Lucija Mulej: Kradljivci časa

Ko smo zaljubljeni, ko smo žalostni, ko smo srečni, ko trpimo, ko smo v brezsmiselnem polju … Čas ni isti. Skratka, čas je fenomen posebne vrste. In nekateri ljudje so specialni kradljivci časa. A ne le oni, tudi naše misli ali navade so lahko takšne, ki kradejo dragocene trenutke, namesto da bi jih plemenitile in darovale. 

Prevečkrat naletimo na kradljivce časa, ki so ljudje, ki čas izgubljajo neprestano. S kavami brez vsebine, z branjem literature, ki ničesar ne da, z obrekovanji, ki kradejo energijo, s primerjanji, obsojenimi na propad. 

Čas nas določa: vsako leto smo starejši. Mar tudi pametnejši?

Priganja nas. Nas prižene?

Navdaja nas z upanjem in hrepenenjem. Navdaja nas z grozo, če pričakujemo laboratorijsko analizo in slutimo, da z nami ni vse v redu.

Lahko je tudi gost in težak, ko žalujemo.

Je nepremičen, ko čakamo pomembne informacije.

Čas preprosto je. Objektiven in subjektiven. Hkrati.

In v bistvu ga ni, saj ga nadgradi naša zavest, ki je brezmejna.

Ko odpremo prvi žarek k zavesti, odpremo vrata v subjektivnost dogajanja. Odpremo se k relativnostni teoriji, ki trdi, da je čas nestanoviten. Odprta zavest pomeni, da smo prek preizkušenj že zlomili okove in presegli navidezne ovire časovnih pasov. Torej, okrepili smo notranjo zavest, ki je zdaj sposobna vplivati na zunanje svetove in soljudi, čemur danes rečemo kvantna psihologija, ki mestoma izpade kot čarovništvo, zlasti če se jo obarva »rumeno«. A dejstvo je, da sloni na preverljivih dokazih. 

Ko naš notranji ritem prične teči drugače, počasi pričnemo vplivati na časovne komponente dimenzij doživljanja trenutkov soljudi, s katerimi oblikujemo realnost. Z močjo samozaupanja začnemo oblikovati lastni svet trenutkov, kar pomeni, da se držimo poštene igre in časa ne izgubljamo. Postanemo hranilci časa, in čas nas podpre. Morda si pridobimo naklonjenost boga Kronosa? In pričnemo s postavljenem primarnih postulatov kvantne psihologije, ki jo že živimo v niansah vsakdanjega življenja.

A po drugi strani prevečkrat naletimo na kradljivce časa, ki so ljudje, ki čas izgubljajo neprestano. S kavami brez vsebine, z branjem literature, ki ničesar ne da, z obrekovanji, ki kradejo energijo, s primerjanji, obsojenimi na propad. Pravi odnos do časa je prvi pogoj, da le ta nad nami izgubi premoč. In ko svoj čas enako spoštujemo kot čas sočloveka, pričnemo živeti etiko časa, ne le etike besed. Saj vsak od nas notranje ve, kje, kdaj in s kom izgubljamo čas. Če čas zavedno in načrtno izgubljamo, ustvarjamo časovne luknje, kar privede do tega, da nam časa za pomembne stvari zmanjkuje. Da se nas pozabi, ko je to najmanj primerno. Da obvisimo na trapezu vmesnega časovnega intervala, ko se ne moremo premakniti ne v prostoru ne v času, še manj pa v zavesti. O tem več v knjigi Heroji. 

Če spoštujemo čas neke kulture ali skupine ljudi, nas kolektivno zavednega časa podpira, in takrat ustvarjamo časovne žepe: torej, čas nam ne uhaja, stvari se postavljajo na svoje mesto in nas izpolnjujejo. Nismo kradljivci, pač pa darovalci. 

Velja tudi obratno. Če spoštujemo čas neke kulture ali skupine ljudi, nas kolektivno zavednega časa podpira, in takrat ustvarjamo časovne žepe: torej, čas nam ne uhaja, stvari se postavljajo na svoje mesto in nas izpolnjujejo. Nismo kradljivci, pač pa darovalci. Izkrivimo premico časa in interval ustavimo, pohitrimo ali pa … Preskočimo. In ko razmišljam o generacijah in časovnih okvirih, se zavem, da paralelni svetovi soobstajajo istočasno. V istem času, na primer na današnji dan, 21. januarja 2021, ob 10.22, se le nekaterim ljudem mudi. Večina pa verjetno poseda pred računalniki, saj smo v času epidemije. 

In takrat je kolektivno nezavedno, kar zadeva čas, umirjeno. Umirjeno in spokojno, a obenem polno stisk in vprašanj, saj ne vemo, kaj nam prinese jutri. In tako kot so lahko posamezniki kradljivci časa, so lahko tudi naše neurejene in nevzgojene misli, ki jim dovolimo, da se pasejo kar povsod. Isto velja za strahove, ki se plodijo v brezdelju in izgubi smisla. Zato nam zmanjka volje in moči, da bi se premaknili iz mrtvih točk obstoja. Če ni izvorne energije, ki bi bila postavljena pravilno, ni podpore ostalih nevidnih procesov in dogodkov, ki nas privedejo v točno določen čas in mesto, ko se vse tisto, kar še ni šlo vkup, sestavi.

Torej, vsi smo umeščeni v kolektivni um, saj je naša psihična struktura hologramsko povezana s kolektivnim nezavednim. In manj kot je naša zavest budna in odprta, bolj čutimo vpliv kolektivne zavesti, njenih vrednot in načel. Zato je izrednega pomena, da pomagamo najstnikom, ki se pri 15 letih začnejo odcepljati od kolektivno nezavednega in kasneje, pri poznih dvajsetih vnašati neke drugačne vrednote ali koncepte, ki niso nujno slabi. In ta vnos novih konceptov seveda povzroča odpor pri starejših generacijah, in če pogledamo iz nevtralnega zornega kota, vsaka generacija bije neke bitke z drugo generacijo, kar je proces in način oblikovanja novih vrednot in splošnega napredka. Mladost je norost, pravi pregovor, kar dejansko pomeni, da mladi ljudje ne vidijo ovir tam, kjer jih izkušeno oko takoj zazna. Zato pravzaprav mladih ne moremo obvarovati pred njihovim razvojem in je tudi prav, da jim damo tako svobodo kot varnost ter pravico do tveganja in napak. In tako lahko sami prek izkušenj razbirajo med kradljivci in darovalci časa in se odločijo, kaj bodo postali. 

V času, ki ste ga namenili branju te kolumne, ste izkušali različne senzacije: nekje so se momenti vrteli hitro, zlasti tam, ko ste besedam prikimavali. Na mestih, kjer nekaj ni bilo jasno, se je časovni okvir zožil in se začel vrteti počasneje. In drži, da je čas relativen, glede na subjekt, ki ga izkuša.

Saj bolj kot smo vdani v primež usode, močnejša kot je naša vera v zunanje ovire in manj kot je zaupanja vase, bolj objektiven in neizprosen je čas. A mi kot njegovi ujetniki lahko v hipu poiščemo nova vrata v svet, ki se še ni rodil. Sedaj že vemo, kako.