To je vplivalo na moje doživljanje sebe in drugih ljudi, zato sem se vedno znašla v nefunkcionalnih zvezah z moškimi. Eden je bil potencialni alkoholik, drugi narcisoiden in tretji preveč ustrežljiv in vase zaprt. Pa še kateri bi se našel. Spopadala sem se tudi z motnjami hranjenja in jih uspešno presegla.

Že pred dvajsetimi leti sem se začela udeleževati različnih oblik psihoterapije in močno verjela, da je to prava pot k boljšemu življenju in k sebi. In stvari so se res obračale na bolje. Začela sem bolj zaupati vase in verjeti v boljši jutri. Prepričana sem bila, da mi psihoterapija lahko pomaga preseči travme iz otroštva, da bom lahko normalno zadihala in zaživela življenje. 

Niti v sanjah nisem prepoznala, da je moje doživljanje povezano z njo. V tem času nisem hodila v službo niti s fantom nisva imela (pomembnih) težav. Ves moj svet je naenkrat postala ona in njena potrditev. 

Potem je šla moja terapevtka na porodniški dopust in sem si morala poiskati novo. Po priporočilih sem prišla do terapevtke smeri gestalt. Pristop mi je bil všeč, ker temelji na odnosu med terapevtom in klientom, tukaj in zdaj. Vesela sem bila, da sem dobila dobro terapevtko. K njej sem hodila skoraj šest let. Šele zdaj, ko gledam nazaj, se zavedam, da se je že kmalu začelo zapletati v najinem odnosu. 

Ob terapevtki nisem bila varna

Pravzaprav se v odnosu z njo nisem nikoli počutila zares varno in sprejeto. Ves čas sem imela občutek, da delam nekaj narobe. Ko sem ji govorila o dogodkih iz partnerskega odnosa, me ni na ustrezen način vabila v to, da pogledam, kaj doživljam. Namesto tega mi je govorila, da se kot hrček vrtim na kolesu zgodb o partnerju, in mi zagrozila, da če se ne bom odpirala, ne bova mogli več delati skupaj. V mojem pripovedovanju me je velikokrat tudi grobo prekinila. Brez razlage. 90 odstotkov uspešne terapije je varen odnos; da se klient počuti slišanega, videnega, razumljenega in sprejetega. Da terapevt upošteva klientov tempo. Tak odnos zdravi. A vse to, vsa ta nevarnost mi je bila znana in domača. Bila je ravno prav ljubeča in ravno prav trda, kot moja mami, zato nisem prepoznala, da terapevtka ni ustrezna zame. 

Njeno ravnanje je v meni začelo prebujati nezavedni strah, da me bo zapustila in da bom umrla. Enak občutek, kot sem ga doživljala v otroštvu ob svoji mami. Naj poudarim, da je bil odnos s terapevtko zame izjemno pomemben. Verjela sem namreč, da lahko samo z njeno pomočjo presežem svoje travme. Zaupala sem, da mi bo znala pomagati. In ko nekaj ni štimalo v najinem odnosu, sem bila prepričana, da je z mano nekaj narobe in da ona že ve, kaj dela. To je zelo podobno, kot kadar otrok nase prevzame krivdo za neustrezne odzive staršev. Sama mi je to zagotovila z besedami: "Zaupaj procesu, jaz vem kaj delam." Terapevt tega ne bi smel reči, ker se s tem postavi nad klienta in mu (od)vzame možnost opolnomočenja, klientov odrasli del je tisti, ki se odloči, ali bo zaupal ali ne. 

Preberite še: Izpoved ženske, ki jo je spolno zlorabil terapevt

Kaj hočeš od mene?

Kasneje v terapiji me je večkrat grobo konfrontirala z vprašanjem: "Kaj počneš, kaj hočeš od mene?" In nato me je še obtožila, da jo grizem, rekla je dobesedno: "Ko ti mene grizeš …" Terapevtka ni izhajala iz sebe, svojih lastnih občutkov in doživljanj in jih ni ustrezno pojasnila. Ni me vprašala s pristnim zanimanjem in radovednostjo, temveč je vame prenesla neugoden občutek, s podtonom obtožbe. Vse to me je pahnilo v veliko stisko, saj je nezavedni strah, da bom zapuščena, postal še bolj intenziven. Počutila sem se popolnoma ujeto in nemočno. Terapevtka ob vsem tem ni prepoznala, da sem v stiski, in je še naprej trdila, da ona ve, kaj dela. Jaz pa se žal tudi nisem zavedala, da je stiska tako huda, da kar izgorevam v odnosu z njo. Izgorevala sem v želji, da bi me videla, in hkrati v strahu, da me bo zapustila. In dejansko tudi izgorela. Ker nisem več znala ustrezno odreagirati oz. poskrbeti zase, je na koncu prišlo še do retravmatizacije. 

