Velik vpliv imajo preizkušnje in testi, čez katere gremo, ter kako se nanje odzivamo in predvsem, kako nevtralno in zrelo znamo pogledati na situacije, ki nas doletijo. In kot vemo, tudi genetika izigra, saj ne moremo natančno oceniti, kateri latentni fenotip bo postal manifesten. Oziroma, kateri impulzi iz okolja bodo specifično prebudili in uigrali ustrezne genetske odzive. Kateri gumb in kaj na kaj pritisne, pa običajno v celoti vidimo le za nazaj. 

Najhujša vrsta revščine je tista duhovna. Ko ljudje izgubijo srce. Takrat postanejo tako grdi. Zamenljivi. Replicirani. Kot plastične lutke v lepih lupinah, avtomobilih, vilah z bazeni, dragimi čevlji. 

Gospa M je bila že v otroštvu soočena s številnimi spoznanji, težkimi uvidi in predvidevanji, kaj se lahko zgodi, če oče pride domov rahlo ali resneje okajen. Iz načina, kako je parkiral svoj avto na dvorišču, je razbrala, kaj jo čaka. Zlasti pa njeno mamo. Vpitje, udarci in opotekanje njenega očeta ter jok bratca, ki se je od trušča in vika ter krika prebudil, so bili prepogosti vplivi. Koraki, ki jih je slišala, so ji sporočili tako veliko. Začutila je. Danes bo nekaj hudega. In res. Vpitje, bobnenje. Telo se ji je stresalo kot šiba na vodi. Spet ji je ušla voda. Tako nepopisno strah jo je bilo. Skočila je iz postelje. Videla očeta, kako je z vso silo udaril mamo. Zatulila je kot žival, stekla k sosedom po policijo. Prišli so in odpeljali očeta. 

V težkih časih, ki jih dihamo vsi skupaj, se mnogi sprašujejo, če smo sploh še ljudje. Sploh še čutimo stiske drug drugega? Ali vsak gleda le nase? 


Gospa M je zaznala vse stiske. Bila je odlična socialna delavka, bojevala se je s sistemom in luknje nerazumljivih ovir vselej krpala s svojim sočutjem. Delovala je drugače. Le sadisti se držijo črk na papirju! Res je, gospa M je postala empat že v otroštvu. Zaradi nasilja v družini in kasnejših zlorab odraslega življenja je še kako dobro vedela, kako ločiti zrnje od plev. Seveda, sistem je nujen, a vsak je nepopoln. Vselej je naredila izjeme, se borila za dobro ljudi in nikdar ni bežala pred težo resnice. Kar naravno je, kot listje pri čebuli, luščila eno iluzijo za drugo. Mnogi je zaradi tega niso marali, a sama drugače ni zmogla niti želela.

V življenju je srečala veliko dobrih ljudi. In odlične učitelje. Ki niso učili za ocene, premoč ali korist, pač pa za milino, blagost in podporo, ki jo pravo znanje da. Zato se ni kaj dosti jezila, ko je poslušala o podkupljivih zdravnikih, ki so v času epidemije prejemali 30.000 evrov mesečnih dodatkov. Sama je garala za tak denar več kot leto dni. Pa ji ni nič manjkalo. Še predobro je vedela, koliko tipov revščine imamo in da je najhujša tista duhovna. Ko ljudje izgubijo srce. Takrat postanejo tako grdi. Zamenljivi. Replicirani. Kot plastične lutke v lepih lupinah, avtomobilih, vilah z bazeni, dragimi čevlji … Sama je imela nekaj parov le teh, saj ni imela potrebe po blišču. Beda ji je dokončno izmilila ego. Zato je bila res lepa in krepostna osebnost. In ja, če bi vsak od zdravnikov zavrnil tako bogato nagrado, bi te v sekundi izgubile moč. 

Foto: Pressmaster/Shutterstock

»Torej se zlo resnično replicira le preko človeka?«, je modrovala.

In z večjo verjetnostjo preko tistih, ki v življenju štartajo iz 22. nadstropja do vrha, kjer ima nebotičnik le 23 nadstropij.  

Morda tisti, ki jim je bilo odvzeto, da spoznajo »nižja nadstropja«, zares ne zmorejo prepoznati globin in nians lekcij, ki jih celovito spoznavanje življenja da. Če nečesa v nas ni, iz tega ne more nastati neka lastnost. In ja, morda uspeh pokaže, kdo smo. Prav tako pa stiska. In predvsem, skrb.  

In ja, če zares drži, da trpljenje v nas pripravi tisti notranji sveti prostor, drži tudi, da se je empatije moč naučiti. A sama je bila redkokdaj priča, da bi ljudje pokazali skrb in dobronamernost po sebi, brez koristi zase. Vendar ni izgubila vere. Poznala je veliko primerov, ko so se otroci, ki so življenje začeli v »kleti«, polni gorja in odrekanj, počasi in trdno pomikali v višja nadstropja. In ravnem kvalitet, ki jih kot ljudje lahko gradimo, ni konca. Ne gre le za kariero in materialni uspeh. Morda tisti, ki jim je bilo odvzeto, da spoznajo »nižja nadstropja«, zares ne zmorejo prepoznati globin in nians lekcij, ki jih celovito spoznavanje življenja da. Zato ne dehtijo. Poznala je veliko uspešnih in srčnih posameznikov, ki jih je uspeh ustavil in predrugačil. A res je. Če nečesa v nas ni, iz tega ne more nastati neka lastnost. In ja, morda uspeh pokaže, kdo smo. Prav tako pa stiska. In predvsem, skrb. 


Razmišljala je o Gospodu A. Gospod A je bil rojen v bogato družino. Zajtrki so bili polni obilja, luksuza pa na vsakem koraku preveč. Ker je bil vzgajan v dobrem in ker je bil luksuz sinonim za normalno, se v kasnejšem življenju ni znašel. Damam je bil nezanimiv, saj v njem ni zorela izkušnja: starši so mu preprečili vsak padec ali stranpot. Tako je posedal po zmenkih, v sebi bijoč boj, če sedi prav, če je oblekel pravo srajco, pravilno naglasil ime tiste dragocene restavracije čez mejo ... Ves nervozen se je presedal cel večer, povedal marsikaj nesmiselnega in dame so odhajale. Kljub temu da je imel denar, imidž in status, so se ga ogibale v velikem loku. Privlačnosti izkušenj in preizkušenj, ki iz nas klešejo najbolje in nas naredijo karizmatične in zanimive, žal ni imel. A spoznal je gospo M. In zdaj bo vse drugače.

Ko je tako premlevala in v pečico dajala domači jabolčni zavitek, se je v mislih veselila prijateljice, ki je prihajala na obisk. Veliko zanimivega si bosta povedali in seveda, s hvaležnostjo življenju, da jima je omogočilo širok razgled in start iz nižjih nadstropij, popili čaj ob sladkem jabolčnem zavitku.