Po izobrazbi ste profesor športne vzgoje. Skupaj z ženo, kulturologinjo in antropologinjo Jasmino Kozina Praprotnik, s katero imata tudi štiri otroke, že deset let vodita tekaške skupine. Ali drži, da na odnos do športa najbolj vplivajo starši s svojim zgledom; če denimo oče vpije na sina, naj gre telovadit, sam pa večino časa preleži na kavču pred televizijo, pa čeprav je zmožen gibanja, verjetno ni najbolje? 

Zagotovo. Takšen otrok ima tudi pozneje najpogosteje v glavi, da mora telovaditi, a ostane le pri tem. (Nasmeh.) Starši in drugi vzgojitelji najbolj vzgajamo takrat, ko mislimo, da ne vzgajamo. Kadar si starši želijo, da bi bili njihovi otroci bolj aktivni, sami pa denimo ob okvari dvigala stokajo, ko je treba iti po stopnicah, je prav to bistveno sporočilo: Moj oče stoka, ko mora oditi do stanovanja brez dvigala, bom pa še jaz.


Vi ste tekaški trener. Ali lahko res vsakdo teče?

Na žalost ne. Kdor ne more hoditi, tudi teči ne more. Splošno gledano pa bi večina tistih, ki se s tekom ne ukvarja, to lahko počela. Kdor brez težav hodi, bi bil najverjetneje zmožen tudi teči. In ne le to, tudi užival bi in imel od tega zelo veliko koristi.  


Pa vendar lahko pri hoji v miru opazuješ naravo, ki te obdaja, pri teku pa se zdi, kot da beži mimo tebe.

(Nasmeh.) Takrat ko začneš v teku uživati in ti ne pomeni več prevelikega napora, v okolici uživaš še bolj. Pravzaprav narediš korak naprej v doživljanju narave, približevanju sebi. Splošno sprejeto mnenje je, da je hoja za človeka normalna, naravna, tek pa ne. V resnici nas danes ne bi bilo, če ne bi naši daljni predniki tudi tekli.



Ali je to, da tekmujemo, problematično?

(Pokima.) Radi rečemo, da rekreativni tekači ponavadi ne tekmujejo z nikomer, kvečjemu sami s seboj. Tudi tekmovanje s seboj ni najboljše, kajti ko samega sebe premaguješ, se tudi poraziš. Posledično si v stalnem začaranem krogu osebnega nezadovoljstva. 


Kako pravilno tečemo?

Do človeka prijazno, to pomeni, da se tedaj tudi zelo dobro počutimo. Napaka je, ko osebe, ki že dolgo niso tekle, začno nenadoma teči predaleč in prehitro. 


Kaj bi v prvi vrsti svetovali začetnikom?

Naj ne tečejo preveč. Boleti sploh ne sme, čeprav nekateri trdijo nasprotno. Začetnik naj tudi ne teče toliko, kolikor misli, da lahko.


Koliko konkretno?

Vi povejte meni, kaj pravite.


Kilometer?

Bistveno preveč. Petnajst sekund! (Nasmeh.) To nekajkrat ponovimo. Dvakrat na teden med sprehodom. To ni preveč za nikogar. Tega se držimo prvi mesec. Prav tako je priporočljivo, da vsak dan hodimo vsaj pol ure. 



Pred gibanjem so pomembne raztezne vaje. Kaj je treba vedeti, če se ne želimo poškodovati?

Vsaka raztezna vaja naj traja od petnajst do trideset sekund, vendar spet brez spremljajoče bolečine. Ni res, da malo mora boleti! Kadar nas boli, smo že blizu tega, da delamo nekaj narobe. Gibi prav tako ne smejo biti sunkoviti.


Ali je oprema za tek draga? Kaj zares potrebuješ?

Začetnik ima lahko na sebi enaka oblačila, kot jih ima za hojo. Tudi kavbojke so v redu. Zakaj bi komplicirali? Takrat ko tečeš več, pa se lahko kot primernejša izkaže skrbneje izbrana oprema. Tudi ta ni nujno tako zelo draga, kot se govori.


Katere so največje neresnice o teku?

To, da škoduje kolenom in hrbtenici, kar drži le, če tečemo napačno.


Kako?

S slabo tehniko, ko udarjamo ob tla s peto. Med vodenjem tekaških delavnic razložim, kako poskrbimo za pravilno držo in frekvenco korakov. Slabi učinki se med drugim pokažejo, ko delamo predolge korake. Boljši so kratki, hitri koraki in čvrsta drža telesa. Kar zadeva hrbtenico – medvretenčne ploščice si želijo razbremenitve. Kdaj to dosežemo? Takrat, ko letimo. (Nasmeh.) Med tekom smo polovico časa v zraku, polovico na tleh.


Torej – kdor teče, tudi leti?

Tako je. Kdor ima dobro tehniko, mu ta daje občutek, kot bi bil med tekom za približno deset kilogramov lažji.



Pa ko ste že omenili težo – kako komentirate dogajanje v razvpitih resničnostnih šovih, v katerih udeleženci v zelo kratkem času izgubijo ogromno kilogramov? Včasih za dosego cilja stradajo. Njihovi obrazi med treningi kažejo veliko trpljenja.

To je formula za neuspeh. Tako se ne smemo gibati in najverjetneje se bo pri večini zgodil učinek jojo, ko bodo zapustili resničnostni šov in se vrnili v domače okolje. Biti lačen je načeloma dobro, vendar drži tudi to, da se lahko s pravo hrano naješ do sitega in z užitkom, pa si ne boš škodil. Nenasiten si prav takrat, ko uživaš napačna živila z ogromno sladkorja in soli. 


Za konec zaupajte še to, kako je z gibanjem v vaši družini.

Z ženo si vedno vzameva čas tudi za tek v dvoje. Vsak dan skupaj z otroki hodiva od doma do vrtca ter šole in nazaj, kar znaša dober kilometer in pol le v eno smer. Te osnove za gibanje v prihodnje se ne znebimo. (Nasmeh.)