Sanjali sva svoje sanje o prihodnosti, a ko je spoznala Stanka, se je med nama začelo krhati. Nikoli je nisem spraševala, zakaj, morda zaradi domače vzgoje ali zaradi zavedanja, če mi ne pove, je kaj resnega ... in je bilo.

Jeseni sva odšli vsaka svojo pot, se vračali domov in poslušali, kaj je novega na vasi.


Bila je turobna nedelja, ko mi je povedala, da je zapustila Stanka. Govorila je nekaj tja v tri dni, a sem čutila, da mi nekaj prekriva, a spet nisem moledovala, naj mi kaj več pove. Nato se nisva videli nekaj let, izvedela pa sem, da je rodila sina.

Ugibanj ni hotelo biti ne konca ne kraja, najbolj zaradi tega, ker fanta ni imela ... Sosede so tuhtale do onemoglosti, še celo mene spraševale, ali kaj vem.

Življenje je teklo dalje, sčasoma pa se vse pogrezne nekam v pozabo. O Stanku, njeni veliki ljubezni, nismo izvedeli drugega, kot da se je odselil v tujino in igra pri nekem ansamblu, bil je namreč glasbenik.

Nekega poletja, ko sem obiskala ostarelo in bolno mamo, sem jo srečala. V velikem krogu se je hotela izogniti, a ji ni zneslo, kajti njen takrat 15-letni sin se je ustavil in ji nekaj razlagal. Tako sem le prišla do njiju, njen sin me je gledal in gotovo premišljeval, od kod me pozna, če me sploh pozna.

Violeti se je zelo mudilo, tako sem dobila vtis, da nisem dobrodošla, ko pa je sin pridal, da imata do odprtja trgovine še dobrih 15 minut, se je vdala. Šele takrat sem se zazrla v njegove oči, v katerih sem videla Stanka. Mencala sem in nisem vedela, kaj naj sploh rečem, besede so zamrle in prav nobena ni hotela iz začudenih ust. Nikoli nisem imela priložnosti s kom spregovoriti, ali se je razjasnila zadeva, kdo je fantkov oče. 

Večkrat je opazila, da jo njegov oče gleda s čudnimi očmi, zato se je vedno bala biti na samem z njim.  

Jeseni je moja mama morala v bolnišnico, tako sem večkrat potovala v rojstni kraj. V tistem obdobju je umrla Stankova mati. Uredila sem si glede službe, da sem lahko ostala. Dan pogreba je bil vetroven, tiha žalost je vela iz vseh por vaškega življenja. Ljudje, ki smo se prišli poslovit od sovaščanke, smo zaman iskali obraz sina Stanka. Spogledovali smo se, čeprav se to nikakor ni spodobilo, in čakali, da se zdaj zdaj prikaže, a grob je bil zasut brez njega. Ko smo se razhajali, je k meni pristopil njegov oče in se mi zahvali, ker sem ustregla prošnji in sestavila poslovilne besede. Zazrla sem se v njegove žalostne oči in vztrepetala, spet me je prešinilo: saj vidim oči Violetinega sina Janka, vsa zbegana sem komaj pricapljala do avtomobila.

Kaj se je zgodilo v njeni duši, da me je že navsezgodaj prosila, ali lahko pride na obisk, odložila sem vrnitev za kako uro in jo čakala. Njene besede so bile bridke, skozi je ponavljala, naj je ne obsojam, da ni kriva; morala sem obljubiti, da ostane za vedno med nama, nato sem izvedela vse. 


S Stankom sta bila nerazdružna, velika ljubezen, ki pa jo je vztrajno kalil njegov oče. Tako je nekega dne prišla na rojstni dan njegove mame. Večkrat je opazila, da jo njegov oče gleda s čudnimi očmi, zato se je vedno bala biti na samem z njim, a tega dne so prišli obiski iz tujine in bilo je treba po novih nakupih, sin in mati sta odšla s kombijem, Violeta je ostala na vrtu in občudovala vrtnice. Njegov oče se je prikradel kot duh in ji rekel, naj gre z njim, da ji pokaže že tolikokrat obljubljeni družinski album. Ko sta prestopila prag, jo je zagrabil čez pas in noro poljubljal, upirala se je in jokala, a ni odnehal. Prosila ga je in odrivala, on pa ves zasopel: ti rabiš moškega, ne pa našega smrkavca. Ko jo je končno izpustil in si zapel hlače, je še navrgel: kaj se cmeriš, sem vsaj imel žensko, ne pa svoje zmešane žene, in ti moškega, ki ga ne boš pozabila. Zapomni si, odslej sva midva in samo midva ..., takrat je na dvorišču zabrnel avto, Stanko in mama sta se vrnila. Ko sta vstopila, je bilo jasno, da nekaj ni v redu, a Violeta je kljub namigu, naj se zgane, da je Stanko ne vidi take, ležala na tleh in jokala. Takrat je skušal reševati problem njegov oče in jo skoraj okaral: »Pa kaj si padla, ko si nesla posodo ali kaj, nič solza, bomo že mi vse uredili.«

Naslednjega dne je zbrala pogum, zložila vse spomine in naskrivaj odnesla na njihov vrt, za Stanka pa le kratko pisemce, da ga ne ljubi več. Mnogo kasneje sem izvedela za vso žalost, Stanko ni našel miru, zakaj, zakaj, kaj sem naredil?

Violeta se je kmalu odselila v mesto, rekla mi je, da je sprva novorojenčka mislila zadaviti, a poguma ni hotelo biti …

Zaključila je z besedami: »Sedaj veš, kdo je oče mojega otroka, če me boš izdala, te nikoli več nočem videti, a te prosim, pusti, naj si ljudje delajo svojo podobo, da sem zanosila s Stankom in me je zapustil, kajti ta bolečina je lažja od prave resnice!«

Objela me je, a ko sem že bila v avtomobilu, sem slišala klicanje njenega sina: »Mama, mama, popravil sem oceno iz kemije in zgodovine.« Videla sem ju v vzvratnem ogledalu, kot ju vidim sedaj, a takrat nisem vedela, da ju ne bom nikoli več srečala, odselila sta se k teti v Kanado.