Pogosto vas primerjajo z Luko Dončićem, morda tudi zato, ker sta se oba rodila leta 1999. Vas to veseli ali moti?

Nič od tega. Ukvarjam se le s seboj in ne berem, kaj pišejo o meni.

Kaj pa če primerjamo količino pozornosti, ki jo dobijo košarkarji v primerjavi s plezalci? Ste vi radi v soju žarometov?

Pride obdobje, ko je več intervjujev in fotografiranj, a tega imam hitro dovolj, ker imaš zaradi tega manj časa za treninge. Vem pa, da je pozornost dobra za plezanje, zaradi tega se ta šport hitreje razvija.

Sem le človek, lahko pride dan, ko mi ne gre. Skušam pozabiti na vse pritiske in se osredotočam samo na plezanje. Najbolj pomembno je, da se imam dobro.      

Otroci se radi preizkusijo na plezalni steni, pritegnejo jih pisani oprimki, a redki vztrajajo. Kako bi jih vi prepričali, da ne obupajo?

Zaradi uspehov plezalcev in prepoznavnosti športa so klubi zapolnjeni, obstajajo čakalne vrste, otroci se niti ne morejo vpisati na tečaj. Zato se mi zdi pomembno, da bi odprli čim več klubov in plezalnih sten. Pri tem, ali vztrajaš, pa ima pomembno vlogo trener. Če imaš dobrega trenerja, se imaš na plezanju vedno lepo.

Sodelovali boste na dogodku 25. maja, ko bodo na Kongresnem trgu postavili ogromno plezalno steno. Kaj čaka gledalce?

Brez dvoma se bodo mimoidoči ustavili in pogledali, kaj se dogaja. Upam, da se jih bo čim več včlanilo v klube ali pa da se bodo potem vsaj prišli preizkusiti na plezalno steno.



Od vas ljudje veliko pričakujejo, pravzaprav vas že vidijo z zlato olimpijsko kolajno okoli vratu. Kako živite s tem bremenom?

Ljudje so se malo razvadili in kar pričakujejo, da bom vedno zmagala, seveda tudi na olimpijskih igrah. To me bremeni. Sem le človek, lahko pride dan, ko mi ne gre. Skušam pozabiti na vse pritiske in se osredotočam samo na plezanje. Najbolj pomembno je, da se imam dobro. Že sama sem perfekcionistka, hočem zmagati na vsaki tekmi in res ne potrebujem še pritiskov drugih.

Plezanje bo zdaj tudi olimpijska disciplina. Je zaradi tega vaš vsakdan drugačen? Koliko dela posvečate olimpijskim igram?

Moja ljubezen do plezanja ni nič drugačna zaradi olimpijskih iger. Vsaka tekma je preizkušnja zase.

Kdaj ste začutili, da bo plezanje postalo vaše življenje? Že kot deklica?

Ko sem prvič prijela oprimke, sem se zaljubila v plezanje. Plezati sem začela pri šestih letih, najprej sem to počela, ker sem uživala, a potem se je kar hitro vse začelo vrteti okoli plezanja. Vedno sem ga postavljala na prvo mesto, šolo pa na drugo (smeh).

Plezati ne moreš vse življenje, plezalni center pa je naložba. Želim si končati fakulteto, a vseeno bi rada ostala povezana s plezanjem, zelo rada bi bila trenerka.    

Kako je videti vaš vsakdan? Koliko ur plezate?

Lani sem maturirala, pred tem sem šla zjutraj na trening, potem v šolo in potem spet na trening. Zdaj, ko nimam šole pa se vse vrti okoli plezanja. Če kaj časa ostane, se rada ukvarjam z jogo, rada berem, čas seveda preživljam tudi s fantom Domnom (Škoficem, op. p.). Z veseljem greva za kak dan na izlet.

Na izletu plezata ali ne? Tudi on je namreč plezalec.

Ne, na izletu ne plezava (smeh). Tudi po koncu sezone si vzamem tri tedne odmora od plezanja. Takrat greva na morje in to so edini trije tedni v letu, ko ne plezam.

A verjetno na koncu počitnic že tako pogrešate plezanje, da se ozirate naokoli in iščete primerne skale?

Ob koncu sezone si res utrujen in se veseliš, da boš spočil tako telo kot glavo. A po dveh tednih me že vleče nazaj k plezanju. Rada plezam v naravi, a zdaj sem tako osredotočena na tekme, da raje plezam v dvorani. Ob začetku sezone pa preplezam tudi kake težke smeri v naravi.



Vas veseli, da sta oba s fantom zapisana plezanju?

Ja, ker imava enake cilje, želiva si enake stvari in se podpirava. Težko bi bila z nekom, ki se ne bi ukvarjal s športom.

Prebrala sem, da nameravate skupaj s fantom odpreti plezalni center. Kar ambiciozna želja za tako mlado dekle, ki je ob tem tudi vrhunska športnica?

Za to sva se odločila skupaj z Domnom in zdaj je prava priložnost, da to uresničiva. Plezati ne moreš vse življenje, plezalni center pa je naložba. Želim si končati fakulteto, a vseeno bi rada ostala povezana s plezanjem, zelo rada bi bila trenerka. 


Preberite še, zakaj je Janja Garnbret prejela Bloudkovo nagrado.