Mirjam Poterbin: Jaz kar naprej jočem

Ste še v »balonu« vsega, kar se dogaja v vašem življenju, v življenju vašega sina?

Mislim, da sva kar na trdnih tleh, tako Luka kot jaz. S tem ko je rastel on, smo rasli njegovi najbližji, razvoj je šel postopoma in naravno in vsaka nova okoliščina nas je privajala na življenje, ki ga živimo. Veliko je bilo prelomnic in veliko so mi dale. Luka pa je v prvi vrsti moj sin in vedno bo.

Bilo je nepopisno težko, in čeprav je danes tako uspešen, ne bi še enkrat doživela vseh muk tistih treh let, ko je bil tako mlad in tako daleč stran sam. 

Ste v svojih še mlajših letih spremljali zvezdnike ali zvezdnice svetovnega slovesa in si predstavljali, kako bi bilo živeti tako?

Nikoli, prav nikoli nisem razmišljala o tem. Seveda sem spremljala številne košarkarske tekme, ker jih je že od malega gledal Luka in sem bila ob njem, resda je v vseh generacijah izstopal, a nisem si belila glave s tem. Meni je bilo pomembno samo, da je srečen in da uživa. Ko me ljudje sprašujejo, ali sem vedela, kaj bo nastalo iz njega, šele pomislim, da pravzaprav res nisem.

Vemo za fenomen, ko želijo starši prek svojega otroka doživeti svoje sanje, naj bo prek njihovih športnih uspehov, javnega pojavljanja, izobrazbe in nazivov. Vam sina ni bilo treba spodbujati k temu, pa se je vseeno zgodilo.

Pri nas bi bilo prej obratno. (smeh) Pa niti obratno v resnici ne, glede spodbud je zdaj že znano, kako je bilo, hodil je s treninga na trening, klical mene, klical trenerja, ali gre lahko še na enega. Tudi sama sem športnica in bilo mi je lepo, da je Luka tako športen tip človeka in da ga šport spremlja skozi najbolj občutljiva mlada leta, zaposluje njegove misli in mu jemlje presežek energije. Potem je pri 13 letih prišel do mene, da si želi v Madrid. Sam. Moj prvi pomislek je bil, da je to prezgodaj, a ko mi je rekel in sem tudi videla, da si zares želi poskusiti, sem začutila, da je prav, da mu to izkušnjo dopustim. Bilo je nepopisno težko, in čeprav je danes tako uspešen, ne bi še enkrat doživela vseh muk tistih treh let, ko je bil tako mlad in tako daleč stran sam. Tudi njemu je bilo težko, pri 16 me je prosil, ali pridem v Madrid. Je pa še danes zelo navezan na Slovenijo, v Ameriki jo pogosto omenja, tudi javno, rad se vrne domov. Zdi se mi, da so ljudje, ki gredo zgodaj od doma, nanj še bolj navezani.

Koliko vas je zaznamovala zgodba, ki jo v zadnjih nekaj letih živita na očeh javnosti?

Zagotovo so izkušnje te, ki te gradijo in iz tebe delajo, kar si, to je dobro vidno tudi pri Luki. Zgodilo se je tako, da je pri 13 odšel od doma in zgodaj postal neverjetno samostojen, pravzaprav nas ne potrebuje več. Seveda mu stojimo ob strani, kajti tistim, ki smo mu najbližji, najbolj verjame. Prevzamemo mu bremena, da se lahko stoodstotno posveti košarki. Po eni strani sem res srečna, da živi svoje sanje, po drugi strani pa smo v zadnjem letu doživeli tudi breme tolikšnega uspeha. Spoprijeti se moraš z marsičim, predvsem v medčloveških odnosih. Zdaj se osredotočam na bližnje ljudi, ki so se izkazali za resnično zaupanja vredne, se imamo res radi in si veliko pomenimo. Zanje živim.

Pogosto ljudje vidijo samo končno podobo, vidijo današnji uspeh, ne zavedajo pa se, kaj vse izkusi, da nekam pride, koliko je vloženega, koliko je odrekanja, tudi izgub, Luka otroštva pravzaprav ni imel, hitro je stopil v veliki zahtevni svet. Morda sem pa res spoznala, kdo so pravi prijatelji. Pravzaprav sem to vedela že prej, z izkušnjami preteklega leta ali dveh pa se je le še potrdilo. 

Že v skromnem slovenskem javnem življenju ne ostaneš nedotaknjen, težko si predstavljam, kakšne so šele posledice slave na ravni, na kakršni živite vi.

Na začetku ti ni vseeno in si ženeš k srcu, kadar te doleti slaba izkušnja. Ko se nekaj časa dogaja, pa veš, da tako je, in te niti ne prizadene več. Nekako sprejmeš. Po naravi sem precej občutljiva, a sta me zadnji dve leti dobro utrdili. Saj sem dovolj močna in sem šla z dvignjeno glavo že skozi nekaj preizkušenj, a vidim, da sem lahko še močnejša. Ja, vse je za nekaj dobro.

