Na natečaju je namreč dobila prvo nagrado za zgodbo. Čez kak mesec ji je pisal študent iz Zagreba in jo nadvse pohvalil. Njej se je zdelo več kot imenitno, pismo iz Zagreba, zgodba je bila namreč objavljena v tedanji zelo cenjeni reviji.

Dopisovanje je steklo, njenim staršem ni bilo niti malo všeč, ker navezuje stike s človekom, o katerem ne ve ničesar. Izmenjala sta si fotografiji, simpatija do te mere, da sta starša dopustila celo njegov obisk. Ko ga je Erna čakala na postaji in sta se soočila, je bilo zanjo presenečenje, ker je izgledal starejši, a ljubezen je zmagala v hipu. Seveda je ostal le en dan, to niso bili časi, da bi si zaljubljenci kar tako skočili v objem. Sledilo je njegovo povabilo, da bi ji pošiljal denar, ker poleti na študentskem servisu nekaj zasluži, ona pa bi ga hranila za njuno skupno dopustovanje. Kakšna sreča me je doletela, je razlagala Erna vsa sijoča, ko sva se srečali. 

Nekega dne se je odločila, da bo šla v Zagreb in ga presenetila na domu. Vrnila se je pozno ponoči, ko je odpirala vrata najine sobice, sem že slišala hlipanje. Takoj mi je šinila misel, da je razočarana, pa še kako je bila. 

Jeseni sva odšli obe študirat v Ljubljano, naneslo je, da sva bivali v istem študentskem domu, tako sem vselej bila na tekočem, o čem ji piše njen Štefan. Jeseni so se pisma malo redčila, a o kaki slutnji ni bilo govora. 


Nekega dne se je odločila, da bo šla v Zagreb in ga presenetila na domu. Zdelo se mi je malo nedostojno, saj ni bila vabljena. In je odpotovala. Vrnila se je pozno ponoči, ko je odpirala vrata najine sobice, sem že slišala hlipanje. Takoj mi je šinila misel, da je razočarana, pa še kako je bila. Torej je naslednji dan vendarle povedala: šla sem s taksijem, potrkam na vrata, odpre mi ženska srednjih let. Povem, kdo sem in koga iščem. Vljudno me sprejme, o Štefanu ne duha ne sluha. Prijazno mi je ponudila kavo, jaz pa sem trepetala, kdaj se odprejo vrata in ga zagledam. Nekje pred 14. uro pa mi je njegova mama vljudno dejala, da bo bolje, če grem. Zakaj neki, je brlelo v glavi. Zakaj? Gospa mi je dejala, da je čas, ko se vrne iz službe Štefanova žena in ji ne bo prav. Naprej nisem več poslušala. Še sama ne vem, kako sem se znašla na ulici.

A zadeva s tem ni bila končana. Pisem ni bilo več, tako mu ni mogla ničesar niti očitati, če pa je sama poslala pismo, je bilo vrnjeno s pripisom: ne sprejme. Odločila se je za telefon. Klicarila je tako dolgo, da se je oglasil on in ne kdo drug. Ni prišla niti do nekaj besed, ko je slišala, kako nekomu v sobi govori, da ga kliče neka psihopatka in ga nadleguje. Seveda je nato odložil in nekaj zabentil.

Ja, vsaka šola nekaj stane, kako je lahko bila tako naivna, bi marsikdo pomislil, a njena srčna dobrota je pač nasedla. Denar, ki ji ga je pošiljal, je vrnila z nakaznico, z naslovom: gospa Mitkovič, tako ni mogel priti nazaj, šele potem si je oddahnila.