Tudi ni nepomembno, kakšno hrano uživamo. Če se prehranjujemo s pretežno mrtvo in industrijsko predelano hrano, ki ni razvojno koristna, a tekne, nekje zaostanemo. Vse, kar vnesemo vase, vpliva. Tako prijatelji, ki nas spremljajo na poteh. Knjige, ki jih beremo. Informacije, ki jih absorbiramo prek spleta in družbenih omrežij. In kje se začne napačna pot? Kdaj se zgodi tisti ključni premik, ki marsikaj povleče za seboj? Ki lahko vodi v počasno dekadenco, ki uniči sij duše in lepoto značaja?
Ni se čuditi, zakaj nekateri trdijo, da smo kot vrsta samouničevalni, da smo prepredli Zemljo s svojimi izumi in potrebami in izkoreninili naravno ravnovesje, ki se je obrnilo proti nam. Da postajamo rušilni. Da se soočamo s korono.
Vse te misli je premlevala svetovalka, ki se je že mesece mučila s klientom, ki je bil daleč od enostavnega človeka. Vedela je, da nihče ni po sebi samo dober in nihče le slab in da ima najsvetlejša duša svojo senco. Zato ljudi ni obsojala in jih v njihovi izraznosti sprejemala. Da je bil pričujoči klient v svojem bistvu moški šovinist, ni bilo težko prepoznati. A do njega je gojila sočutje. Čeprav je bil njegov odnos do žensk izrazito patriarhalen in je bila zanj prava ženska le tista, ki je sledila moškemu, ki je po možnosti skrbela za svoj izgled tako resno kot za ugled, ga nič ni ustavilo, da bi vsaki pihal na dušo. Seveda ni bil zvest, a je svojo nezvestobo zanikal spretno in uspešno, tako da ga ljuba mila žena v njegovi primarni biti ni nikdar prepoznala.
Ugled in življenje, ki je vsem na očeh, je cilj ljudi, ki ne dojemajo, da zunanji sloj ni nič drugega kot igra, predstava za druge. Kjer so odnosi zares dobri, jih ni potrebno igrati. Ni potrebe, da bi se spraševali, kaj bodo o nas mislili ti ali oni. A klient, ki ga poimenujmo Zverina, ni bil takšen. Svetovalka je v njem prepoznala vse opisane nianse značaja, ki so se tako spretno prelivale v barvah in odtenkih, da se je čudila svojim odkritjem. Vsaka nova seansa je prinesla eno začudenje več. Kako je Zverina jemal in jemal in bil ob tem prepričan, da je dober človek, je bilo zares neverjetno. Da je zelo ozek v dojemanju in nizkoten v delovanju, ni prepoznal. Tako nemarno sebične osebe še ni spoznala, in vse poti, ki jih je Zverina ubiral, so bile napačne. Moralno sporne. Poslovno nečiste.
In prijatelji? Zverina je imel »prijatelje« povsod. Seveda so se družili po interesu in prav tekmovali v svoji nemarnosti in opolzkosti. Da, svetovalka še ni srečala tako tipičnega primerka šovinista, ki se je vselej skril v »delo«, nasmeh ali zaigran šarm, ki je bil tisti tipsko poceni, mačističen in izpet, a kot kaže, zanj delujoč. Seveda je bil mizogin, sovražnik žensk, a tega mu ni povedala. In ja, ko se takšen primerek ugnezdi v družbi, pridobi moč preko podkupovanja in uslug ter blatenja vseh, ki si upajo stati pokončno.
Mizoginija, sovraštvo do žensk, je značilnost predatorskih družb in vseh institucij, ki jih takšna družba producira in soustvarja. In moč ženske ni le v tem, da lahko rodi novo življenje. Moč ženske je v njeni notranji moči in milini, s katero lahko ukroti celo takšne Zverine. A ukroti jih z mirom, odločnostjo in nepopustljivostjo, nikdar z agresijo in aroganco. Seveda so nas že feministične študije opozarjale, da je celotni korpus znanja, s katerim dandanes razpolagamo, moško centričen. Koncepte preteklosti so oblikovali moški. O ženskih težavah so pisali moški zdravniki in o ženskem čustvovanju moški psihologi. Seveda se je v ozadju vselej vrtela moč ženskega intelekta in vseh poskusov njenega zatiranja, ki so bili, gledano čez zgodovinsko perspektivo, neuspešni. Od nekdaj se je zatiralo žensko senzualnost, saj njena narava z vedrino značaja vred buri domišljijo in prižiga strast v vrlih moških, ki so po sebi tako čvrsti in popolni, da jih je pred vrelci neulovljivega ženskega potrebno »zavarovati«.