Človek v ekstremnih okoliščinah največ spozna o sočloveku. Kaj ste vi spoznali o ljudeh v zadnjih dveh letih, ko je bilo ime vašega sina na ustih skoraj vsakega Slovenca? Pošteno ste prestopili meje vsakdanjega, tipičnega.

Veliko sem doživela, veliko vsega. Čeprav nerada, moram priznati, da tudi razočaranja, številna. Pogosto ljudje vidijo samo končno podobo, vidijo današnji uspeh, ne zavedajo pa se, kaj vse izkusi, da nekam pride, koliko je vloženega, koliko je odrekanja, tudi izgub, Luka otroštva pravzaprav ni imel, hitro je stopil v veliki zahtevni svet. Morda sem pa res spoznala, kdo so pravi prijatelji. Pravzaprav sem to vedela že prej, z izkušnjami preteklega leta ali dveh pa se je le še potrdilo. Sama zelo rada pomagam ljudem, se odzovem, zato toliko teže razumem negativnosti, še posebej kadar so nepravične.

K Luki še pristopate vzgojno?

Ne bi rekla. Luka je res odrasla oseba, kar sem naredila, sem naredila. (smeh) Resnično sem ponosna nanj! Ima vrednote, ima odnos do sočloveka in imel ga je že kot otrok. V tem svetu nikoli ne veš, kako se obrne, kaj prinese družba, zato mi še toliko več pomeni, da je ohranil čut za sočloveka, še posebno do otrok, in toplo mi je pri srcu, ko opazujem, kakšen človek je. Ko je bil še majhen, sva zbirala zamaške za pomoč otrokom in to mu je bilo skoraj tako pomembno kot košarka. Želel si je pomagati.

Ga je bilo težko vzgajati? Danes je vzornik mladih.

Luka je bil vedno zelo živ, treba ga je bilo zaposliti, usmeriti energijo! (smeh) Moram reči, da sem se vzgoji zelo posvetila, prebrala sem številne knjige in ves čas sem se zavedala pomena prvih let. Res sem ponosna, da je postal vzor mladim, kajti menim, da otroci potrebujejo vzornike, in to pozitivne, po katerih se je dobro zgledovati. Ob vseh potovanjih in selitvah nisem mogla več delati v svojem salonu, zato sem prevzela Lukovo znamko in lahko rečem, da mi je v veliko zadovoljstvo soustvarjati z njim, želel si je imeti svojo znamko oblek, majic, puloverjev, šolskih potrebščin in vsebino še dopolnjujemo. Pravzaprav sem si vedno želela početi kaj v povezavi z otrokom, in čeprav delujeva povsem neodvisno, vendarle sodelujeva. Prvo kolekcijo, ki je vsebovala preproste napise, sem ustvarila sama, zdaj ko smo usmerjeni bolj modno, že potrebujemo oblikovalca. Usedeva se, pove, kaj mu je všeč, kaj mu ni, kako on vidi eno ali drugo, ima zadnjo besedo.

Kako zahtevno je biti mati izjemnemu otroku?

Njegov nasmeh je moja največja sreča. Zame je to zdaj običajno življenje, je pa ogromno čustev, kar naprej jočem. (smeh) Tekma tu, tekma tam, počasi se navadiš na adrenalin, a nervoze ob ogledu se po mojem mnenju ne da izničiti. In vsi dogodki vmes, sama čustva povsod. Življenje v tujini me je izpopolnilo, od nekdaj sem rada potovala in pohajkovala in selitev v tujino mi je prinesla veliko zadovoljstva. Dallas, kjer živim, ni tipično ameriški, osebno sem navdušena nad ljudmi, resda Američanom očitajo napihnjenost in pretiravanje in lahko da je res vse bolj »zunanje«, a občutek odprtosti in sproščenosti je zares v olajšanje. In če sem čisto iskrena, v Ameriki doživljam več podpore, podpirajo mojo prisotnost ob sinu, kar se tudi meni zdi normalno. V domovini so me pogosto označili kot pretirano navezano mamo, pri njegovih 18 ali 19 letih. Ne vem, ali upravičeno. Z Luko imava dober odnos, v podporo sem mu, kjer je treba, in to so Američani prepoznali.

Že zgodaj ste ga morali prepustiti tako imenovanim skrbnikom, od trenerja, menedžerja do tistih, ki so ga želeli za svojega in imeli z njim svoje načrte. Roko nad njim imajo ljudje z izredno močnim vplivom. Kako to prenašate kot mama?

Težko je, vedno moraš biti zraven, predvsem pri izbiri ljudi. Priznam, da me je bilo strah, vržena sem bila v svet, ki ga nisem poznala, svet agentov in vplivnežev, in pospešeno sem se ukvarjala s tem, da sem v množici vseh izbrala ljudi, ki res skrbijo zanj, ga imajo kot svojega sina in ga ne vidijo le kot sredstvo za zaslužek. Veliko truda sem vložila v raziskovanje terena, pomagala pa mi je tudi ženska intuicija.

