo, zatrjevali in ponavljali toliko časa, da jim je približno polovica ljudi začela verjeti. Zvočniki radia so bili nameščeni na kandelabrih po celotni deželi. 

Na volitvah, ki se jih je zaradi razočaranosti udeležila le približno polovica državljank in državljanov, so bili glasovi razdeljeni približno na polovico, za dva glasova je zmagal Ignac. Slavje je bilo nepopisno, zmagovalci so se preoblekli v praznična oblačila, si nadeli kravate, zarezali v torto in nazdravili velikemu uspehu. Takoj ko je Ignac od Štefa prevzel ključe gradu, je utrdil žičnato ograjo okrog gradu, zamenjal prav vse Štefove svetovalce, obe svetovalki in svetovalce svetovalcev, kljub temu da so bili nekateri pri svojem delu odlični, a niso imeli bistvenega: niso bili dovolj Ignačevi. Zamenjal je tudi vse kuharje, tajnike, šoferje in vse fikuse v pisarnah. Za vsak primer. 

Če bi iz državnih podjetij samo izločili politično parkirane brezdelneže, bi bil proračun takoj v plusu. Le ti namreč ne bi več mogli hraniti namišljenih zunanjih svetovalcev in snovati izmišljenih projektov, ki imajo za edini cilj nahraniti sebe in koga od svojih. 

Tudi Ignac je v dveh mesecih zbolel in staknil višinsko bolezen najvišje stopnje. Za svoje svetovalce in svetovalke je najel izključno ljudi, ki so imeli poklic rektalnih alpinistov in imeli doma na steni na častnem mestu Ignačevo fotografijo v zlatem okvirju. V trenutku, ko je kdo želel, magari le na uho velikega voditelja, podati konstruktivno kritiko, ki bi pomagala k bolj učinkovitemu vodenju in naredila nekaj dobrega za vse ljudi (tudi za Štefove), ga je Ignac napadel z blatom iz njegovih hlevov, ga odpustil in mu uničil življenje.


Kmalu so Ignačev svak, sošolec iz osnovne šole in teta Elizabeta, ki sicer niso imeli rednih dohodkov, zgradili zase nove hiše, kupili 150 njiv in vikende z bazeni v Poreču, na Krku in Hvaru. Nihče jih ni vprašal, od kod jim denar, ko pa je to vprašanje končno postavil neki pogumni policist, so mu pojasnili, da jim je denar za stalno posodil stric z Nove Zelandije. Policist je kmalu izgubil službo. Ignac je prevzel zvočnike na kandelabrih in ustanovil svoj radio, kjer je zaposlil le novinarke in novinarje, ki so z obveznimi nadetimi plašnicami in pomponi v rokah navijali izključno zanj. 

Ljudje niso bili zadovoljni in razdelili so se na naše in vaše. Življenje v najlepši deželi na svetu je postalo neznosno. Če nisi bil naš, nisi mogel do službe, saj so svetovalci svetovalcev zamenjali tudi vse vodje tovarn, galerij in muzejev, bolnišnic in šol. Če pa si bil naš, si lahko opravljal posle z vsemi državnimi podjetji, mastno služil in dvigal marže blaga za dvesto odstotkov, gradil s pogodbami in aneksi avtoceste in tunele (ki so bili po nekaj letih že potrebni obnove), bolnišnice (ki so jih po dveh mesecih morali popravljati), elektrarne (ki so jih po dveh letih zaprli), po trojni ceni nabavljal kopije umetnih kolkov (po katerih so ljudje še manj hodili) in sejal rožice po grajskih dvoriščih veljakov (tudi če so bila prej že polna cvetja). 

