»To je neverjetno!« so bile najpogostejše besede iz vaših ust v zadnjih dneh. Pa zdaj že verjamete, kaj vse ste dosegli?

Včeraj (pogovor je nastal na Japonskem 21. avgusta, dan po Janjinem zgodovinskem trojčku zlatih medalj, op. a.) se še nisem zavedala in še vedno je edina beseda, ki jo lahko rečem: Neverjetno! Danes sem se šele zavedela in potočila solzico, a še vedno je neverjetno, tudi za moje standarde.

Vedno sem zelo čustvena, a morda tega ne pokažem. Ne jokam vsakič, a mi vsaka zmaga enako veliko pomeni, vsake se veselim.  

Vsaka mama reče, da ne more oceniti, kateri od otrok ji je najljubši. Pa vi – bi lahko ovrednotili tri zlate medalje s svetovnega prvenstva?

Ne morem, ker mi vsaka ogromno pomeni. Po sanjski balvanski sezoni sem si želela isto ponoviti še na svetovnem prvenstvu, potem sem ponosna nase, da sem v težavnosti odplezala smer, kot je treba, dala sto odstotkov od sebe in tudi tam zmagala. Kombinacija pa je novejša preizkušnja za prihodnje leto; tam sem se spet naučila nekaj novega, da je treba ohraniti mirno glavo in da ni konec, dokler ni konec. Iz vsake medalje sem se nekaj naučila in ne bi mogla ovrednotiti, katera mi več pomeni.

Čez eno leto se boste vrnili v Tokio na olimpijsko premiero športnega plezanja. Vaša olimpijska bakla ponosa pa gori že danes, kajne?

Res se veselim, da se prihodnje leto vrnem na Japonsko in da bom tekmovala na olimpijskih igrah.

Na letošnjem svetovnem prvenstvu smo kljub velikemu čustvenemu vrtiljaku, ki spremlja vsako tekmo, videli vaše solze sreče samo ob tretji medalji, zlati v kombinaciji, na lanskem svetovnem prvenstvu pa, ko ste postali svetovna prvakinja v balvanskem plezanju. Kako pogosto si pustite, da čustva javno bruhnejo iz vas?

Vedno sem zelo čustvena, a morda tega ne pokažem. Ne jokam vsakič, a mi vsaka zmaga enako veliko pomeni, vsake se veselim. Nobene ne jemljem kot samoumevne, vsako nosim v srcu.

So sicer pri vas pogostejše solze sreče ali žalosti oziroma razočaranja?

Vsega po malem. Včasih tudi na treningu, ko mi res ne gre, ko imam slab dan, potočim solze žalosti, ampak na srečo imam okrog sebe ljudi, ki mi vedno stojijo ob strani in me potolažijo. Letos prevladujejo solze sreče.

Starši so me vedno učili, da moram spoštovati vsakogar, da moram biti skromna in uživati v tem, kar delam; naj delam tisto, kar me veseli, in naj se ne obremenjujem s tem, kaj si drugi mislijo. 

Občudujem vašo izjemno vero vase, to samozaupanje. Kako ste ga pridobili?

Še preden prvič zmagaš, moraš verjeti vase, da si dober, da si dobro treniral, da si dobro pripravljen, in na tekmi pravi trenutek to tudi pokazati. To potem utrjuješ vsa leta, na vsaki tekmi se kaj novega naučiš. Recimo zdaj v kombinaciji smo se naučili, da ni konec, dokler ni konec, in da moraš stisniti iz sebe sto odstotkov – in šele na koncu vidiš rezultat. Moraš zaupati vase, da se bo izšlo!

Kaj so v vašo značajsko malho položili starši, s katerimi lastnostmi pa vas je obrusilo športno plezanje?

Starši so me vedno učili, da moram spoštovati vsakogar, da moram biti skromna in uživati v tem, kar delam; naj delam tisto, kar me veseli, in naj se ne obremenjujem s tem, kaj si drugi mislijo. Mislim, da takšna tudi sem. Pri plezanju pa sem spoznala ljudi, ki jih imam najraje, tudi s sotekmovalkami smo zelo dobre prijateljice, ko je tekma mimo. Zaradi plezanja spoznavam druge kulture, tuje dežele, to me je oblikovalo v osebo, da res spoštujem vsakogar, da nimam predsodkov ... Mislim, da me je plezanje oblikovalo v boljšo osebo.

Kako pomembna so vam prijateljstva v reprezentanci? Glede na to, koliko časa preživite skupaj in kaj vse doživite, ste kot velika družina.

Z našimi puncami se zelo dobro razumem in smo res kot velika družina. Vsaka je za vsako vesela, ko nekaj doseže. Seveda vsaka pride na tekmo z željo po zmagi oziroma nekim ciljem, še vedno pa smo zelo dobre prijateljice, podpiramo druga drugo, si brišemo solze žalosti, se veselimo skupaj, ko katera kaj doseže, tako da bi rekla, da smo res dobre prijateljice.

Športno plezanje se zdi individualen šport, pa vendarle je nekako ekipni, glede na to, koliko ljudi diha z vašim napredkom, z zmagami in porazi.

