Tako je razmišljala umaknjena v svoji samoti obilja vsega dobrega, ki ji ga je naplavila reka življenja. Nekoč je poznala ljudi, ki so živeli le za svoje sanje, ambicije in dosežke. Iskali so potrditve v drugih, a jih nikdar zares dobili. Gledala je v njihove oči in tam razbrala svetove, ki jih sama ni nikdar iskala. Niti jih želela. Videla je žar, žar po odločitvi za le eno in edino pot. Pot uresničevanja sebičnih sanj in ambicij. Pot egoizma, ki se prevečkrat skrije v vrlino. 

Če si zdrav, želiš živeti sanje sveta. Če bolan, želiš le zdravja. 

Industrija sanj se je skoraj sočasno kot tovarna laži pričela bohotiti z razvojem informacijsko komunikacijski tehnologij. Sanje, ko je marsikaj dostopno, kar v svetu generacij, rojenih v npr. štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ni bilo niti možno, so zaposlovale zavest preštevilnih. Vrednost ljudi se je kmalu začela presojati le po njihovem dometu uma, ki je bil pravzaprav pohlep, preoblečen v ambicijo. Pohlep, ki se prelevi v dobrodelnost, sla, ki se skrije za manjvrednostnimi kompleksi, je osiromašena topline. In tako se sešteva energija sanj sebičnih, ki za večino nosi razdiralne posledice. 


Ko je tako sedela sama, ravno po končani jutranji telovadbi, je razmišljala o usodnih zasukih življenja. O smereh, ki se lahko nanizajo istočasno, ali pa so hipoma ukinjene. Če si zdrav, želiš živeti sanje sveta. Če bolan, želiš le zdravja. Spraševala se je, če je sploh prav, da človek sledi le sebi in notranjim glasovom, ki iščejo odgovore drugje. Drugje in na drugih ravneh samozavedanja, ki v sekundi spremeni točko pogleda. Ali je bolj primerno, da živiš in podpiraš sanje drugih? Ljubezen, ki jo deliš med otroke in moške, ki jih na življenjski poti ljubiš? Prijatelje in vse pomembne druge, katerih svetove želiš osvojiti?

Res je. S sanjami ni nič narobe. Tako je razmišljala, saj je sama sanjala sanje, ki so bile zares posebne. Prepotovala je svet, videla oči soljudi in prepoznavala njih dušo. Razbirala je odbleske in bleščanja duše, vse skrite misli in morda nezdrave želje. Prav tako je zaznavala vse tisto, kar je očem nevidno. Zato se je znala poistovetiti z občutki, čustvi, senzualnostjo, senzitivnostjo, mnenji, stališči, pogledi, percepcijami in koncepti. S komunikacijskimi vzorci, pravili vedenja, dojemanjem časa, prostora, dobrega in slabega. Z metajezikovno govorico, humorjem, ciničnostjo, z idejami lepega, pravilnega, primernega. Z individualnim, subjektivnim, družinskim, državnim in historičnim spominom. Z delovno kulturo, koncepti učinkovitega časa, z vsemi tipi lenobe. Introvertiranimi in ekstrovertiranimi vzorci. 

Foto: Keleny/Shutterstock

Le politike ni razumela. Čeprav se ji je vse bolj dozdevalo, da je njena pozicija, čeprav privilegirana in smela, kljub vsemu strahopetna. Saj politika ljudi poškoduje, jih blati in izkrivlja obrise Resnice, da zapušča domeno zdravega razuma. Zato se je skrivala od oči javnosti in uživala v svojem bogatem svetu. Lep nasad rož, vikend tu in tam, odličen pedigre in kup prijateljev, ki so ji lepšali vsak dan. Obilje. Uspeh na vseh ravneh … 

Naveličala se je dolgočasja udobja in prepoznala, da je dobro življenje brez pravičnih izzivov tako dolgočasno, da raje umre, kot ga diha naprej. 

A pomislila je: »Je prav, da živim tako daleč in stran od vseh, ki trpijo?« Imela je moč. Poznala je vplivne in bogate. A ker je živela svoje sanje in krepila sanje vseh drugih, je svet bede in stisk ni zanimal. Sem in tja je, ko se je zazrla v oči soljudi, prepoznavala kreposti. In takrat je dojela, kako sebična je v sebi. Kako malo ji je zares mar. Kako je na las podobna vsem tistim, ki hodijo po šibkih in nemočnih. Ki jih je črtila. 


Spomnila se je zgodbe Troličnega Trolčka. Prijaznega moža poznih sedemdesetih, ki je začel s prodajo sesalcev in kmalu obogatel s prodajo prestižnih daril. Gospod Trolični Trolček je bil najbolj nasmejana oseba pod soncem. Vesel, svetal in vselej pripravljen pridržati plašč, odpreti vrata ali narediti uslugo. Ne le onim, ki so kaj pomenili. Mreže dobrega vpliva, ki ga je tkal dan za dnem in tekom let utrdil, so ga ustoličile v ikono prodaje. Sledil je lastnim sanjam, a pomagal k sanjam tudi drugim. Poročen je bil trikrat in nikdar ni skrival občudovanja lepih žensk in njihovih nog. Poznala ga je vsa leta življenja in ga vselej sodila kot dvoličneža. A to ni bil. Le zapletal se ni tam, kjer je ocenil, da je smisel odveč, ter bežal od ljudi, ki so toksično žareli nemir, nezadovoljstvo in prezir. Ko ga je opazovala iz drugačne zavesti in distance, je razbrala lepoto tega gospoda, ki je bil zares Gospod. Nikdar sam in osamljen, vselej nasmejan in v družbi dobrih ljudi. Trolični Trolček. Njegov pogreb čez mejo je bil poln ljudi …. A jokal ni nihče. Živel je v soncu. Zapustil sonce. In nekaj premaknil v njej.

Prižgala si je zadnjo cigareto, saj je bila pri njej vsaka zadnja. Že toliko let.

Zmes prestiža in upora, tolerance in besa in predvsem posledic (pre)dobrega življenja so jo pognale v odločitev, da se poda v politiko. Sicer manj vidno, a toliko bolj vplivno. Naveličala se je dolgočasja udobja in prepoznala, da je dobro življenje brez pravičnih izzivov tako dolgočasno, da raje umre, kot ga diha naprej.

Morda ji uspe s strategijo Troličnega Trolčka? Vse je možno.

Tudi politika zdravega razuma in časti.