Če sem čisto iskrena, v Ameriki doživljam več podpore, podpirajo mojo prisotnost ob sinu, kar se tudi meni zdi normalno. V domovini so me pogosto označili kot pretirano navezano mamo, pri njegovih 18 ali 19 letih. Ne vem, ali upravičeno. Z Luko imava dober odnos, v podporo sem mu, kjer je treba, in to so Američani prepoznali. 

Si lahko predstavljate, kaj bo čez deset let? Kam seže vaša vizija?

Sem tip človeka, ki je bolj usmerjen v sedanjost. Zdaj smo tu in delamo to, in kar bo, bo. Tudi Američani so tako naravnani. Amerika mi je kar pisana na kožo, tudi kar se športa tiče, uživam na vseh tekmah, ki si jih tam lahko ogledujem, in obenem živim svoje življenje. Brez športa bi težko zdržala, tudi sama se še zdaj veliko ukvarjam z njim, akcija mora biti!

Kaj slovenskega pogrešate v Ameriki?

Kar v Ameriki pogrešam, je hrana, določena, kakovostna, domača. Resda je veliko bolje kot pred desetimi leti, a še vedno ni dovolj. No, skuto sem si pa zadnjič tam kar sama naredila. (smeh)

Je pa toliko bogatejši knjižni trg in vse imate na dosegu, če vam seveda ostane čas za knjige. Radi berete?

Kar veliko berem, sploh zvečer v postelji. Rada imam dober roman, raznovrstnost, največ pa sem v zadnjem času prebrala na temo osebne rasti. Vedno pravim, da se vse življenje učimo, in v tem intenzivnem času sem v knjigah marsikdaj poiskala uteho, razumevanje.

Si pripisujete kaj zaslug za sinovo izjemnost? Vam godi, ko vas označujejo za najlepšo mamo? Kamere vas obožujejo, nekateri pravijo, da je več pozornosti na vas kot na njem.

(nasmeh) Kaj pa vem, po kom ima talente, najbrž od vsakega kaj, čeprav zdaj bolj opazujem in razmišljam, da se vsak rodi s svojo zgodbo, usodo. Ne toliko po genih, temveč po začrtani poti in izkušnjah. Kar se tiče komplimentov; zagotovo smo ženske tako ustvarjene, da jih rade slišimo, včasih gre sicer za pretiravanje. Kot deklica sem plesala, ukvarjala sem se z modnimi revijami, pozornost mi ni tuja. Včasih pomislim, da je bolje tako, kot če bi rekli, da ima Luka res čudno mamo. (smeh) Rada imam ljudi in še danes težko rečem ne kakšni prošnji. Prejmem veliko sporočil, v katerih me ljudje sprašujejo o vzgoji. Zanima jih, kako je Luka lahko v svetu slavnih in bogatih ostal tako v redu fant.

Midva si zaupava. Laže je tudi, ker sem precej moderna ženska, on pa zelo odrasel za svoja leta. Lahko si odkrito poveva svoja mnenja in se vse zmeniva, pogovarjava se kot samostojna odrasla človeka. Tudi s svojo mamo imam dober odnos in to gre očitno naprej, je pa res, da je izkušnja s hčerko zagotovo drugačna kot s sinom.  

Kaj jim odgovarjate?

Po mojem je najpomembneje, da se z otrokom ukvarjaš, uživaš, da si ob njem in z njim. Še ko je bil manjši, sva veliko stvari počela skupaj. Na športne vadbe je šel vedno z mano, sedel je v dvorani, premikal uteži, spremljal dogajanje, veliko sva rolala, hodila na Šmarno goro, kakovostno preživljala mnogo skupnega časa. Je pa res, da sem imela svoj salon in sem bila vse popoldneve proste, tudi vikende. Danes imava vsak svoj dom, večinoma se srečava na tekmah, in ko vidim, kako se dobesedno igra na igrišču in uživa življenje, je to zame to. Tekmo za NBA igra z isto strastjo kot tisto za OŠ Milana Jarca.

Še zdaj sta skupaj ustvarjalna, celo poslovno sodelujeta. Niste tip mame, katere domislicam bi se 20-letni sin smejal, vam očital, da ste že za časom, iz druge generacije …

Ne, res ne, midva si zaupava. Laže je tudi, ker sem precej moderna ženska, on pa zelo odrasel za svoja leta. Lahko si odkrito poveva svoja mnenja in se vse zmeniva, pogovarjava se kot samostojna odrasla človeka. Tudi s svojo mamo imam dober odnos in to gre očitno naprej, je pa res, da je izkušnja s hčerko zagotovo drugačna kot s sinom. Kot deklica sem bila precej zaprta vase in trajalo je, da sem navezala stik, življenje me je odpiralo. Ne spomnim se točno, kaj so bila moja dekliška hrepenenja, včasih sem sanjala, da bi nastopala v muzikalu, no, ni uspelo (smeh), jih pa rada hodim gledat. Letos je tekma vseh zvezd v Čikagu in si bom zagotovo ogledala kakšen izvrsten muzikal, Čikago je znan po njih. Ja, tako se življenje potem obrne, po svoje! (smeh)