Če je sosedu, ki ni bil naš, crknila krava, so mu to mastno privoščili in včasih nalašč zastrupili še vse druge živali in vse njive, da mu na njih ni več rasel niti plevel. Štef je zbral svojo četico odpuščenih in razžaljenih ter glasno kritiziral Ignaca, kako nesposoben, nedemokratičen in lažniv je. Pripravil je nekaj zborovanj in krivdo za vse svoje grehe naprtil Ignacu, ki je imel kmalu tega dovolj, zato je naščuval svoje privržence in označil Štefa za samega satana, ki bo uničil to deželo. Obmetavali so se z najbolj sočnimi besedami, prav tekmovali so v tem, kdo bo uporabljal bolj ogaben besednjak in kdo bo od svojega šefa dobil medaljo za najhujši cinizem in najbolj ogabno žalitev druge strani. Na ustavne zapovedi se ni oziral več nihče, niti redni in najbolj goreči obiskovalci državnih in duhovnih hramov ne. Tisti, ki vse ve, vidi in zna, je samo zmajeval z glavo in se čudil, kaj vse so ljudje sposobni narediti. Štef in Ignac sta bila kot oče in mama, ki se med seboj ves čas neznosno prepirata. In kdo je najbolj trpel? Ljudje. Narod. Država. Republika. 

700.000 ljudi danes umira na obroke. A univerzalna resnica, kaj je prav in kaj narobe, ostaja. Če bi vsak o tem najprej opravil iskren pogovor sam s sabo, tak brez plašnic in slepega verovanja Štefu ali Ignacu, bi se morda vrata nepovratna znova odprla. 

V državnih, javnih službah, so se rodila težka dvojna, trojna, četverna merila. Kdor je bil član stranke, ki je bila trenutno na oblasti, se je ukvarjal le s tem, kako bi nagrabil čim več. Vsak je seveda preko svetovalskih pogodb, dobaviteljev, izvajalcev ali podizvajalcev grabil zase in za svoje. Realne projekte, ki jih je bilo treba oddelati, so oddelali operativci, strokovnjaki v senci, garači brez izkaznic, ki so morali poskrbeti za izvedbo. Sistem ni podpiral več vzvodov za prijavo korupcij in doslednih zaščit žvižgačev. Človek, ki se je želel izpostaviti in opozoriti na nepravilnosti, je bil takoj mrtev, če ne fizično, pa psihično. Včasih se je kdo načelen kljub nevarnosti izpostavil, nato pa kmalu ugotovil, da ni nič drugače, da se ni nič spremenilo in da ga je sistem zmlel. 


Nekateri mediji so po narekih, brez sramu in z lažmi napadali vse tiste, ki so se uprli in ki niso bili »naši«. Tisti novinarji in novinarke, ki so stremeli za resnico, so se kmalu začeli samocenzurirati, saj so v nabiralnike prejemali grožnje s smrtjo. Tisti naši, ki so naredili napako, celo prekršili zakon, ki so ga sami podpisali, so bili seveda nedotakljivi, o tem se ni smelo govoriti. Od »velikih« nihče nikoli ni bil obsojen, zadeve so na sodiščih pogosto zastarale ali obtičale v predalih. Tudi kadar so imeli dokaze, so postopki trajali leta in leta in obnemeli v hrumenju časa.

Nekateri so bili na plačilnih listah podjetij, ki so postala parkirišča zaslužnih enkrat vaših, enkrat naših. In nekateri so na plačilnih listah ostali tudi, če niso prestopili praga podjetja te plačilne liste. Nekaterim pač ni bilo treba v službo. Gospa Frčafela, vplivna članica Štefove stranke, bivša ljubica direktorja velike državne firme, je redno dobivala plačo, a je v podjetju še niso videli. In tako več gospodov, ki so tu pa tam kapljali v službo, a ne delali nič. V tovarni gumbov je bilo takih najmanj 15 odstotkov vseh zaposlenih. Če bi iz državnih podjetij samo izločili politično parkirane brezdelneže, bi bil proračun takoj v plusu. Le ti namreč ne bi več mogli hraniti namišljenih zunanjih svetovalcev in snovati izmišljenih projektov, ki imajo za edini cilj nahraniti sebe in koga od svojih. 

