»Ženske začnemo živeti šele v srednjih letih, ko so moški, ki se prej ves čas napihujejo, že malo utrujeni,« mi je pred kratkim zaupala vaša igralska kolegica Polona Vetrih. Se strinjate?

No, nekaj resnice je v tej duhoviti izjavi. Ko se pogovarjam s prijateljicami in znankami, ki so mojih let ali starejše, so polne energije, načrtov in želja, kaj vse si želijo doživeti, ustvariti, poskusiti. In tiste oddane mnogokrat potarnajo, da se »njemu« skoraj nič več ne ljubi. Pri samskih pa je težava, da ne najdejo partnerja, ki bi bil njihove starosti in bi se mu »še ljubilo«. Ne moremo posploševati, gotovo pa je res, da mnogo žensk po petdesetem letu zacveti. Verjetno je to povezano tudi s tem, da otroci takrat zapustijo gnezdo in ženski ostane več časa, ki ga lahko nameni sebi in svojim željam. 

Edini šok, ki sem ga doživela, je bil, ko sem natančno na svoj dvainštirideseti rojstni dan izvedela, da imam raka dojke. No, to pa je bil rojstni dan, ki mi je svet obrnil na glavo. A zdaj, osem let kasneje, lahko z gotovostjo trdim, da sta ta izkušnja in način, kako sem se spoprijela z zdravljenjem, prinesla v moje življenje cel kup dobrih stvari. 

»Sem letnik 1973. Raje zdaj povem na glas, kot da se spet znajdem v kaki družbi in zamre pogovor, takoj ko me vprašajo, koliko sem stara. V trenutku postanem odrasla sredi množice mlajših, ki so mislili, da sem njihova kompanjonka,« mi je nekoč dejala Mojca Mavec. Verjetno se vam dogaja podobno?

Nimam te izkušnje. Mogoče tudi zato, ker nikoli nisem skrivala svojih let. V zadnjih letih celo na družbenih omrežjih objavim kakšno fotografijo za svoj rojstni dan in pripišem, kateri je. Res pa je, da sem to s posebnim zadovoljstvom začela delati od tistega leta, ko sem premagala raka. Prej so mi bila leta popolnoma nepomembna, zdaj pa se zahvalim za vsako. Hvaležna sem za zdravje, za svoje telo, ki me prenaša naokoli, za življenjsko energijo, skratka za vse. Predvsem se ne obremenjujem s tem, kaj si drugi mislijo o meni. Svojo energijo in misli vlagam v to, da sem dobra oseba in čim boljša različica sebe, zase in za druge. Če koga zmoti moj emšo, pa je to njegov problem. 

Zadnja okrogla obletnica, ki ste jo praznovali, je bil 40. rojstni dan. Se vas je to dotaknilo?

Ne. Leta me resnično ne obremenjujejo. Najbolj pomembno je, da sem zdrava in v formi, da lahko delam in živim s polno paro. Edini šok, ki sem ga doživela, je bil, ko sem natančno na svoj dvainštirideseti rojstni dan izvedela, da imam raka dojke. No, to pa je bil rojstni dan, ki mi je svet obrnil na glavo. A zdaj, osem let kasneje, lahko z gotovostjo trdim, da sta ta izkušnja in način, kako sem se spoprijela z zdravljenjem, prinesla v moje življenje cel kup dobrih stvari. 

Grozno je, kako kritične smo ženske do sebe in vidimo na sebi samo napake. Kolikokrat se sprašujemo, kaj je z nami narobe. Pa naj bo to v odnosu do partnerja ali sebe. Sprejeti sebe v celoti, imeti se rad, videti dobre stvari in se ne ves čas kritizirati, biti ponosen nase, ko ti kaj uspe … To je nekaj, kar bi se morala čim prej naučiti vsaka ženska. No, moja generacija to počasi dojema šele v zrelih letih. 

Ste človek, ki ob obletnicah dela bilance?

Ne. Sem človek, ki ves čas razmišlja, kaj vse si še želi ustvariti. To, da gre čas tako hitro, da se mi zdi vsak dan prekratek, je edina težava, ki jo imam z leti. 