Po toliko stoletjih šele danes razumemo, da so čustva gorivo in da se jih nikakor ne da dokončno zatreti ali usmeriti, kot bi si zamislili ali želeli. To je naša zaščita, a če pogonskih sil čustev in strasti ne poznamo, nas lahko ugonobijo.
Zato ni težko razumeti, da so skozi stoletja številni misleci in teoretiki slavili razumskost in miselno usmerjenost. Že pri Sokratu in Platonu najdemo prav takšno racionalistično usmeritev, ki razumskost povzdigne v skoraj božansko sposobnost. Stoiška filozofija je gojila fanatično vero v razum; Sokrat je razum razglasil za najvišjo vrlino, Platon pa je med različnimi deli duše razumu podelil dominantno vlogo. Oba sta sicer negativno vrednotila strasti in v toku zgodovine je obvladovanje čustev veljalo za vrlino. Tudi Aristotel je trdil, da se morajo strasti pokoriti razumu, ki je edini pravi gospodar. (več o čustvih v Usoda čustev v zahodni civilizaciji, dr. Zdenka Šadl, 1999).
Po toliko stoletjih šele danes razumemo, da so čustva gorivo in da se jih nikakor ne da dokončno zatreti ali usmeriti, kot bi si zamislili ali želeli. To je naša zaščita, a če pogonskih sil čustev in strasti ne poznamo, nas lahko ugonobijo. In tu so številne ženske, ki se trudijo, da ustvarjajo. Da zdržijo v časih, ki so posebni. Zmrazi šeriatsko pravo, ki ga sicer dokaj liberalni Dubaj ne prakticira tako striktno kot ostale države, ki na primer kot dokaz posilstva jemljejo zgolj priznanje posiljevalca ali izjavo štirih odraslih oseb. Zmrazijo vsi idejni konstrukti sodobnosti, ki zaudarjajo po preteklem poniževanju ženskega, klenega in pokončnega.
Narobe svet, si je mislila svetovalka. Ni se čuditi, zakaj nekateri trdijo, da smo kot vrsta samouničevalni, da smo prepredli Zemljo s svojimi izumi in potrebami in izkoreninili naravno ravnovesje, ki se je obrnilo proti nam. Da postajamo rušilni. Da se soočamo s korono. Kdo ve? In svetovalka je prepoznala zablode tega sveta in časa, v katerega smo vsi vpeti. Prav tako je vedela, kako pomembno je, v kaj verjamemo in kakšne svetove gradimo. Zato ni tako težko stopiti na napačno pot in dojeti, da se pot dekadence duha začne s prvimi napačnimi koraki.
Bomo v drug drugem prižigali dobro ali slabo? Bodo moški sovražili ženske in bomo ženske sovražile moške? Se bomo kratili, iskali napake pri drug drugem in rušili vse povezave, ki smo jih mukoma gradili?
Gledišče ženskega in moškega je vedno dopolnjujoče se. Skupaj smo eno. Razvita prihodnost mora prepoznati pomen obeh gledišč in izgraditi nove temelje spoštovanja ljudi, ne glede na njihov spol. V svetu dobrega se oba principa dopolnjujeta in prepleteta tako intelektualno, čustveno, duhovno in telesno. In kdorkoli uporablja kogarkoli le za lastne koristi, želje ali poželenja, vstopa v svet s prvimi napačnimi koraki. Ki običajno niso zadnji.
Kakšni bodo naši naslednji? Bomo v drug drugem prižigali dobro ali slabo? Bodo moški sovražili ženske in bomo ženske sovražile moške? Se bomo kratili, iskali napake pri drug drugem in rušili vse povezave, ki smo jih mukoma gradili? Kam bomo usmerili naš svet? Naše misli, poti? Bomo spoštovali ljudi ne glede na njihov izvor? Se bomo trudili za to, da se bomo izognili napačnim korakom v komunikaciji, dejanjih in medosebnih odnosih?
Upam. Iskreno upam. Saj bomo s takšnim odnosom zazdravili rane, ki jih povzroča zgoraj opisan značaj namišljene osebe, poimenovane Zverina. In tako kot je resnična bolečina, je tudi upanje. Od nas pa je odvisno, kaj bomo izbrali. Navzlic vsemu verjamem v nas. V vsakega moškega. In v vsako žensko.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: