Finančno sem podpirala sestri, zdaj, ko ne zmorem več, pa sta mi zamerili

Ni vam treba biti rešiteljica

Pozdravljeni, 

naj vas že kar na začetku pomirim, mislim, da ste se pravilno odločili, da ste letos na prvo mesto postavili sebe. Glede na vašo zgodbo je bil že skrajni čas. Iz vaših besed lahko razberem, da nimate dobro zastavljenih mej v odnosih. Spoznati morate, da ste lahko odgovorni samo za svoje odločitve in dobro počutje, ne pa tudi za odločitve in počutje vaših sester. Torej, če sta vaši sestri zamerili, da vi ne počnete več tega, kar si želita onidve, je odgovornost za to na njiju in ne na vas, kot tudi dejstvo, da se zanašata na tuj denar in ne na lastno finančno zmogljivost.

Seveda je lepo, če bližnjemu priskočimo na pomoč, ko je v težavah, a zavedajte se, vam ni treba biti rešiteljica, ki bi morala vedno zamahniti s čarobno paličico in urediti zadeve. S tem ko sestrama vselej pomagate, pa jima na neki način tudi dajete potuho, zato niti ne čutita potrebe, da bi razvili odgovornost zase.

Opisujete tudi, da ste se ob reakciji sester počutili slabo, občutili ste celo krivdo in se spraševali, ali ste ravnali prav, kar je jasen znak, da na prvo mesto postavljate druge in ne sebe. Morda čutite potrebo po reševanju drugih, a zapomnite si, ne morete jih reševati za vsako ceno, saj boste na ta način izčrpali sami sebe. Če izčrpate sebe, pa ne boste mogli več dajati drugim.

Vzemiva za primer prispodobo kozarca z vodo. Kadar je poln, imate dovolj energije, da lahko poskrbite tudi za druge. Ko je na pol prazen, pa je energije dovolj le še za vas, kar pomeni, da si morate takrat vzeti čas in poskrbeti zase. Le ko se kozarec spet napolni, lahko znova osrečite tudi druge. Preden boste naslednjič poskočili za druge, se torej vprašajte, ali je vaš kozarec poln ali na pol prazen.