Mirjam Poterbin: Za svojega sina bi naredila vse

Mirjam, iskrene čestitke vsem, ki ste tako ali drugače prispevali k temu velikemu uspehu! Kako se počutite?
(Nasmešek, ki žari.) Odlično, hvala. Fantastično. Pa čeprav sem hkrati zelo utrujena. Občutki, ki sem jih doživljala med prvenstvom, so nepozabni. 

Potem se vprašaš, ali je lahko ljubezni kdaj preveč. Ko je šel Luka pri trinajstih in pol v Madrid, sem bila prisiljena doživeti eno najboljših in hkrati najbolj krutih, težkih preizkušenj. Pol leta sem vsak dan jokala kot dež. 

Kaj je bilo najlepše?
To, da sem videla svojega otroka srečnega. Tisti njegov igrivi nasmeh. To je to. 

Na posnetkih dih jemajočih akcij na parketu se sicer pogosto smeji.
Res je, a tokrat se je še bolj iskrivo, pristno. To vam težko opišem z besedami. 

Mama preprosto ve.
Ja. Videlo se je, kako dobro se razumejo. V klubu (španskem Real Madridu, op. a.) mu tudi ni nič hudega, a tam so igralci starejši. Po koncu evropskega prvenstva je dejal, če česa ne obžaluje, je to odločitev, da igra za slovensko reprezentanco. Kakšen nasmeh je imel, sploh ob zmagi in kljub poškodbi! Še dobro, da ima ušesa, sicer bi se zasmejal okrog glave. 

Na posnetku se je videlo, da mu je nogo zares zvilo, kot bi bila iz gume.
(Na obrazu se za trenutek pokaže podoživeta groza.) V tistem trenutku tega nisem videla, saj sem stala za ograjo. (Tekmo je spremljala v živo v dvorani, op. a.) Prava sreča, da ni bil zlom, ampak le zvin. 

To je moralo strašansko boleti, a Luka tega ni pokazal.
Res je. Ko je po tekmi prišel do mene, sem ga najprej vprašala: Samo povej mi, kako hudo je. Pa je odvrnil, da grozno boli, ampak je hkrati kar lebdel od zmagoslavja. 

Mame se lahko v ljubezni do sina ujamemo v številne pasti; priznam: za svojega sina bi naredila vse. Ponosna sem, da mi je uspelo vzgojiti skromnega, poštenega, super fanta, ki je nekaj naredil iz sebe – že zdaj.  

Kaj ste mu rekli potem?
»To je to, kar si si želel!«  

Italijanski komentator je v finalnem obračunu med Slovenijo in Latvijo ob Lukovem zadetku vpil: »Il predestinatooo!« Torej nekdo, ki je izbran, kar se sliši že skoraj religiozno. Po besedah najboljšega igralca evropskega prvenstva Gorana Dragića se mu v nekaj letih prav tako obeta naziv najboljšega; opisal ga je z besedami »rojen za zmago«. Marko Milič, prvi slovenski NBA-jevec, pa se čudi, kako zrel je Luka že zdaj in celo prevzema vlogo vodje na igrišču. Slovenska duša je po naravi skromna in se boji izstopanja. Vas je kaj strah?
(Malce igriv nasmeh.) Iskreno povedano – ne. Bala bi se, če bi videla, da je Luka v stiski, ni zadovoljen oziroma mu ni prijetno. Vsekakor se zavedam, da s slavo in uspehom pridejo tudi druge, manj lepe stvari. Zasut je z obveznostmi in zahtevami, pri katerih previdnost nikakor ni odveč. Po drugi strani je kljub osemnajstim pomladim zares tako zrel in samostojen, da nimam razlogov za strah. 

Na izjemno uspešne osebe, kot je on, se zelo radi »prilepijo« mojstri in mojstrice v dobrikanju, ki se prej niso zanimali zanj.
To se je že dogajalo in se še dogaja. Ni ravnodušen, ko vidi, da se mu kakšen posameznik želi prikupiti le zato, ker bi rad tudi sam odrezal kos pogače, pa čeprav nima za njegov uspeh nobene zasluge ali ga je pri tem celo onemogočal. Luka ima izvrsten občutek za ljudi. Že po kratkem spoznavanju osebe natančno ve, kaj se v resnici skriva za besedami. 

