Opazoval jih je, kako so se, šibki v svojih namerah, mogočni v širokoustenju in kratki v pameti in spominu, združevali v skupine. Kjer je bil en povprečnež, se je hitro pojavil še drugi in tretji … in že v osnovni šoli so takšni radi napadali tiste otroke, ki so bili drugačni. Morda zaradi videza, ki je odstopal v plus ali minus, staršev, ki so bili šibki, zapiti ali obubožani. A nikdar se ti, ki slavijo povprečje, niso sami postavili proti svetu ali za kogar koli. Sledili so le eni funkciji, in to je skrbi za lastno bit in zase. In tako se algoritmi množijo in tako se množijo dobra in slaba dela in dejanja, ki štejejo, in tista, ki jih je vredno pozabiti. In gospod X se je spominjal, spominjal se je vseh dogodivščin moči in poguma. Kako ni nikdar pristajal na povprečje in kako je že v mladih letih pričel služiti dober denar s svojo pametjo, znanjem in trdim delom.

Vas ne presune, ko zares srečate Človeka? Pogumnega Človeka, ki ločuje zrnje od plevela in ki s svojo milino hrani in polni praznine sveta? Mar ni takšna nadpovprečnost lahko rojena le v družbah, ki ne slavijo povprečja? V družbah, ki slavijo Velike in Večne? Vsak je lahko nadpovprečen in v svoji individualnosti poseben in lep. In ta zorni kot zavisti ne daje opravičila. 

A kljub vsemu, znal je uživati in užiti življenje v njegovi plodovitosti. Kmalu je obogatel, ženske so ga oboževale in res mu je uspelo očarati tiste najbolj fatalne in zanimive lepotice, ki so jih ljudje povprečja obrekovali zaradi mnogo razlogov. V spominu mu je ostala Francis, bistroumna svetlolaska, ki je vsakogar očarala in vselej puščala sled. Všeč mu je bila, ker je bila svobodna, neodvisna in suverena v duhu. In njen poklic je bil umetelen, saj za ženske poznih 60 let prejšnjega stoletja to res ni bilo v modi, namreč biti inženirka. Francis je kmalu naredila izpit za pilotko in preletela Evropo po dolgem in počez. Vse zabave v visoki družbi najinteligentnejših umov so bile vselej na razpolago njej in njenim prijateljem, ki jih je bilo mnogo, vsak pa izbran po svoje. Res je, Francis niso ljubili povprečni ljudje. Ti so jo sovražili, saj je bila vse, kar oni niso nikdar postali, in z lastnim trudom je dosegla višave, ki so bile za mnoge nepredstavljive. A do teh nesrečnih stremuhov, ki bi za dolar ubili vsakogar, je gojila razumevanje. Seveda niso sami krivi, da niso umni, vešči in spretni. Živijo iz dneva v dan, brez vere vase ali v druge. In pečat dobrega življenja je pridan ljudem, ki resnično znajo živeti življenje na visoko kakovostni ravni, četudi izberejo pot odrekanja in čiste askeze. In predvsem, po poti doseganja ciljev s plodom lastnega dela, ohranijo čistost. Francis je bila premožna, a prestiža ni nikdar potrebovala. Le dobro družbo in ljudi, ki so sposobni abstraktnega mišljenja in plemenitih dejanj. Gospod X in Francis sta bila sicer dolga leta ljubimca, in po njuni smrti so se ju spominjali v številnih pripovedih in pesmih … saj je človeka vredno življenje res eno samo, in to je življenje navdiha, poguma in moči. A le kdo si upa poleteti na krilih negotovosti in graditi prihodnji čas brez garancije uspeha in varnih psiholoških mrež?



In tako se igra povprečja in izrednosti odvija vsak dan pred našimi očmi. Mnogi sledijo formulam svobode in algoritmu neodvisnih kreacij, ki nudijo oporo le v viziji, saj zahteva pogum, ki ne obljublja ničesar. Tako je Saša prejela mednarodno prestižno nagrado in bila na domačih tleh prezrta; vaške opravljivke so hitele povedat, da je slaba oseba, ker je tako ambiciozna in uspešna. Nekje drugje je druga direktorica, ki je podpisala milijonsko pogodbo, doživela hladen tuš na domači gospodarski zbornici, saj ljudje niso mogli skriti zavisti. Nekje drugje je mati s svojo srčnostjo vzgojila krasnega zdravnika, ki rešuje številna življenja in ki ga spoštujejo prav vsi. In Marjan je, kot oče samohranilec, lepo vzgajal hčeri in sem in tja začutil toplino ljudi, predvsem pa zavist, ker sta bili deklici izjemno nadarjeni. Andreja, violinskega virtuoza, so na začetku kariere kritizirali, da je predober, da kolegom s svojo izrednostjo vzbuja slabo vest … Človek človeku volk? Da, Francis in gospod X sta se takšnim peripetijam lahko le nasmehnila, saj sta živela v svobodnem duhu z vizijo, ki je presegala najdrznejšo misel tistih, ki ždijo v svojih malih svetovih in sovražijo vse, ki jim je uspelo iti korak dlje. In tudi Ajša je pričela in ustvarila kolekcijo čudovite keramike, ki se prodaja prek spleta; res je, veliko je zaslužila, si čez leta kupila prijetno hišico in po smrti očeta doživljanja hude napade njegovih nekdanjih prijateljev, ki svoje zavisti niso zmogli skriti … Zavist je morda lahko gorivo za nov posel in nov dosežek, je razmišljala.

