Kaj se je pravzaprav zgodilo? Zabava, saj veste, kot vsaka. Včasih kdo malo preveč spije in navadno takemu človeku pomagamo, da pride k sebi. No, nekako tako je bilo, tudi to dekle je spilo malo preveč in njen prijatelj jo je odpeljal stran, na svež zrak, da bi se ji glava zbistrila. Potem pa, ko sta bila sama, jo je posilil in pustil tam zunaj. Prijatelji so kmalu ugotovili, da je izginila. Ko so jo našli, je bila napol slečena. Takoj so vedeli, kaj se je zgodilo. Poklicali so enega od njenih staršev, prišel je ponjo in jo odpeljal domov. Zjutraj, ko se je zbudila, spomina na samo dejanje ni bilo – bila je samo neznosna bolečina. Vedela je, da se je skušala upirati, a ni imela dovolj moči, da bi mu posilstvo preprečila. Najprej je za napad povedala staršem, nemudoma so obvestili policijo, ta je preiskala kraj dogodka in govorila s storilcem. Vse je zanikal in trdil, da je dekle v spolni odnos privolilo. Seveda se je za to kmalu razvedelo med njunimi vrstniki; napadalcu so se postavili v bran, žrtvi pa popolnoma obrnili hrbet. Očitali so ji, da s svojimi obtožbami mladeniču uničuje prihodnost. Menili so, da v svojih izjavah pretirava oziroma laže in da se ni zgodilo nič posebnega, poleg tega da je v resnici kriva sama, saj je bila opita. 


Šokantna dejstva 
Po raziskavi Eurobarometra iz leta 2016, ki jo je naročila Evropska komisija, o nasilju med spoloma, več kot četrtina (27 odstotkov) vprašanih meni, da je spolni odnos brez privolitve lahko upravičljiv – denimo v primeru pijanosti ali neprištevnosti zaradi učinkov droge.


Kriva je žrtev?

To, da krivdo naprtimo žrtvi, je hudo problematično. Pomeni, da moramo ženske živeti in se vesti na določen način, da ne bi bile posiljene – ne smemo se napiti, ne smemo hoditi same, še posebno ne ponoči, oblačiti pa se moramo tako, da ne bi bile preveč izzivalne. Torej nismo zares svobodne in enakopravne, ves čas se moramo paziti. To nam sporoča družba, ki krivi žrtev. Kar je skrb vzbujajoče, je, da je te miselnosti v Evropi še vedno precej. Po raziskavi Eurobarometra iz leta 2016, ki jo je naročila Evropska komisija, o nasilju med spoloma, več kot četrtina (27 odstotkov) vprašanih meni, da je spolni odnos brez privolitve lahko upravičljiv – denimo v primeru pijanosti ali neprištevnosti zaradi učinkov droge. Kaj nam to sporoča? Če ne rečemo jasno in glasno »Ne!« ali če tega iz takšnih ali drugačnih razlogov nismo zmožne, potem se ta odsotnost upora razume kot privolitev. Prav tako kar 22 odstotkov vprašanih meni, da ženske o posilstvu in drugih oblikah spolnega nasilja lažejo oziroma pretiravajo. Ženska beseda torej še vedno velja manj kot moška.



Posiljena je lažnivka

Tudi v navedenem primeru so dekle obtožili in oklicali za lažnivko, torej si je bila vsega kriva sama, vsi pa so verjeli njenemu posiljevalcu, da je v odnos privolila – čeprav je ginekološki pregled kazal drugače. Sploh pa me zanima, kdo bi človeka, s katerim je imel spolni odnos, v katerega sta oba privolila, pustil zunaj samega in napol golega sredi noči, sam pa izginil. Pa je kljub temu ona tista, ki nosi madež sramote, in ne on. 


To, da krivdo naprtimo žrtvi, je hudo problematično. Pomeni, da moramo ženske živeti in se vesti na določen način, da ne bi bile posiljene – ne smemo se napiti, ne smemo hoditi same, še posebno ne ponoči, oblačiti pa se moramo tako, da ne bi bile preveč izzivalne. Torej nismo zares svobodne in enakopravne, ves čas se moramo paziti.


Starši branijo posiljevalca

Kar je najbolj presenetljivo, pa je odziv fantovih staršev, ki ga sploh ni bilo. Nikakršnega interesa, da bi se vsi skupaj pogovorili o tem, kar se je zgodilo, in poskušali omejiti škodo. Nič, samo to, da morajo stati za svojim otrokom in ga podpirati. Razumem, a otroka je treba podpreti, kadar ima prav, in ga vzgajati, kadar je naredil napako. In ta fant jo je – tako govorijo dokazi, za krivega je bil spoznan tudi na sodišču. Starši bi mu morali povedati, da mora sprejeti odgovornost za svoja dejanja in se zanje opravičiti, šele nato, ko bi odgovornost prevzel, pa ga podpirati. Vprašati se moramo, kakšne so posledice takšne hiperprotektivne vzgoje, kakšni odrasli bodo ti otroci, ki jih starši ne bodo naučili odgovornega vedenja, pa tudi kaj otroku s tem sporočamo – vedenja ne obsodimo in ga s tem dopuščamo kot družbeno sprejemljivo.


Kljub temu pa moramo izpostaviti tiste dejavnike, na katere lahko vplivamo, in tako skušamo zmanjšati miselnost, da je posilstvo v nekaterih primerih lahko upravičeno. Takšno vedenje moramo strogo obsoditi, saj nihče nima pravice posegati v telo in intimo drugega brez privolitve.


Epilog

In kakšen je razplet zgodbe? Dekletu se je življenje drastično spremenilo. Zdaj hodi na drugo šolo, kjer je imela priložnost začeti znova, v domačem kraju pa se izogiba lokacij, kamor je včasih zahajala z nekdanjimi prijatelji; z njimi nima več stikov, saj so jo izobčili iz svoje družbe. Ima nove prijatelje, večina od njih pa sploh ne ve, kaj je prestala. Obiskuje tudi psihiatra, ki ji pomaga prebolevati travmatično izkušnjo. Tudi on ji je pomagal razumeti, da ni sama kriva za to, kar se ji je zgodilo. Žal pa tega mnogi niso sposobni doumeti. Za žrtev je ključno, da ima možnost celjenja ran v spodbudnem okolju, ki obsoja nasilje in dopušča, da o svoji izkušnji govori odprto in brez sramu, predvsem pa brez občutka krivde. Vendar pa v našem okolju ni tako – vedno prisotni so dvom in očitki, ki ovirajo proces zdravljenja. Žrtev je tista, ki se mora naučiti živeti s tem, kar se je zgodilo, in to sprejeti, zato bi se morali mi kot družba truditi, da absolutno obsodimo spolno nasilje in jasno povemo: posilstvo ni v nobenem primeru upravičljivo! 

Preberite še mnenje psihologinje dr. Sonje Pečjak, ki svetuje, kako ravnati v primeru posilstva, zlasti če se ta zgodi otrokom. Več o problematiki najdete v aktualni Oni, ki je izšla 24. januarja 2017.