To mi je zelo pomembno. Vesela sem, da imam okrog sebe takšne ljudi, da imam starše, Domna (Škofica, njen partner, op. a.), ki mi stojijo ob strani v dobrem in slabem. Plezanje je res individualen šport, nihče pa ne ve, da za tabo stoji veliko ljudi, ki ti pomagajo, ravno oni so te pripeljali sem, ti si le postavil piko na i. Zahvaliti se moram vsem, ki so mi stali ob strani in me popeljali do tega, kar sem zdaj.

Včasih tega nisem ravno marala, ker sem bila še malo nezrela, a z leti sem ugotovila, da je vsako mnenje dobrodošlo, rada se pogovorim. Zelo rada sprejemam druga mnenja, bodisi dobra bodisi slaba, saj vem, da mi bodo koristila. 

Koliko razmišljate z lastno glavo in koliko ste pripravljeni prisluhniti mnenju drugih, recimo trenerjev?

Znam razmišljati s svojo glavo in vedno razmišljam, ker je prvi občutek navadno najboljši. To sem se seveda naučila pri plezanju. Včasih tega nisem ravno marala, ker sem bila še malo nezrela, a z leti sem ugotovila, da je vsako mnenje dobrodošlo, rada se pogovorim. Tudi če zmagam, je bilo še vedno nekaj napak, in mislim, da lahko izboljšam še tisto. Ko ne zmagam, pa seveda rada dobim odziv drugih, da ugotovim, zakaj se je to zgodilo, in popravim na naslednji tekmi. Zelo rada sprejemam druga mnenja, bodisi dobra bodisi slaba, saj vem, da mi bodo koristila.

Po naravi ste perfekcionistka – ne le na tekmah, tudi na treningih. Kako pa se to kaže v vašem vsakdanjem življenju?

Res sem perfekcionistka, a samo v plezanju, sicer nisem ravno organizirana oziroma sem, kadar moram biti, kadar mi ni treba, pa se prepustim toku. V vsakdanjem življenju sem velikokrat nerodna, večkrat kaj polijem, se popackam ...

Po drugi strani ste menda tudi zelo pragmatični, kar je pri ženskah precej redkejša lastnost.

Res nimam rada, če se drugi o čem ne morejo odločiti, in mogoče udarim po mizi, rečem, za nekaj se odločimo in to naredimo. Vedno se hitro odločam, a sem seveda kdaj neodločna. Sem pa navadno stroga do sebe, a se tudi hitro znajdem. Včasih pa le sledim, na primer v teh dneh v Tokiu nisem jaz gledala, na katere vlake moramo, sem le sledila.

Kako ženstveno se počutite v športnem plezanju?

Čeprav smo športne plezalke po postavi bolj mišičaste od veliko drugih žensk, mislim, da je plezanje zelo ženstven šport, sploh če gledaš, ko pleza Jain (Kim, korejska športna plezalka, op. a.) ali ...

... recimo vi.

Tudi sama se počutim, kot da lebdim na steni, to gibanje mi je zelo všeč in lahko bi rekla, da je ženstveno.

V tem športu ste našli tudi partnerja, prav tako člana slovenske reprezentance v športnem plezanju. Z Domnom Škoficem sta kljub mladosti že nekaj let par. V čem se razlikujeta, v čem dopolnjujeta? Kako rasteta skupaj?

Par sva že šest let, če se ne motim. Kar veliko sva že preživela skupaj, dobre in slabe stvari. Letos sva začela tudi skupaj trenirati, a ni bilo vselej lahko, ker si vsak tekmovalec želi nekaj doseči, in morda nisva najbolje delovala skupaj. Vsak je bil trmast, če sva hotela pomagati drug drugemu, drugi ni hotel poslušati, tako da je bilo včasih kar težko na treningu. Sicer pa mislim, da sva se dobro dopolnila, seveda še imava kakšne konflikte, a to v razmerju mora biti. Mislim, da se še učiva in se bova vedno učila drug od drugega, se ves čas spoznavala, a verjamem, da bo fino!

Res sem perfekcionistka, a samo v plezanju, sicer nisem ravno organizirana oziroma sem, kadar moram biti, kadar mi ni treba, pa se prepustim toku. V vsakdanjem življenju sem velikokrat nerodna, večkrat kaj polijem, se popackam. 

Kaj vama poleg športnega plezanja še veliko pomeni?

Plezanje je najino življenje, vse se vrti okrog njega, ampak po koncu sezone je čas za morje, za plezanje v skali, saj je to za naju tudi konjiček. Ne jemljeva ga kot službo, ampak sprostitev, zabavo. Kadar ni tekem, greva rada tudi na dnevne izlete.

Kdo je Janja Garnbret, kadar sezuje plezalnike in odloži vrečko z magnezijem?

Kar nerodna oseba, nisem perfekcionistka, kot sem že rekla. Znam se zabavati, rada sem v dobri družbi, tudi kadar ne plezam, se imam rada dobro. To bi sicer morali vprašati moje prijatelje, saj sama ne vem, a mislim, da znam biti zabavna in tudi pomagati drugim. Če imajo težave v plezanju, jim dam kakšen nasvet.