Tako razmišljam o lepoti in grdoti. O lepih ljudeh lepih značajev, ki zrejo zamaknjeno in vidijo nekaj, kar večina prezre. O ljudeh, ki so prijazni in katerih obraz žari toplino. O ljudeh, ki so nepomembni, a v svojem delu predani in dobri v svojih dejanjih. O ljudeh, ki so leni in slabi, ki žarijo nekaj grdega in ostudnega. Kot sva o lepoti modrovala s prof. dr. Urošem Ahčanom, je lepota vselej povezana z notranjo svežino in žarenjem. 

Ljudje se z leti ali lepšajo in so kot staro vino, žlahtni in polni darovanja obilja sebe, modrosti in kvalitetne osebe, ki je zorela leta let, da proti koncu življenjske poti nudi modrost zanamcem. Ali pa se, s starostjo, tako kot v mladosti, notranje krčijo, saj jih sile negativnih želja in čustev mečkajo in tlačijo k tlom. 

Lepota duše zažari na obrazu, četudi nima popolnih potez in mladostne svežine. Vselej je to energija, ki nas privlači, magnet za pogled, misel in željo biti si blizu. Seveda so pomembne tudi oblike, in zlasti usklajenost in harmonija sta tista elementa, ki ustvarjata nekaj presežnega, kar nas pomirja in polni. Temelj lepega je v lepoti narave, ki nas vselej presune s tistim nekaj več, ki se kaže povsem spontano. In da, tisti, ki sledijo povprečju, ne zaznajo žara, ki mu lahko sledi vsak, ki ohranja lepoto v sebi. Saj je slehernik lahko nadpovprečen v že čem. Če ne v dosežkih, katerim ploska zunanji svet, pa v dosežkih, ki krasijo intimo in družinsko bit. Biti razpoložljiv, tih in prijazen, je lahko cilj vsakogar. In želeti si biti nadpovprečen na teh ravneh, je pot, ki poglobi pojem lepote. 

Vas ne presune, ko zares srečate Človeka? Pogumnega Človeka, ki ločuje zrnje od plevela in ki s svojo milino hrani in polni praznine sveta? Mar ni takšna nadpovprečnost lahko rojena le v družbah, ki ne slavijo povprečja? V družbah, ki slavijo Velike in Večne? Vsak je lahko nadpovprečen in v svoji individualnosti poseben in lep. In ta zorni kot zavisti ne daje opravičila. Vsakdo je lahko izjemen: če ne v drugem, pa v tem, da žari lepoto značaja. Tako pa se včasih zdi, da se ljudje z leti ali lepšajo in so kot staro vino, žlahtni in polni darovanja obilja sebe, modrosti in kvalitetne osebe, ki je zorela leta let, da proti koncu življenjske poti nudi modrost zanamcem. Ali pa se, s starostjo, tako kot v mladosti, notranje krčijo, saj jih sile negativnih želja in čustev mečkajo in tlačijo k tlom. Res je, na stara leta nekateri celo tekmujejo, kdo ima za seboj več operacij in sila radi se na pogrebih pogovarjajo o tem, kako je nekdo umrl. Človek težko verjame, da nekdo zavida dobro in nebolečo smrt. A tiste drobne nagajivosti, ki jih leta prevedejo v mala zla, ki se začno s spletkami, obrekovanji in lažmi, nekje nosijo nevidne posledice. In leta tečejo in vsaka mala laž plete siv plašč, ki ogrne in stiska močno in ne popusti …

Neminljiva lepota je morda res takšna, ki ceni trenutke. Izrednosti. In ki beži od povprečja, ki je vselej sinonim za kvarno in netvorno. A lepota nam je dosegljiva že v naslednjem trenutku novega koraka v moči spoznanja in opuščanju vsega, kar škodi … Ko prijazen pogled obljubi nekaj lepega.