Kaj ga je naredilo tako zrelega?
Morda prav način življenja, bitke za obstoj. 

Luka je zasebno umirjen fant, le na igrišču »eksplodira«, si da duška. Prav tako se zna učiti na napakah drugih. Ko je s prijatelji na morju, se zares sprosti in si dovoli biti Luka, star osemnajst let. To se mi zdi krasno. S kolegi in prijatelji rad igra računalniške igrice kot običajen dečko. 

Vaša ločitev od njegovega očeta?
Tudi, vsekakor. Luka sem od mladih nog vzgajala v samostojnega fanta. Spominjam se trenutkov po njegovem rojstvu, ko sem si rekla: Naredi vse zanj, samo da ne bo mamin sinko! (Smeh.) To je res težko, mame se lahko v ljubezni do sina ujamemo v številne pasti; priznam: za svojega sina bi naredila vse. Ponosna sem, da mi je uspelo vzgojiti skromnega, poštenega, super fanta, ki je nekaj naredil iz sebe – že zdaj. 

V težkih obdobjih so pravi prijatelji neprecenljivi. Koliko imate iskrenih prijateljic, pravih zaupnic?
Imam svojo mamo in dve ali tri prave prijateljice, s katerimi se poznamo že zelo dolgo. V življenju se mi je dostikrat zgodilo, sploh zdaj, ko je Luka uspešen, da sem komu pomagala. Prej sem prejela milijon sms-sporočil, v naslednjem trenutku pa me oseba ni niti pozdravila. 

Po izkušnjah ločena mama pogosto nevede še bolj usmeri vso svojo ljubezen na otroka, saj ima občutek dolžnosti, ker ve, da mu nekaj v družini manjka.
(Pokima.) To je res. Potem se vprašaš, ali je lahko ljubezni kdaj preveč. Ko je šel Luka pri trinajstih in pol v Madrid, sem bila prisiljena doživeti eno najboljših in hkrati najbolj krutih, težkih preizkušenj. Pol leta sem vsak dan jokala kot dež. Ko danes pogledam nazaj, ne vem, ali bi lahko šla še enkrat čez nekaj takšnega. Ni me skrbelo, kako bo s košarko, zanimalo me je le to, kako se počuti, ali je zadovoljen. Na začetku, ko sem videla, da je tudi sam občutil tesnobo in mu ni bilo lahko pri srcu, me je to tako zelo bolelo, da vam ne znam opisati. Da znoriš! Prvi trije dnevi, ko sem ga prvič pustila samega v Španiji, nato pa sem se vrnila k njemu, so se mi zdeli tako dolgi, kot bi bila doma pol leta. Po približno šestih mesecih, ko se je naučil jezika, je vse postalo lažje in tudi sama sem se pomirila. 

V prvih mesecih pa ste menda k njemu pripotovali vsak teden?
Tako je. Prepričana sem, da je bilo to nujno. Ne le zaradi njega, tudi zaradi sebe. Saj je bil še otrok, fantek! Vse sem naredila, da sem mu bila v oporo, in mislim, da mi je dobro uspelo. 

Mislim, da sem si uredila življenje. Zadnjih nekaj let sem zares srečna in verjamem, da se to pozna tudi navzven.  

Več kot očitno. Pa vendar, mar ni po drugi strani moral hitro, prehitro odrasti?
Nedvomno. Izgubil je brezskrbna mladostniška leta. To je zagotovo minus. 

Mislite, da se bo, ko bo starejši, zaradi tega primanjkljaja kdaj znašel na stranskih poteh oziroma se mu bo malo »utrgalo«, ga bodo zamikale brezmejne zabave?
Mislim, da ne. Z njim sem vsak dan. (Že skoraj dve leti živi pri njem v Madridu, op. a.) Poznam njegov značaj. Precej mi je podoben, saj je zasebno umirjen fant, le na igrišču »eksplodira«, si da duška. Prav tako se zna učiti na napakah drugih. Ko je s prijatelji na morju, se zares sprosti in si dovoli biti Luka, star osemnajst let. To se mi zdi krasno. S kolegi in prijatelji rad igra računalniške igrice kot običajen dečko. 

