14.1.2022
Notranjost Istre skriva številne veličastne naravne znamenitosti, ker je le redkokatera izmed njih označena s tablami, pa boste v njihovih lepotah uživali v čudoviti samoti.
»Nekaj dežja je bilo v preteklem tednu, tako da vse rečne struge niso popolnoma suhe. Toda že več kot en mesec ni bilo obilnejših padavin in večina slapov je presahnila,« je zimske vremenske razmere orisala Jana iz Pazina, ljubiteljica gora pa tudi manj obiskanih naravnih kotičkov v notranjosti hrvaške Istre. Zaradi napovedi sončnih dni je bilo vseeno vredno poskusiti. Rečne doline in grape so namreč tudi pri nizki gladini odete v ščepec skrivnostnega, pa čeprav so včasih le nekaj deset metrov stran od prometnih cest.
Pazin imajo verjetno v mislih le redki, ki se odločijo za obisk hrvaške Istre, a je mestno središče z območjem, rezerviranim za pešce, in ducatom trgovskih središč ter gostinskih lokalov prav prijetno izhodišče za pobeg v naravo. Postanek v zelenju nudi že mestni Park istrskih velikanov, s spomeniki, posvečenimi znanim Istranom. Med njimi je nam najbolj znan književnik Vladimir Nazor. Kratek sprehod me privede do ene največjih in najlepše ohranjenih srednjeveških utrdb v Istri. Mnogo bolj kot muzejska zbirka me preseneti razgled izpred gradu, ki sega čez globoko brezno, nad katerega prepadnim robom so nanizane hiše starega dela mesta. V breznu se izgublja reka Pazinčica, ki ponikne v Pazinsko jamo. Manjšo kraško jamo z več podzemnimi jezeri je mogoče obiskati v spremstvu vodnikov. Občudovala sta jo tudi Dante Alighieri in Jules Verne, ki naj bi tu našla navdih za nekatera svoja dela.
Vznemirljivejši kot obisk jame je videti spust nad breznom po jeklenici (zip line), a le v toplejših mesecih, ko privabi kar precej adrenalina željnih obiskovalcev. Izhodišče za spust je prepadni rob pod hotelom Lovac, jeklenice pa so napeljane v dveh stopnjah čez dobrih tristo metrov široko in več kot sto metrov globoko brezno. Vanj se je vredno spustiti tudi, če ne nameravate obiskati jame. Ob vitkem mostu za pešce, ki prečka sotesko, se namreč v globino spusti pot, ki spremlja reko vse do jame in se na drugi strani kratke soteske vrne v mesto.
Vredno je raziskovati tudi obrežje reke v drugi smeri, proti toku. Izpred graščine se mimo terasastih njiv in sadovnjakov spusti kolovoz do manj divjih delov rečne doline. Po nekaj sto metrih vas bo presenetil privlačen tolmun, v katerega tudi v bolj sušnih obdobjih pada slap Pazinski krov. V več pramenih se spušča v globok tolmun čez kakšnih deset metrov visok skalni spodmol, ki spominja na ravno streho (krov po hrvaško). Idiličen kotiček je v poletnih mesecih priljubljeno kopališče, v hladnejših delih leta pa boste v njegovih lepotah verjetno uživali sami.
Dobre tri kilometre višje proti kraju Cerovlje ob reki vabi še en slap z obsežnim tolmunom, Zarečki krov. Po obliki in velikosti presenetljivo spominja na pazinskega.
