Zgodba Slovenke, ki so jo posilili: Nisem rekla JA

Sem Lara, stara sem 21 let. Hodim na faks, sem družabna, rada berem, rada fotografiram, rada hodim na sprehode, rada imam svoja starša – imam najboljša starša na svetu; obožujem svojega zajčka, ki je najmehkejše bitje na svetu in me vedno potolaži, kadar mi je težko. Ja, velikokrat mi je težko v zadnjem času. Kot bi me presekalo na pol, tako se počutim. To, kar se je zgodilo. Kaj se je sploh zares zgodilo? S prijateljico sva šli na žurko. Tam sta bila dva tipa, s katerima sva bili že nekajkrat zunaj. Zabavali smo se, tako kot že nekajkrat, Janja sicer tokrat ni pila, ker je tisti večer po dogovoru vozila domov. Ona ima avto, jaz ga nimam. Dogovorjeni sva, da enkrat vozi ena, drugič druga in tako tudi izmenično pijeva alkohol na žurkah. 

Počutila sem se, kot da mi je vsa kri odtekla iz telesa. Hej, Simon, dajva se bolj spoznati. Tole je malo na hitro … Možgani so mi delali sto na uro. Nič ni zaleglo. Jasno mi je bilo, da bo vse še huje, če se bom fizično upirala. 

Simon

Janja se je že prejšnjič zagrela za Tadeja, jaz pa se za Simona nisem, bil mi je ok, ampak nič več kot to. Vedno sva zmenjeni, da sva si v podporo – pa sem hodila z njo in imela sem se fajn. Super mi je bilo, da Simon ni bil vsiljiv, da mi ni težil. Plesala sva, si kaj povedala, in to je bilo to. Skozi sem imela oko na Janji, vedno je dogovor, da paziva druga na drugo. Kar naenkrat pa Janje ni bilo nikjer. Lokal so že zapirali in nisem je mogla priklicati. Sranje. Simon je sedel za šankom in se mi smejal: Kaj, sta jo popihala? Fajn sta se imela, pa sta šla, kaj češ. Ja, ampak – kako naj jaz pridem domov. Tale lokal ni v Ljubljani … Simon me je pospremil ven, jaz pa sem v mislih preklinjala Janjo, da mi ne dvigne telefona. 

Janja

Bilo je mraz, zima. Tadejeve številke nisem imela, avto je Janja odpeljala, ni ga bilo na parkirišču, verjetno sta se šla kam stiskat na samo v ogretem avtu. Ma saj ni panike, samo a mi lahko dvigneš telefon, da se zmeniva, kaj naj zdaj. Simon mi je ponudil prevoz. Ne do Ljubljane, rekel je, da me pelje k sebi domov, da živi s starši in naj Janji napišem, da sem pri njem, Tadej pa da ve, kje stanuje, in bosta prišla pome. Prosila sem ga, naj še on pokliče Tadeja, pa je rekel, da ima prazen mobi in da ga bo poklical, ko bova prišla k njemu domov. V tisti temi, mrazu in bogu za hrbtom se mi ideja ni zdela slaba. Simon je bil skoz ok, verjetno mu lahko zaupam. Pa še njegovi starši so tam, v hiši, pravi. In sva se odpeljala k njemu domov. Janji sem napisala: Reci Tadeju, da sem pri Simonu, in me pridita iskat. 

Vrata

Danes vem, da je Simon točno vedel, da Tadej nima pojma, kje je Simon doma. In da nima niti njegove telefonske številke, da bi ga z Janjo lahko poklicala. Torej da sem v pasti v trenutku, ko grem z njim v avto. In res sem bila. V pasti. Ko sva prišla pred njegovo hišo, sem Janji še enkrat napisala, da sva pri Simonu. Ko sem ga vprašala za naslov, je rekel, da Tadej itak ve, kje je, da bosta prišla pome in da ne rabim pisat naslova. Potiho sva vstopila in komaj je zaprl vrata za mano, mi je prijel roke nad glavo in rekel, naj bom tiho. Da starša spita in da ju noče zbuditi. Itak pa ne bi noben prišel, ker je včasih že katera zakričala, pa ni bilo nikogar.

Počutila sem se, kot da mi je vsa kri odtekla iz telesa. Hej, Simon, dajva se bolj spoznati. Tole je malo na hitro … Možgani so mi delali sto na uro. Nič ni zaleglo. Jasno mi je bilo, da bo vse še huje, če se bom fizično upirala. Gledala sem proti oknu. Rolete so bile dvignjene in upala sem, da zagledam luči Janjinega avta. Ni jih bilo. Celo noč ne. Janja in Tadej nista vedela, kam naj prideta pome. Simon mi do jutra ni pustil do telefona. 