V televizijskem prispevku o njem z naslovom Čudežni deček košarke je njegova osnovnošolska učiteljica dejala, da je bil preprost fant in je v šoli tudi kdaj kaj ušpičil, kot se spodobi za najstnike.
No, ampak nikoli ni bilo nič kaj zelo strašnega ali zlobnega! Nekoč sta skupaj s sošolcem okepala sošolko ali pa so kaj drug drugemu skrili. Seveda sem Luki doma razložila, zakaj se nečesa pač ne sme početi, ker s tem prizadeneš drugo osebo, ter naj se postavi v njeno kožo. Resnici na ljubo – veliko lumparij le ni bilo. 

Zdite se mi zelo preudarni, umirjeni. S kolegicami smo se pogovarjale, da še nikoli niste bili tako čedni. Ali to izhaja tudi iz vašega notranjega zadovoljstva?
Najprej hvala za kompliment. Mislim, da sem si uredila življenje. Zadnjih nekaj let sem zares srečna in verjamem, da se to pozna tudi navzven. 

Živite v prvi vrsti za sina ali najdete čas tudi zase in za svoja veselja?
Tudi zase, seveda. Živim svoje življenje. (Navihano.) Včasih ko Luke ni, grem kam tudi za tri dni. Rada se ukvarjam s športom. Tečem in vsake toliko se udeležim polmaratona. Obiskujem fitnes, hodim na aerobiko, različne zadeve. V Madridu imamo več čudovitih parkov v stilu Tivolija in narava je prelepa. Že to, da se nadihaš svežega zraka, ti poboža dušo. 

Ste morda zaljubljeni?
(Širok nasmeh.) Partnerja imam že pet let. 

Veste, ko se izpostavlja to moje preteklo udejstvovanje, pa da sem kozmetičarka s svojim salonom, te ljudje prehitro spravijo v kalup, ki ti včasih prinese več škode kot koristi. Mnogi kar preslišijo, ko jim povem, da imam tudi fakultetno izobrazbo iz upravnega dela.  

Je iz Madrida?
Ne, on je od nekdaj, že več kot dvajset let, moj najboljši prijatelj. Človek, za katerega si ne bi nikoli mislila, da bom kdaj z njim. Pa sem in to je to. 

Kdaj ste ga ugledali v novi luči?
Takrat ko sem bila sama, on pa tudi. Vmes se nekaj časa nisva družila, potem pa spet in je preskočila iskrica. 

Vi ste po poklicu in izobrazbi kozmetičarka. S čim se ukvarja on?
V življenju je počel že marsikaj, zdaj pa dela svoj domači sladoled, ki je odličen. 

Se vam je uspelo odpreti za ljubezen prav takrat, ko ste hkrati trpeli zaradi Lukove odsotnosti?
Tako je. Morda sem se kljub vsemu hudemu po svoje v srcu tudi razbremenila. Kot bi našla moč, da naredim korak naprej. 

Pa če mi vendarle dovolite še malo pokukati v preteklost: kot rosno mlado dekle ste bili razglašeni za miss fotogeničnosti, uspešni pa ste bili tudi v manekenskih vodah.
(Malce sramežljiv nasmeh, ki odkriva nelagodje, ko spregovori z malce nižjim glasom.) A morava nujno to izpostaviti? 

O, ja! Natančno se spominjam, kako smo doma pred televizijskimi zasloni bentili, zakaj ste vi pa še kakšna klasična lepotica prejeli zgolj »stransko« lento.
Se spominjam, da je bilo nekaj pritožb, ja. Ah, kje je že to! Veste, ko se izpostavlja to moje preteklo udejstvovanje, pa da sem kozmetičarka s svojim salonom, te ljudje prehitro spravijo v kalup, ki ti včasih prinese več škode kot koristi. Mnogi kar preslišijo, ko jim povem, da imam tudi fakultetno izobrazbo iz upravnega dela. 

Z Luko sva se vedno skupaj ukvarjala s športom. Ob popoldnevih sva rolala, smučala, plavala – vse mogoče.  

Luka verjetno ne bo šel po vaših stopinjah – na fakulteto, vsaj ne prav kmalu?
Res je. V Španiji je sicer končal srednjo šolo oziroma gimnazijo, za naprej pa se časovno ne bo izšlo. Že zdaj v zadnjem letniku mu je uspelo biti pri pouku zgolj enkrat na teden. Iskreno tudi verjamem, da je življenjska šola pomembnejša od uradne. 