S kakšnimi mislimi pričakujete naslednji okrogli jubilej?

Nič kaj posebnega. Razmišljam predvsem o tem, katere projekte bi rada uresničila. Bolj kot praznovanja rojstnih dni me veselijo praznovanja ob premierah predstav. Letos sem doživela kar dve, kar je še posebej sladko glede na okoliščine, ki so vse prej kot naklonjene gledališču. Osrečujejo me smeh gledalcev, komentarji, ko mi povedo, da so uživali v predstavi, da jim je polepšala večer ali celo dala nekaj več, nekaj, zaradi česar jim bo v življenju lepše, lažje, bolj lahkotno. Zanimivo je, da sta si predstavi, v katerih trenutno igram, popolnoma nasprotni. V svoji avtorski komediji Večno samska se ukvarjam z iskanjem partnerja, v komediji Čudež pa kot 17 let poročena ženska pri terapevtu rešujem razpadajoč zakon. Obema pa je skupno, da govorita o odnosih, osamljenosti, nerazumljenosti, hrepenenju po ljubezni. O stvareh, ki se dotikajo vseh nas. A pogled z vidika humorja lahko vse problematične stvari še kako olajša. To si želim za prihodnja leta, da bi ustvarila čim več takšnih projektov, ki bi ljudem prinašali nasmeh na obraz. 

Ko se ozrete na svoja dvajseta in trideseta, ali kaj obžalujete?

Obžalujem ne, ker sem prepričana, da v vsakem trenutku živimo po svojih najboljših močeh. In po pameti, ki jo takrat premoremo. Mi je pa zanimivo ali celo šokantno, ko pomislim, s kakšnimi stvarmi sem se obremenjevala. Grozno je, kako kritične smo ženske do sebe in vidimo na sebi samo napake. Kolikokrat se sprašujemo, kaj je z nami narobe. Pa naj bo to v odnosu do partnerja ali sebe. Sprejeti sebe v celoti, imeti se rad, videti dobre stvari in se ne ves čas kritizirati, biti ponosen nase, ko ti kaj uspe … To je nekaj, kar bi se morala čim prej naučiti vsaka ženska. No, moja generacija to počasi dojema šele v zrelih letih. Mogoče je tudi to razlog, da tam okrog petdesetega šele začnemo sijati v vsej svoji ženstvenosti. (smeh) 

Ne obremenjujem se s tem, da bi morala biti videti, kot da imam dvajset let. Niti s tem, da bi bila videti vsa napeta in »polikana«. 

Kako gledate na kult mladosti, ki vlada svetu?

Ne gledam ga preveč. (smeh) Resno mislim, ne obremenjujem se s tem, da bi morala biti videti, kot da imam dvajset let. Niti s tem, da bi bila videti vsa napeta in »polikana«. Edina reč, na katero prisegam že leta, je teenlifting, ker je popolnoma neinvazivna metoda za telovadbo obraznih mišic. Zase skrbim zmerno. Ne uporabljam nobenih dragih krem ali čudežnih napitkov, prehranjujem se kolikor se da zdravo, a ko si kaj zaželim, si to vedno privoščim. Telovadim toliko, da se ohranjam v formi, a nikoli toliko, da bi me to obremenjevalo ali izčrpalo. Veliko in rada delam in žuriram, kolikor se le da. (smeh) Če me to dela mladostno, tudi super. A bolj ključno je, da me dela zadovoljno. 

Družba bi ženskam spolnost po določenih letih najraje kar odrekla, dama, ki je bila pred nekaj leti predmet poželenja, naj po določeni starosti na užitke kar pozabi. Se strinjate? Vi se različnih tem brez dlake na jeziku lotevate tudi v predstavah, morda bi se lahko tudi te?

Stvarem se lahko odrečeš le sam. Sam sebi lahko dopoveš, da si že star in da določene stvari niso več zate, ali pa si rečeš, da lahko ne glede na leta vedno zajemaš življenje s polno žlico in predvsem z velikim veseljem in navdušenjem. Občutek pa imam, da se večina žensk nauči resnično uživati šele v zrelejših letih. Zato, drage dame – kdaj pa, če ne zdaj! (smeh)