Direktorji državnih in javnih firm so bili politično definirani, eni za Štefa, drugi za Ignaca, zato tudi ko so prišli na oblast naši, niso odpustili njihovih parkiranih, da ne bi pri kom od naših ali vaših postali nepriljubljeni in bili zamenjani. To je bilo zanje nepotrebno tveganje in tu so se naši in vaši celo združili v paritveni ples. Zaposleni so se kopičili in kopičili. V tovarni gumbov je živel oddelek z osmimi ljudmi, ki niso delali prav nič za lepo plačilo: skupaj 490.000 evrov na leto. Takih oddelkov je bilo v državnih podjetjih veliko. Če je kdo na to opozoril ali kaj vprašal, so ga začeli preganjati. Posle so dobivali izključno naši in vaši. Če nisi plačeval sponzorstev ali oglaševal v točno določenih medijih, so te takoj degradirali s pomočjo teh istih medijev. Dokler nisi prispeval. S prispevki primerne višine so si kupovali mir, ki je bil za vse poštene in pravične v resnici nemir.

…

700.000 ljudi danes umira na obroke. V deželici, ki ji je tisti, ki vse ve, vidi in zna, namenil najlepši kos sveta, kjer mejak ni bil vrag, le sosed, kot poje Prešeren, kjer znamo vsi, tako Štefovi kot Ignacevi in vsi tisti, ki niso od nikogar, stopiti skupaj, se povezati in kupiti vražjo mašino za Hematološko kliniko (ker je država ni imela na svojem okornem spisku nujnosti in ki bo rešila 30 življenj), je splošna razumnost žal odplavala skozi vrata nepovrata. Ampak – univerzalna resnica, kaj je prav in kaj narobe, ostaja. Če bi vsak o tem najprej opravil iskren pogovor sam s sabo, tak brez plašnic in slepega verovanja Štefu ali Ignacu, bi se morda vrata nepovratna znova odprla. 

Upajte si povedati, če kaj kje ni prav. Na glas in na primeren način. Ne kažite s prsti samo na druge, najprej pometajte pred svojimi pragi. Sicer bomo pristali pri anemičnem in nič kaj ponosnem praznovanju tridesetletnice naše države.  

Ljudje, mislite s svojo glavo. Temeljito se poglejte v ogledalo. Prepire in razburjanja obrnite v zrele in strpne medsebojne pogovore. Upajte si povedati, če kaj kje ni prav. Na glas in na primeren način. Ne kažite s prsti samo na druge, najprej pometajte pred svojimi pragi. Sicer bomo pristali pri anemičnem in nič kaj ponosnem praznovanju tridesetletnice naše države in bo deželica, kjer bi lahko bilo vse tako lepo, postala kloaka ustrahovanja, brezbrižnosti, birokracije, oportunizma, kraj, sovraštva, arogance, krivic, astroturfinga, ujetosti, strahu in velikih stisk. Vsega, česar smo se ob rojstvu želeli otresti, a nato kar skozi vhodna vrata spet spustili med nas in dovolili, da vzhaja. Zmoremo? Zmorete?

Ne, nikakor niso vsi isti in nisem vsegliharka. A treba je previdno izbirati. In pravočasno skočiti iz lonca na ognju. Da ne bo prepozno.

Svobodno, srečno in srčno, Slovenija!

…

PS: Vsakršna primerjava zgornjih opisov z resničnimi dogodki je dobrodošla.

PS2: Za tisto nujno mašino za Hematološko kliniko (CAR-T aparatura) lahko, kolikor zmorete, nakažete na: SI56 0284 3026 3615 528, Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, Vrazov trg 1, 1000 Ljubljana, s kodo namena CHAR ali preko SMS-sporočila ZDRAV5 na 1919. Hvala. 

Ilustracije: Nuvolanevicata/Shutterstock