Se zelo strinjam z vami. Še nekaj je zanimivo: vaša mama Milena Poterbin se je prav tako ločila od vašega očeta. V intervjuju za Mag leta 1999 je dejala, da je šele po ločitvi njena vizija zares vzplamtela.
To drži. Takrat je postala samostojna in se poslovno razcvetela. (Vrsto let je vodila znani ljubljanski frizerski salon, imenovan Mirjam, op. a.) Moja mami je prava deloholičarka. Brez težav je delala od šestih zjutraj do desetih zvečer. 

V prej omenjenem članku smo lahko še prebrali, da ste ji energijo za nove korake dali prav vi, hči, na katero je zelo navezana. Ne nazadnje je po vas imenovala salon.
(Se ganjeno nasmehne.) Res je. Z mami sva močno povezani. Vsaj enkrat na mesec prileti k nama v Madrid in z Luko sta velika prijatelja. Od nekdaj nama je bila v ogromno oporo. 

Tudi na evropskem prvenstvu smo jo videli stati ob vas! Kaj pa se je zgodilo z vašim očetom, Lukovim dedkom? Menda je prav med tekmo doživel možgansko kap?
Mojega očija je zares doletela možganska kap. Gledal je vse tekme, a ne vemo, ali se je to zgodilo med katero od teh. Mislim, da ne. Izvedeli smo tisto nedeljo, ko smo bili na tekmi v Helsinkih. 

Je Luka zato kaj slabše igral?
Ne. Luka zna vse, kar se mu slabega zgodi, prebroditi prav s pomočjo košarke. Postane še boljši. 

Z Luko sem preživela vse popoldneve in to je največ, kar lahko otroku daš. Pa to, da ga poslušaš in dejansko slišiš, kar ti hoče povedati, ter to sprejmeš. 

Menda je že kot fantek ves čas metal žoge na koš?
Ves čas. Samo žoga ga je zanimala. Vse, povezano z njo. Tudi nogomet, ki ga je treniral najprej. 

Kdaj ste opazili, da košarka ni nujno le šport »za zraven«?
Težko rečem. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bo košarka Lukov kruh. On jo je videl v prvi vrsti kot igro in še danes ni nič drugače. V njej neizmerno uživa. 

To sem vas vprašala zato, ker je njegov prvi trener Grega Brezovec dejal, da je videl, kako si je Luka že kot otrok zadal cilj, da bo šampion.
Kot mama tega nisem opazila, dejstvo pa je, da sva se z Luko vedno skupaj ukvarjala s športom. Ob popoldnevih sva rolala, smučala, plavala – vse mogoče. 

Starš je pač najboljši vzor.
(Odločno prikima.) Moram priznati, da sem se zelo posvečala vzgoji in na to temo prebrala tudi ogromno knjig. 

Ali lahko zaupate, kaj se vam zdi pri vzgoji najpomembneje?
Prva smernica je, da z otrokom preživljaš čas kar najbolj sproščeno. Sama sem delala le do takrat, ko je bil sin v šoli. Imela sem srečo, da sem si stranke lahko naročila v tem času. Zavedam se, da v številnih drugih službah to ni mogoče. Z Luko sem preživela vse popoldneve in to je največ, kar lahko otroku daš. Pa to, da ga poslušaš in dejansko slišiš, kar ti hoče povedati, ter to sprejmeš. Prav včeraj sem slišala Goranovo (Dragićevo, op. a.) mamo reči, da sta glavni pravili dobre vzgoje to, da si otrokom prvi zgled sam ter jih hkrati vzgajaš s srcem. Ne bi se mogla bolj strinjati. 

Ko me je Luka prosil, naj se preselim k njemu v Madrid, ker si je želel občutka, da ima dom, sem se tega najprej malo ustrašila. 

Kdo je bil za Luko najmočnejša moška figura, poleg očeta morda trenerji?
(Spusti zrak skozi ustnice, tako da na kratko zavibrirajo.) Potem ko je šel v Madrid, sem mu pomagala najti agenta iz vrhunske agencije, v kateri je tudi Goran Dragić. Izbrani agent je za Luko naredil vse, pomagal mu je tudi pri najbolj preprostih stvareh. 

