Njena pripoved me je pretresla. Imela je majhno hišo na robu vasi, sin in hči zaposlena v večjem mestu. Zabredla sta v dolgove in Ivanko nagovorila, naj proda hišo s trdno zavezo, da se bo nov lastnik strinjal, da ona ohrani del hiše zase. 


Sin in hči, oba najemnika stanovanja v mestu zaposlitve, sta denar kar na hitro pospravila in nanjo dobesedno pozabila.

Sledila je prva zaušnica, ko ji je nov lastnik tako zoprno nagajal, da si je morala poiskati streho nad glavo, in to pri 72 letih pri tujih ljudeh. Stanovanje je plačevala, a od pokojnine nekje 500 evrov ji je za življenje ostalo le 200. Skrušena ni zmogla povedati kaj več, a dejstvo, da tega stanovanja ne more več plačevati, se je hočeš nočeš obrnila na sina in hčerko. V vseh letih po prodani hiši je nista nikoli obiskala, vnukov se ne spomni, a tudi oni niso nikoli iskali, kje je njihova babica. Čudna so pota življenja ...

Mlada je ostala vdova, morda bi si našla z leti novega partnerja, a je sin nasprotoval na celi črti. Ivanka je bila vestna uslužbenka, skrbna mati, a kamor koli se je obrnila po nasvet, zmeraj odgovor: saj imate vendar otroka, k njima pojdite, otroci so vendar dolžni pomagati ostarelim staršem. 

»Pa kaj sem jaz morda kriv, da je še živa, stara je 92 let ...« so bile besede njenega sina. 


Hotela sem ji kaj svetovati, a je dejala, da je obšla že vse možne institucije. Sedaj živi pri sestrični, ki ima premajhno stanovanje, da bi tam tudi ostala. Vprašala sem jo, kaj je dosegla ob obisku sina in hčerke, a odgovor je bi: »Dali te bomo v dom za ostarele, do končne vsote naj ti država pomaga. Midva šolava svoje otroke, denarja je vedno premalo, nikar ne sanjaj, da bi midva kaj prispevala.« Tako je Ivanka odšla, a v mojem srcu pustila grenkobo, da nisem ves dan mogla jesti.

Proti večeru sem zbrala pogum in poklicala po telefonu sina Mirana. Povedala sem mu o maminem obisku, a je kar planilo iz njega: »Pa kaj sem jaz morda kriv, da je še živa, stara je 92 let ...« Prekinila sem, saj je to preseglo mojo pamet, kaj pomeni družinsko življenje, medsebojna pomoč, razumevanje.

Vem, da Ivankina usoda ni edina in ne zadnja, a dokler bodo institucije brezčutne in jo bodo pošiljale od okenca do okenca, kje naj najde pravico zase, in ji celo prigovarjale, kako dobro kljub vsemu izgleda, je zadeva končana. Bolečina pa je in je neizbrisna.