Življenju se približujem

»Številke so samo rezultat nečesa globljega – potovanja vase.«

Neustrašna Koprčanka se s športom ukvarja že od mladih nog, a šele ko je kajak zamenjala za plavut, se ji je odprl nov svet. Šestintridesetletna potapljačica je v morskih globinah našla svoje stanje nirvane. Mnogo manj kot večina njenih kolegov ima namreč težav z izklopitvijo čutov, misli in s sproščanjem. Vse našteto pa je ključno za uspešen ekstremni potop na vdih. Kajti globine, ki jih Alenka dosega, so brez dvoma nad-, ali bolje rečeno podzemeljske. Rekord med ženskami v njeni disciplini je z dobrimi štirimi metri več od Artnikove postavila Italijanka Alessia Zecchini. To je Slovenkin naslednji cilj. A tudi s to nalogo se ne obremenjuje preveč. Morda zato, ker se je že tako vajena prepustiti vodi, globini, breztežnosti.

Ko izgubi težnost
Laikom so njena popotovanja v globoko modrino povsem nepredstavljiva. Še povprečen rekreativni potapljač namreč doseže do deset metrov. Alenka jih premaga desetkrat toliko. Pred startom še zadnjič izdihne in globoko zajame zrak ter si predstavlja, da ji kisik mehko napolni celotno telo. To deluje kot sprostitev. Nato zdrsne v vodo kot morska deklica in se z mehkimi gibi kot v transu poganja navzdol. Na 38 metrih izgubi občutek težnosti in začne prosto padati v globino. Takrat se preda, pove: »Občutek v prostem padu je neverjetno lep. Ničesar ne čutim, sem mehka v glavi, mehka v telesu.« Na konec vrvi, ob kateri se potaplja, jo nato opozori alarm, takrat potapljačica vzame listek, se obrne in s popolnoma utečenimi gibi začne plavati navzgor. Nazaj med žive. Sodnike, prijatelje, navijače. Na površje pride pomirjena in brez evforije. Prav tako počasi kot odklopi dražljaje okolice, se vrača tudi iz svojega popolnega potapljaškega zena.

Sanjski sinajski dom
Alenka danes živi v egiptovskem Dahabu, na vzhodni obali Rdečega morja, saj na severnem in srednjem Jadranu tako rekoč ni dna, ki ga ta neverjetna slovenska potapljačica ne bi zmogla doseči.