V televizijskem prenosu med evropskim prvenstvom je Lukov oče Saša Dončić na novinarkino vprašanje, kje vidi sina v prihodnje, odvrnil, da je govoriti o tem prehitro, saj se lahko Luka denimo poškoduje. Kmalu se je to res zgodilo. Predestinacija?
(Zavzdihne.) Sama takšnih stvari kot starš raje nikoli ne govorim. 

Kaj rečete Luki pred tekmo? Zmagaj? Uživaj? Pazi nase?
Nikoli. Pred vsako tekmo, pa naj gre za finale evrolige, evropskega prvenstva ali prijateljske tekme, mu napišem ali rečem enako: »Srečno na tekmi! Igraj tako, kakor znaš!« 

Brez prestrašenosti. S tem sporočate, da verjamete vanj.
Res je. Tudi nisem tiste vrste starš, ki bi mu po tekmi težila, zakaj je ravnal tako in ne drugače. 

Ali vaš partner živi z vama v Španiji?
Ne, občasno pride k meni na obisk. 

Domov v Slovenijo grem enkrat na mesec za tri dni in takrat delam od jutra do noči. Iskreno – zaslužim toliko kot prej, ko sem delala vse dneve. Nujno se mi zdi, da še naprej sama služim svoj denar. Ni prav, da otrok služi zate. To se mi zdi nepojmljivo. Rada delam in bom delala, dokler bo šlo. 

Kaj pa Lukovo dekle, s katerim sta skupaj kakšno leto?
Tudi vsake toliko pripotuje k njemu. 

Kako kaže vašemu poslu?
Ko me je Luka prosil, naj se preselim k njemu v Madrid, ker si je želel občutka, da ima dom, sem se tega najprej malo ustrašila. 

Menda obožuje vašo kuho, posebno testenine in musako?
Ja, musaka je številka ena. (Nasmeh.) Športnik mora dobro, kakovostno jesti. Ni mi prav, da bi jedel zunaj. No, kot rečeno, tudi glede posla, za katerega obstoj sem se bala, se je izkazalo, da se vse uredi, prav ujame, ko v nekaj verjameš. Domov v Slovenijo grem enkrat na mesec za tri dni in takrat delam od jutra do noči. Iskreno – zaslužim toliko kot prej, ko sem delala vse dneve. Nujno se mi zdi, da še naprej sama služim svoj denar. Ni prav, da otrok služi zate. To se mi zdi nepojmljivo. Rada delam in bom delala, dokler bo šlo. 

Vaš sin sicer odlično zasluži. V medijih so se že konec avgusta pojavila namigovanja in statistike, da naj bi že s prvo plačo v Madridu zaslužil pet milijonov evrov in bo predvidoma že pri dvajsetih postal milijonar.
To je popolna laž. (Smeh.) Ne vem, od kod jim te številke. Luka zasluži precej manj. O natančnih številkah sicer ne morem govoriti, ker gre za skrivno pogodbo. 

Luka je pameten fant. Zdaj bi seveda lahko iztržil še več denarja, vendar tega ne želimo. Prepričana sem, da osemnajstletnik tega ne potrebuje. To je zanj prej slabo kot dobro. Z denarjem se ne obremenjuje, zanima ga le, koliko minut bo igral. 

Strokovnjaki pravijo, da so mu že leta 2018 široko odprta vrata v košarkarska nebesa – NBA.
Sam o tem še ne razmišlja. Odloča se sproti in preudarno. Luka je pameten fant. Zdaj bi seveda lahko iztržil še več denarja, vendar tega ne želimo. Prepričana sem, da osemnajstletnik tega ne potrebuje. To je zanj prej slabo kot dobro. Z denarjem se ne obremenjuje, zanima ga le, koliko minut bo igral. (Nasmeh.) To se mi zdi edino pravilno. Le redko kdo ve, koliko je zares pretrpel na poti do uspeha, ki ga doživlja zdaj, in koliko vložka, tako čustvenega kot finančnega, je bilo treba. Jaz pa vem, zato sem toliko bolj srečna zanj. Želim si le to, da bi Luka ostal srečen.