Ko je spomladi postalo jasno, da je vrag vzel šalo, sem si rekla samo eno stvar. Zala, dokler imaš svoji dve roki, te ničesar ne more biti strah. Medtem ko so prihranki začeli kopneti, je moja želja po ustvarjanju gorela, kot še nikoli. V prvem valu sem napisala predstavo. V drugem scenarij za film, štiriindvajset kolumn, šest pesmi in pravljico za otroke. To mi (v tem letu) ni prineslo kruha. Je pa prineslo hrano moji duši, kar me je držalo nad vodo. Hrano za telo mi je prinesel en celovečerni film in pol. Od boga poslani projekti, ki so v meni vzbudili brezmejno hvaležnost.

1. Leto 2020 me je naučilo, da sem lahko hvaležna, ne da bi bila pretirano ponižna in da ponižnost za nič ni dobra. Če sem prej čutila, da moram sebe ponižati, ko sem hotela za nekaj prositi, znam zdaj izkazati spoštovanje do drugega, ne da bi se pri tem metala na kolena. Celo nasprotno. Ni sramotno vprašati za pomoč, ni pa lahko, zato to lahko naredim z dvignjeno glavo in mirno vestjo. 

Nekaterim se zdim noro lepa, drugim nerealno grda. Za nekatere sem preveč, drugemu se zdim brez zveze. V povprečje, ki ga sicer Slovenija obožuje, pa se ne znam stlačiti. In si tega niti ne želim. 

2. Naučila sem se, da napad ni najboljša obramba, sploh kadar te nihče ne napada. Zdaj slišim mamo, ki me roti: »Zala, nauči se sprejemati kritiko.« In mene, ki se razburjam: »Saj jo sprejemam, rada imam kritiko, povej, povej mi vse, kar si misliš. Ti ne sprejemaš kritike.« Seveda, sem hotela slišati, vedeti resnico, biti tudi prizadeta, če je le-ta to zahtevala. Ampak šele zdaj vidim, da moja reakcija na resnico vseeno ni vedno najlepša. Pičim nazaj. Brez potrebe. Ker me nihče ne napada, razen sama sebe, v zgodbici v moji glavi. Včasih si predstavljam, da je kritika očitek oziroma napad, tudi če ni. Ker sem preveč kritična do sebe, si besede sogovornika pretirano dramatično interpretiram. 


3. Ločnice niso slabe, ločnice so nujno potrebne in zaradi ločnic med sabo in ljubljenim, ljubljenega ne ljubim nič manj. Drugih ne morem osrečiti, če sama nisem srečna. Zato druge postavljati pred sebe v bistvu ni prav nič plemenito.

4. Spoznala sem, da nisem povprečna in da povprečna ne morem biti. Nekaterim se zdim noro lepa, drugim nerealno grda. Za nekatere sem preveč, drugemu se zdim brez zveze. V povprečje, ki ga sicer Slovenija obožuje, pa se ne znam stlačiti. In si tega niti ne želim.

5. Nisem bila nežna do sebe. In zdaj bom. Preveč sem stroga do same sebe, vsem hitreje odpustim kot sebi. Vsem odpustim vse, sebi redko kar koli. Če si ne morem oprostiti, to pomeni, da hočem biti popolna. In če želim biti popolna, to pomeni, da mislim, da sem lahko popolna, kar pa je, po mojem mnenju, izredno egocentrično.

6. Ni mi treba imeti popolne kontrole nad življenjem, nad ničimer, zares. Ker če bi jaz imela popolno kontrolo, potem ne bi bilo prostora za magijo. Ker s popolno kontrolo lahko dosežem samo izjemen dosežek, ne pa nekaj višjega. Nekaj višjega pa je vendar tisto, k čemur neprestano stremim. Ne znam tako dobro uporabljati možganov, kot znam srce. In ne vem, zakaj bi se trudila z možgani popredalčkati srce.

Hvaležna sem za to pretresljivo leto. Čas za ponovno ovrednotenje. Čas za ljubezen. Ne, saj ne, vedno je čas za ljubezen.