Zakaj vam pripovedujem svojo zgodbo? Verjamem in vem, da je veliko dobrih terapevtov in da obstajajo ljudje, ki jim je psihoterapija pomagala. Tudi meni je na začetku, a kasneje so se stvari popolnoma zasukale. Tu bi želela podeliti svojo izkušnjo in s tem morda pomagala komu, ki je v procesu terapije (ali se zanjo odloča), da pravočasno uvidi, ko ne gre v pravo smer, in s tem prepreči najhujše. Zato sem posebej izpostavila pomembna opozorila, ki so v mojem terapevtskem odnosu peljala v napačno smer. 

Izzvala je mojo jezo

Začelo se je, ko je dobesedno izzvala mojo jezo – terapevt sicer lahko izzove jezo, vendar v mojem primeru ni prepoznala in naslovila strahov, ki so se po zadnji terapiji dvignili na površje, ko mi je rekla, da jo grizem. Ni mi dala korektivne izkušnje: da je v redu, če sem jezna, da me ne bo zapustila, zato se moji strahovi niso pomirili. Ker je bilo kakršnokoli izražanje neprijetnih občutkov, sploh jeze, v mojem notranjem svetu prepovedano in ne-varno (ker bom sicer zapuščena in bom umrla), sem ponoči začela dobivati napade panike z dušenjem. Zbujala sem se iz spanca popolnoma premočena in srce mi je divje razbijalo. 

Začela se je rušiti moja obramba. Ta, ki mi je omogočala preživetje in zaradi katere tudi sem preživela zlorabe v otroštvu. Moje prepričanje se je še okrepilo, namesto da bi se omehčalo in spremenilo. In z njim moje otroško hrepenenje, da bi bila videna, da bi dobila potrditev, da sem v redu. A še vedno nezavedno. Niti v sanjah nisem prepoznala, da je moje doživljanje povezano z njo. V tem času nisem hodila v službo niti s fantom nisva imela (pomembnih) težav. Ves moj svet je naenkrat postala ona in njena potrditev. Da sem v redu. Šele ko sem odšla od nje, sem spoznala vse to, o čemer pišem. Dokler sem bila ujeta v nezavedni vzorec z njo, tega nisem prepoznala. Žal sem samo spoznala. Nisem ozavestila, prek občutkov (še ne), ker sem z njimi izgubila stik. 

Mislila sem, da bom umrla

Panični napadi in neprespane noči so trajali kak mesec. Vse to je izčrpavalo tako mene kot partnerja. En dan, ko ni zmogel več, je rekel, da gre spat k svojim staršem. In to je bila zame kaplja čez rob. Začutila sem tako močan strah, da bom zapuščena in bom umrla, da se je zame svet ustavil. Zabliskalo se je, kot bi nekaj treščilo vame. Dimenziji časa in prostora nista več obstajali. Bolečina travme je bila tako močna, da nisem več zdržala v svojem telesu. Šla sem iz njega (disociirala). 

Vse dogajanje sem opazovala od zgoraj in ničesar čutila. To je trajalo približno pol ure. Partner se je ustrašil in me odpeljal k terapevtki. Ko mi je rekla, da me vidi, sem začutila grozno bolečino, žalost, obup, razočaranje, prizadetost in jezo in ji dobesedno iz globine rekla: "Ne, ne vidiš me!" To je pomagalo, da sem prišla nazaj v telo, ki se je začelo nenadzorovano tresti. Namesto da bi terapevtka samo bila ob meni, predihavala z mano, mi dala vedeti, da sem varna, je postala panična in prestrašena in me pustila v travmi. In naju s partnerjem v takšnem stanju poslala na EKI (Enota za krizne intervence). 

Moja travma/strah se je prevesila v hudo anksioznost, ki mi jo počasi uspeva umirjati s skrbjo zase, kolikor lahko. Žal pa svojega telesa ne doživljam več kot varen prostor, da bi se lahko potopila v sproščujoč spanec. 

Poslala me je na urgenco

Pri njih sem dobila zdravila, da so mi pomirila živčni sistem, a prekinila proces sproščanja energije travme iz telesa (tresenje telesa), zaradi česar nisem bila več zmožna zaspati, kljub zdravilom. Strah pred smrtjo je namreč ostal ujet v meni. In je še vedno. Na EKI sem ostala en mesec, a še bolj izgorevala, ker izgorelosti niso prepoznali niti zdravili. Ta izkušnja zdravljenja je še ena, o kateri bi lahko napisala novo zgodbo, niti najmanj prijetno. 