Dan po tem

Drugo jutro me je odpeljal na postajo. Hitro sem šla iz avta in vedela sem, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Občutek varnosti je odšel. V glavi mi je odzvanjalo: sama sem si kriva, kaj sem pa šla z njim. Še pila sem. Še vedno čutim njegovo spermo, kako mi polzi po nogah, ni uporabil kondoma. Naj grem na policijo in povem to, kar se je zgodilo? Ste šli z njim pod prisilo? Ne. Ste se upirali? Ne. Ste rekli ne? Nisem. Ste ga odrinili? Ne. Ste zakričali? Ste poskušali opozoriti nase njegove starše? Ne. Ste potem povedali komu? Ne.

In še nečesa nisem naredila. Nisem rekla JA. Nisem privolila v spolni odnos v neki tuji hiši neke mrzle noči z napol tujcem, ki mi je lagal, da bosta pome prišla Janja in Tadej.

Spomnila sem se vseh tistih zgodb – olajševalnih okoliščin za posiljevalce. Kaj vse se jim šteje v opravičilo. Da so bili opiti. Da že dolgo niso imeli rednih spolnih odnosov. Da sem imela preozke kavbojke, in če si jih ne bi sama slekla, mi ne bi mogel nič. Spomnila sem se mučnih vprašanj, ki jih je doživela bivša cimra na policiji in potem na sodišču. Ko se je zlomila pod težo dolgega in mučnega postopka in še danes hodi na terapijo. Še sreča, da hodi. 

Sama sem šla z njim. Lahko bi ostala pred lokalom in čakala na Janjo. Lahko bi … Ne vem, kaj vse bi lahko. Ne predstavljam si, da povem mami, očetu. Vedno sta mi govorila, ne hodi sama okrog. Saj nisem.

Na razpolago sem bila. Hodeča vaba za seks. Zato, ker sem plesala z njim? Sem mu mar dala kak signal, da sem za? Nisem. Simon mi je govoril: Saj si šla z mano. Sama od sebe. Pasalo ti bo. Če ne bi hotela, ne bi šla z mano v mojo hišo. Da ne boš komu rekla, da sem te v kaj prisilil. 

Strah

Ampak vem, da ni bilo prav, vem, da nisem hotela. Nisem mogla izustiti ničesar. Ničesar. Kot bi mi prerezali glasilke. Glas moje mame, babi, očeta: Pazi nase, ne hodi s tujci, ne hodi sama okrog ponoči, ne oblači se izzivalno … To sem slišala nekje v sebi.

Ampak … saj sem. Pazila sem nase. Ampak to ni bilo dovolj. Ker je nekdo presodil, da sem na razpolago, ker sem šla v njegovo hišo sredi zimske noči počakat prijateljico in njenega tipa.

Kakšni so občutki? Ne, nisem jezna. Razočarana sem. Žalostna sem. Ne morem dojeti, da mi je res to naredil. Strah me je ljudi. Strah me je, da se lahko ponovi. Izgubila sem zaupanje v ljudi.

Hodim na podporno skupino za žrtve spolnega nasilja. Petra, ki je pred enim letom preživela skupinsko posilstvo, je zadnjič rekla: To je res glupo. Jaz se moram dokazovat, da nisem rekla ja, oni pa ne rabijo nič dokazovat. Zakaj ne rabijo oni dokazat, da sem rekla ja? Njihov odvetnik pa me hoče prikazat kot kurbico, pijanko … Kaj ma veze to, da imam v torbici kondome, lahko bi v njej nosila še vibrator, pa kaj, a to pomeni, da me lahko posilijo? Šit je to, ker me lahko vsaka beseda spomni na dogodek – zadnjič sem slišala samo … odvetniška služba. In sem bila že sredi posilstva. Pa glasba, vonj po jabolkih – kakšne nore stvari me asociirajo na to, kar se je zgodilo. Na posilstvo. 

Mira

Mira, ki sem jo spoznala na skupini, pa nekaj časa ne hodi več, mi je zadnjič napisala: Res se nisva že dolgo slišali. Moj primer se je neuspešno zaključil z dodatnimi neprijetnostmi in bolečino zaradi izida. Žal slovenski sistem ni kaj dosti na strani žrtve, vsaj v mojem primeru ne.

Na polno sanjam. Da sem prijavila. Kaj naj? Naj ga prijavim? In kdo mi bo verjel? Kdo bo poslušal in slišal brez obsojanja? Bi prijavila, če bi vedela, da me bodo zaščitili, da bo postopek prijazen, da ne bodo izhajali iz predpostavke, da sem si vse izmislila, da me na sodišču ne bodo dodatno poniževali in iskali razloge, da sem pravzaprav hotela?

Posilstvo je zločin, ki ga žrtve redko zmorejo prijaviti. Nekatere ocene kažejo, da več kot 90 odstotkov posilstev ni nikoli prijavljenih.

Nisem hotela. Nisem rekla ja. Niti pokazala, da mi je do tega. Nisem. Hotela sem samo preživeti. In končno zagledati luči avtomobila, ki bi obsijale sobo.