»V okolici Pazina boš našel vsaj še ducat slapov!« je mojo vnemo za raziskovanje spodbujala Jana. Mož Toni, športni navdušenec in prav tako ljubitelj hoje, je vneto prikimal. Tudi otroci, osnovnošolka in brata srednješolca, se pridružijo družinskim pohodom. Prav zaradi hribovite pokrajine, s katero se ponaša Slovenija, radi obiščejo tudi našo državo. Ne navdušujejo pa jih le gore, temveč tudi nekatere jedi, predvsem kremne rezine, pa čeprav niso blejske. »Pred desetletjem smo hodili tudi po nakupih v Koper, redkeje v Trst. Zdaj so podobni trgovski centri manj kot uro vožnje stran, v Pulju ali na Reki,« še dodata. »Tako ni treba menjavati denarja, čeprav pri nas o večjih zneskih že zdaj razmišljamo izključno v evrih. Cen za nepremičnine, avtomobile, jadrnice ne boš videl v kunah. Nič čudnega, da mnogi komaj čakajo, da tudi na Hrvaškem domačo valuto nadomestijo evri, pa čeprav se zavedajo verjetnih podražitev, ki so zaznamovale njegovo uvedbo v drugih državah.«
V mestu me preseneti skupina Filipincev. Jana hitro najde razlago. Seveda ne gre za turiste, temveč za delavce, ki so prek tuje agencije dobili zaposlitev na farmi puranov. Za minimalno plačo in skromno nastanitev so pripravljeni opravljati težko delo, za kakršno ni mogoče najti domačinov. Farma še zdaleč ni več tako velika, kot je bila v zlatih časih pred desetletji. Takrat je bil Pazin znan po reji puranov. V šestdesetih letih preteklega stoletja so jih uvozili večje število iz Kanade in tako je nastala na Hrvaškem še danes iskana vrsta pazinskih puranov.
Grdoselo je bil prvi kraj, ki sem ga obiskal po nasvetu Jane in Tonija. Vas ni grda, a vendar ne izstopa po ničemer, morda po kamniti cerkvi. Zato pa v zaledju skriva globoke doline, v katere vodijo slabo shojene in neoznačene poti. Ena izmed njih me mimo pokopališča po nekaj več kot kilometru privede do manjše reke in prvega slapa. Višje v strugi, ki ponekod spominja na manjšo sotesko, se menda skrivata vsaj še dva.
Naslednje izhodišče za iskanje slapov sta bili dobre pol ure vožnje oddaljeni slikoviti kamniti mesteci na vrhu vzpetin, Gračišče in Pičan. Obe zaznamuje delno ohranjeno obzidje z obokanimi mestnimi vrati, za katerimi preseneča razmeroma velik glavni trg. Okoli njega se vrsti nekaj presenetljivo imenitnih hiš in več cerkva. Velik del obeh starih mest je zgledno obnovljen, nekatere kamnite hiše pa vendar še čakajo na boljše čase in verjetno nove lastnike.
Po neuspešnem iskanju poti do enega izmed slapov, ki se skrivajo v okoliških grapah, sem se spomnil Tonijevega nasveta: »Kmalu za naseljem Pičan boš ob križišču s stransko cesto opazil velik kamen, ki spominja na spomenik. Mimo njega vodi pot do Benkovskega slapa.« Po kratkem sprehodu čez s travo in grmičevjem poraslo ravnico se je res odprl nepričakovan razgled na kakšnih sto metrov globok skalni previs. Kamnita struga, ki je nakazovala smer reke, je bila suha. A ni si bilo težko predstavljati veličastne podobe, ki jo ustvarja slap po obilnejšem dežju. Prav neverjetno, le nekaj deset metrov od dokaj prometne ceste! Za slap ne ve veliko mimo vozečih, saj nanj ne opozarja kažipot niti ga ne oglašujejo v turističnih brošurah. Večina pozornosti je namreč namenjene dobre tri kilometre oddaljenemu slapu Sopot, ki je visok »le« 24 metrov, a se umirja v slikovitem velikem tolmunu naravnega amfiteatra.
Še več slapov me je čakalo v okolici Buzeta. Tam se ponašajo celo s stezo, imenovano Pot sedmih slapov. Če ste na tem koncu ob pravem času, ko je v strugah veliko vode, boste res občudovali vseh sedem in še kakšnega več v bližnji okolici. A tudi če kateri izmed njih presahne, se je vredno podati na dobrih šestnajst kilometrov dolgo krožno pot ob bregovih reke Mirne in njenih pritokov.
Rečnih dolin s slapovi ali brez njih je v notranjosti Istre še presenetljivo veliko. Res je, da so v večjem delu leta struge napol izsušene, a so kljub temu zanimive za raziskovanje. V prav vseh letnih časih.
INFO |
---|
|
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.