Posledice

Zadnja leta (februarja 2020 bodo minila tri leta od disociacije) so bila, in so še, zame res težka, saj ne morem naravno zaspati, niti kadar sem utrujena. Spim samo po nekaj ur, s pomočjo zdravil (za spanec pa vemo, da je ključen za psihofizično zdravje). Brez celostnega stika z občutki ne morem preseči ujetega strahu. Moja travma/strah se je prevesila v hudo anksioznost, ki mi jo počasi uspeva umirjati s skrbjo zase, kolikor lahko. Žal pa svojega telesa ne doživljam več kot varen prostor, da bi se lahko potopila v sproščujoč spanec.

Ves ta čas ne hodim v službo, saj nisem zmožna za delo. Odnosi s soljudmi, ki so bili prej zame največji vir užitka in sprostitve, me zdaj izčrpavajo. Tudi zdravje se mi je občutno poslabšalo (padel mi je imunski sistem in porušilo hormonsko ravnotežje). V vsem tem času sem iskala vse možne načine, da bi si pomagala. Preizkusila sem veliko klasičnih in alternativnih metod. Učim se ponovne povezave in stika s telesom, korak za korakom, kot invalid, ki se uči hoditi po poškodbi. Moja sedanja psihoterapevtka in psihiatrinja mi ne znata bolj pomagati, kot mi, sta mi pa v veliko oporo. Nimam klasične posttravmatske stresne motnje (PTSD), temveč grozen strah pred zapuščanjem in smrtjo ter nezmožnost celostnega čutenja.

Povedati želim še, da so zdravila zame dvorezen meč. Na njih se ne čutim v polnosti in ne morem preseči strahu, a zaradi nepreseženega (nepredelanega) strahu brez njih ne morem zaspati. Ujeta sem v začaran krog. Ko sem imela višji odmerek zdravil, sem bila popolnoma odrezana od svojih občutkov in čustev. Najhuje zame je bilo, da je telo kljub temu šlo skozi svoje procese, a zame nedostopne. Še močneje sem čutila grozno težo in tesnobo. In samomor sem videla kot edini izhod. Kajti tako globoke teme, brezna, mi niso povzročali neprijetni občutki, temveč to, da jih sploh nisem nič čutila, samo zaznavala, da so spodaj, a brez povezave s tem, kaj mi sporočajo. 

Za konec

Kar se tiče terapevtke: zgodba je bila zanjo končana. Zame ne. Zaključila sem sicer na lastno željo, ker sem se je na koncu dobesedno bala. Obrnila sem se na odgovornega pri SKZP, a mi ni mogel veliko pomagati. Vse, kar je storil, je bilo, da ji je mojo pritožbo poslal v vednost. Ona je nato opravila supervizijo in mi napisala neki neoprijemljiv odgovor, v katerem ni bilo besede o njenem morebitnem uvidu ali vsaj opravičilo. Ker psihoterapija ni uradno priznana in zakonsko urejena, sta mi bili predstavljeni možnost tožbe na častnem razsodišču ali mediacija s terapevtko. Lahko si predstavljate, da v času največje stiske in izgorelosti nisem imela niti energije niti volje za soočanje in razreševanje nastale situacije. Psihoterapevtke nisem želela videti, še bala sem se je, zato nobena od predstavljenih možnosti zame ni prišla v poštev.

Psihoterapevtka se mi nikdar ni opravičila in prevzela svojega dela odgovornosti. Na koncu je celo rekla, da je delala vse prav. V vsem tem času me ni poklicala in vprašala, kako sem. Žalostno. Ne smem pomisliti, koliko tisoč evrov sem pustila pri njej. Sploh pa koliko denarja sem porabila zdaj, da popravim storjeno. Več kot vse svoje prihranke. Naj omenim, da mi za storitve nikdar ni izdajala računov. Izgubila sem svojo najvišjo vrednoto – zdravje, morda tudi življenje. Ne vem. Bo pokazal čas. Iščem pot iz tega začaranega kroga in ujetosti in delam vse, kar zmorem, za izboljšanje. Kljub temu da je zelo težko, imam voljo, vztrajnost in moč nadaljevati.

Po vsem, kar sem doživela, želim, da gre moja izkušnja med ljudi. V razmislek, opozorilo, previdnost. V vednost in za ozaveščanje. Predvsem tistih, ki so v terapiji ali se zanjo odločajo. Da bodo znali izbrati zanje ustreznega psihoterapevta in pravočasno prepoznati znake, ki lahko peljejo v usodno smer. Jaz sem jih žal prepoznala prepozno, šele ko sem končala terapijo.

Kar sem preživela in še preživljam, ne želim nikomur.

P. S.: Ime in priimek bralke hranimo v uredništvu.