Čemu namenjate čas, kadar ni plezanje na prvem mestu?

V prostem času izvajam jogo, z Domnom greva na morje ali drugam na izlet.

Je joga za vas bolj duhovna ali telesna dejavnost, da napredujete v gibljivosti?

Prvotno je bila zame dejavnost za dodatek k plezanju, ko sem jo začela izvajati, pa sem ugotovila, da je pravzaprav vse. Pri jogi se res lahko sprostiš, razmišljaš o sebi, o posameznih delih telesa, spoznavaš samega sebe. Potem ni bila več le dopolnitev plezanja, ampak bolj zame.

Kaj vam daje športno plezanje, da se brez težav odpovedujete marsičemu, v čemer uživajo vaše vrstnice?

Mislim, da se ne odpovedujem ničemur. Plezanje mi je že od nekdaj veliko pomenilo, vedno sem imela plezalne cilje, zato ne bi rekla, da se moram čemu odrekati. Še vedno delam vse, kar delajo moje vrstnice, se zabavam – sicer ne vsak dan, ampak po tekmi, če si zaslužim, seveda, grem na zabavo. Mislim, da ničesar ne zamujam.

Torej ste uspešno proslavili tri odličja na svetovnem prvenstvu?

Mislim, da je bilo proslavljanje kar uspešno.

Vedno rada pridem domov, a vedno grem znova rada na pot. Dvomim, da se bom Japonske kdaj naveličala. Ne vem, zakaj mi je tako všeč. Mogoče ker imajo tako »razpotegnjene« očke, kot jih imam jaz. 

Ne le v Sloveniji, tudi na Japonskem ste (bili) v središču pozornosti občudovalcev, razdelili ste na stotine avtogramov in naredili neskončno selfijev.

Vedno se rada fotografiram z njimi, jim dam podpis, sploh če pridejo k meni mlajši navijači, mi postane toplo pri srcu, saj sem mladim vzor in jim želim biti vzor ne le v športu, ampak tudi kot oseba.

Kakšni so japonski navijači v primerjavi z domačimi?

Všeč mi je, da vsi navijajo za vsakega, ploskajo za vsakega, so tudi veseli za vsakega. Seveda so bolj mirni kot naši, a moram reči, da so se kar izboljšali in so čedalje boljši navijači. Res mi je v užitek plezati pred njimi.

V deželi vzhajajočega sonca ste bili že večkrat, država vam je zelo pri srcu. Se tam počutite kot doma?

Na Japonskem sem že dvakrat tekmovala, lani pa sva bila z Domnom tudi turistično. V Tokiu sva si ogledala nekaj templjev, šla na stolp SkyTree (najvišja stavba na Japonskem, op. a.) in v bližnji park, plezala sva v naravnem plezališču Ogavajama, kamor bi se rada vrnila. Želela sva iti še v park z alpakami, saj jih imam zelo rada, a je bilo predaleč, tri ure vožnje z vlakom v eno smer. Navdušil naju je tudi muzej tehnologije in robotike. Tu se počutim kar domače, res mi je fino spoznavati novo kulturo. Uživam na Japonskem.

Par sva že šest let, če se ne motim. Kar veliko sva že preživela skupaj, dobre in slabe stvari. Seveda še imava kakšne konflikte, a to v razmerju mora biti. Mislim, da se še učiva in se bova vedno učila drug od drugega. 

S čim vas je pritegnila njihova kultura?

Rada imam njihov jezik, zato sem se ga začela učiti. Morda me Japonska malo bolj privlači tudi zaradi olimpijskih iger, sploh pa rada potujem po svetu. Vedno rada pridem domov, a vedno grem znova rada na pot. Dvomim, da se bom Japonske kdaj naveličala. Ne vem, zakaj mi je tako všeč. Mogoče ker imajo tako »razpotegnjene« očke, kot jih imam jaz.

Vam je všeč utrip velemesta, kot je Tokio?

Sama ne bi rada živela v mestu, kjer je ves čas gneča, hitro življenje, bi pa lahko živela malce ven iz Tokia. Mi je pa res fino iti v takšno mesto za tri tedne, kot recimo zdaj, ker v Sloveniji ne živim v mestu, in mi občasno prija biti del nočnega oziroma hitrega življenja.

Kako napredujete v japonščini?

Na začetku sem bila res zagnana in sem se vsak dan učila, a sem to malo opustila, saj ni bilo niti časa niti motivacije. Zdaj spet ponavljam znake, se jih učim. Poznam nekaj besed, verjetno bi znala naročiti hrano, a se bolj sporazumevam z rokami kot besedami.

Vam japonska hrana tekne?

Rada jo imam, všeč so mi suši, okonomijaki, ramen. Seveda je nekaj drugega kot v Sloveniji in tudi zaradi hrane rada pridem v drugo državo in pokusim njihove jedi, ampak kot pri vsaki stvari je najbolje priti domov in jesti kaj, kar ti skuha mama.