Poskusite se s sestrinima otrokoma neposredno pogovoriti

Odgovarja:

Mir v hiši     Nekako se mi sicer zdi, da žarišče vašega problema leži v nekoliko načetem odnosu med vami in vašo sestro. V takih okoliščinah pa lahko seveda številni problemčki hitro postanejo veliki problemi. Razumske rešitve se praviloma umikajo na prvi pogled močnejšim čustvom, in ko se v igro vključita še ne strpnost in duel egov, potem ne preseneča, da se da dokaj nedolžne pripombe, ki se nanašajo na povzročanje čezmernega hrupa v stanovanju, interpretirati tudi kot družinsko nasilje. 

Take interpretacije pa seveda s pravom nimajo nobene zveze, zato se na vašem mestu zaradi njih ne bi niti najmanj vznemirjal. A osredotočiva se na problem povzročanja hrupa, ki ga domnevno protipravno povzroča vaša sestra. V našem pravnem sistemu to problematiko urejata predvsem zakon o varstvu javnega reda in miru in uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju. Osmi člen zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) določa, da kdor na nedovoljen način med 22. in 6. uro moti mir ali počitek ljudi s hrupom in ne gre za nujne interventne vzdrževalne posege, se lahko kaznuje z denarno kaznijo. Prav tako se lahko z denarno kaznijo kaznuje, kdor z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali akustične naprave ali glasbila moti mir in počitek ljudi, pa to ni posledica dovoljene dejavnosti. Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju ureja mejne vrednosti ravni hrupa v naravnem življenjskem okolju in predvideva tudi ukrepe za zmanjševanje in preprečevanje čezmernega hrupa. Če nekoliko živahnejša sestrina otroka v dnevnem času tekata po zgornjem stanovanju stanovanjske hiše, to še ne pomeni, da gre za kaljenje javnega reda in miru v skladu z omenjenim zakonom. Za tak prekršek bi morda lahko šlo le, če bi hrup povzročala ponoči. Prav tako lahko skoraj zanesljivo rečem, da tekanje po stanovanju ne povzroča takega hrupa, ki bi presegal mejne vrednosti, ki jih vsebuje uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju. 

Prepričan sem, da lahko nastali problem rešite precej bolj konstruktivno. Poskusite se s sestrinima otrokoma neposredno pogovoriti, postanite njuna prijateljica, uporabite malo humorja. Otroci so namreč praviloma manj obremenjeni od svojih staršev, imajo manj predsodkov in so zato tudi dojemljivejši za različne predloge. Če boste pri tem uspešni, sem prepričan, da bodo potem tudi nekoliko manj tekali po stanovanju in se bo lahko vaš sin nemoteno učil.