Naši košarkarji so združili Slovence, zaradi njih smo vstajali ponoči, podnevi pa so bile v času tekem ceste prazne. Kako ste videli te zgodovinske trenutke?

Res je neverjetno, česa je zmožna ta srčna ekipa. Celotna Slovenija je dihala z njimi. Dajali so nam občutek, kot da smo njihov »peti element«. Toliko čustev in energije je bilo prelitih. Nepopisno! Fantastično! Fenomenalni so! Dejstvo, da so bile ceste prazne, da smo bili pred ekrani ne glede na pozno oziroma rano uro, v službah je za dve uri zavladal delovni mrk ... Šport nas tako poveže, da ni besed, ki bi lahko to opisale, so samo res noro dobri občutki.

Aleksander je vedno usmerjen k iskanju rešitve in z mirno glavo hitreje prideš do nje. Seveda gre tukaj tudi za proces učenja in dolgoletnih izkušenj, kdaj in kako se v določenem trenutku odzvati. Njegova čustvena inteligenca je na visokem nivoju, medtem ko meni čustva bolj bezljajo (smeh). In vedno je izredno spoštljiv.   

No, za vas je bilo to vendarle še bolj osebno kot za ostale Slovence …

Vidim in občutim, koliko truda, odrekanja, časa, nadgrajevanja, potrpežljivosti, samoiniciative in drugega je vloženega tekom let, da se ustvari priložnost za uspeh. Ta proces pa se nikoli ne konča, kajti po vsaki tekmi pride nova tekma, novo tekmovanje, nove borbe. Vmes pridejo pomembni mejniki, kot je bil ta, in to je treba znati ceniti. Slovenska košarkarska ekipa, prvič na olimpijskih igrah in to celo v boju za medaljo! Tega nam oziroma njim ne more nihče odvzeti, pomembno je, da se zavedamo veličine, ki so jo dosegli. 

Kako vam je bilo ob gledanju moža na parketu na drugem koncu sveta? Ste ob vsaki njegovi gesti, pogledu vedeli, kaj mu roji po glavi?

(Smeh) Ja. Vedno, ko ga pokaže kamera, potihem analiziram njegove misli in občutke. V vlogi selektorja članske reprezentance sem ga z užitkom gledala. Vem, kaj vse je že prestal, kako je predan košarki, kakšno potrpežljivost in pozitivizem goji, brez kančka sebičnosti, vse za ekipo, res sem vesela zanj, da se je lahko predstavil v tej vlogi. Jaz ga občudujem in držim pesti dalje.


Kaj ste mu rekli, ko sta govorila po tekmi s Francijo? In kaj po tekmi z Avstralijo?

Po tekmi s Francijo je bilo res težko. Malo sva se pogovorila in delila občutke s tekme. Na igrišču so pustili srce, se borili in dihali eden za drugega do zadnjega. Več od tega od sebe ne moreš zahtevati. Bil je poraz s primanjkljajem sreče. Verjamem v filozofijo, da je treba ustvarjati nove priložnosti, več, kot jih je, več je možnosti za uspeh. Navsezadnje si je na primer Avstralija uspela priboriti medaljo ob 15. nastopu na olimpijskih igrah. Za našo košarkarsko ekipo je bil to prvi nastop in zame so zlata ekipa! Kar so oni pokazali v teh dveh mesecih, je občudovanja vredno.

»Že od nekdaj je z nami in vse igralce pozna do kosti. Mi spoštujemo njega in on spoštuje nas, prav to pa je najpomembnejše in zato je najboljši selektor za našo reprezentanco,« je o vašem možu povedal Zoran Dragić. Kako njegovo vlogo vidite vi?

Ta izjava Zorana me je izredno ganila. V nekaj stavkih je zadel bistvo in povedal najbolje, kot je mogoče. Res lepo je bilo to slišati iz drugih ust. Ni kaj dodati. Hvala! 

Sama sem se kot osemnajstletnica preselila v Ameriko in tam živela nekaj let. Verjetno ravno zaradi te izkušnje gledam na to malo drugače. Je pa profesionalni šport še kaj drugega kot samo blišč. Odrekanja je ogromno, letos na primer za nas ni družinskih počitnic, celotna družina se stalno prilagaja, pridejo trenutki, ko je otrokoma zelo težko, tudi meni, a se boriš dalje. Ni idealnega, to je življenje.  

Selektorji so zelo različni, nekateri so zelo temperamentni, preklinjajo, vpijejo na igralce in sodnike. Vaš mož je zelo miren, do fantov spoštljiv. Je takšen njegov značaj?

Ja, je. Aleksander je vedno usmerjen k iskanju rešitve in z mirno glavo hitreje prideš do nje. Seveda gre tukaj tudi za proces učenja in dolgoletnih izkušenj, kdaj in kako se v določenem trenutku odzvati. Njegova čustvena inteligenca je na visokem nivoju, medtem ko meni čustva bolj bezljajo (smeh). In vedno je izredno spoštljiv. 


V naši ekipi imamo enega najboljših košarkarjev na svetu Luko Dončića, zvezdnika, zaradi katerega je igranje košarke na najvišji ravni videti kot otroška igra. Ga vi poznate? Kako ga vidite?

Luka je neverjeten! Skupek vseh pozitivnih besed, ki obstajajo. Ne moreš, da ga ne bi oboževal. In ne samo na igrišču, tudi izven igrišča je izjemen človek. Mladim pa zlata vreden vzornik. Zaradi vsega skupaj mu tako zelo zelo privoščim vse.

Biti žena profesionalnega športnika ali pa selektorja pomeni, da lahko nova pogodba vso družino hitro odpelje v novo mesto, državo, morda celo celino. Ste imeli kdaj s tem težave?

Ne, ravno nasprotno. Jaz jemljem te reči kot novo dogodivščino. Sama sem se kot osemnajstletnica preselila v Ameriko in tam živela nekaj let. Verjetno ravno zaradi te izkušnje gledam na to malo drugače. Je pa profesionalni šport še kaj drugega kot samo blišč. Odrekanja je ogromno, letos na primer za nas ni družinskih počitnic, celotna družina se stalno prilagaja, pridejo trenutki, ko je otrokoma zelo težko, tudi meni, a se boriš dalje. Ni idealnega, to je življenje.

O vas sicer ni veliko znanega, ste pa tudi vi športnica, je res? Na katerem športnem igrišču bi vas lahko največkrat našli?

Verjetno ste ciljali na teniško igrišče? (smeh) Ja, od malih nog sem igrala tenis in ta šport mi je res dal ogromno. Zaradi tega sem med drugim dokončala študij na univerzi v Teksasu. Mož je bil ljubitelj tenisa, še preden sva se spoznala, zdaj je všeč še otrokoma in je prav zabavno. Me pa danes najdete predvsem v naravi, zaradi otrok pa vsepovsod – na nogometu, odbojki, ledu, košarki …

Kako vam uspeva usklajevati svoje delo in življenje, v katerem mož dejansko podredi življenje športu? 

Sem izredno hvaležna, da lahko delam. Trenutno sem vpeta v odnose z javnostmi, upravljanje družabnih omrežij in grafično oblikovanje. Glede na slog življenja, ki ga imamo, pa sčasoma postaneš pravi mojster v razporejanju časa. (smeh) V času popolnega zaprtja, ko so bile šole in vrtci zaprti, je bilo vse skupaj skorajda misija nemogoče. Name dejansko padejo vse stvari, v tem času sem imela pogosto slabo vest, da ne posvečam dovolj časa otrokoma. Spoštujem vse starše, ki smo v tem času igrali toliko vlog.