Psihologi vedo, da ljudje za lažjo orientacijo v času in prostoru potrebujemo mejnike, ko se ustavimo in ozremo nazaj na prehojeno pot ter pogledamo v prihodnost in vse, kar nas čaka. Ena najbolj tipičnih zunanjih in notranjih prelomnic (pa če jo priznavamo ali ne) je zagotovo novo leto, ko že pregovorno »obrnemo nov list«, zato precej posameznikov prvi januar dojema kot trenutek, ko lahko spremenijo svoje življenje na bolje.
Raje kot za manj kilogramov se letos odločite za več pravih misli, besed in dejanj. To troje namreč podpira vse ostale odločitve, ki tako iz želja lažje postanejo vaša nova realnost.
Morda je za tradicijo teh novoletnih zaobljub poskrbel rimski bog Janus, po katerem se imenuje mesec januar, saj naj bi imel dva obraza – z enim je zrl v preteklost, z drugim pa v prihodnost, bil pa je tudi zavetnik vseh, ki so se odločili za korenite spremembe v svojem življenju. In novoletne zaobljube lahko iz sanjavih želja postanejo vaša nova resničnost – le pravi pristop morate ubrati.
Zakaj je zaobljube tako težko uresničiti?
Če malce prevetrite seznam svojih preteklih novoletnih zaobljub, boste na njem najbrž našli precej stvari, ki se ponavljajo (na primer več telovadbe, bolj zdrava prehrana, več branja, manj gledanja televizije, končno povedati šefu, da želite povišico, večkrat poskrbeti zase ...). Zakaj? Verjetno zato, ker so zaradi napačnega pristopa ostale zgolj želje ter se nikoli niso spremenile v dejanske cilje. To je tudi razlog, da ljudje obupajo nad novoletnimi zaobljubami – ker so »težke«, ker »zahtevajo preveč časa« in ker »se nič ne spremeni«. Četudi gre zgolj za majhne posege v naš življenjski slog, na primer kakšna ura telovadbe (več) na teden ali en sam pogovor z nadrejenim, se včasih te spremembe zdijo preprosto nemogoče.
Nerealni cilji ali pomanjkanje verovanja vanje?
Zagotovo ste že slišali, da so dobri cilji tisti, ki so pametni oziroma »smart«. Dobro zastavljeni cilji so smiselni (na primer, želim shujšati, da se bom bolje počutila na bazenu), merljivi (shujšala bi deset kilogramov), akcijsko usmerjeni (zato bom trikrat na teden telovadila), realni (deset kilogramov pri 90 kilogramih ni preveč, kajne?) in terminsko omejeni (shujšala bom do poletja, ko se začne sezona kopalk). A žal to ni dovolj. Cilj je lahko še tako pameten, a to ne pomaga, če v sebi ne verjamemo, da ga (prav mi) lahko dosežemo.
Zakaj v dnevu nikakor ne uspemo organizirati ure prostega časa za svojo rekreacijo? Zakaj ne zmoremo tistega zahtevnega pogovora s šefom? Zagotovo cilj ni nerealen, le vi se težko postavite za svoje mnenje in ga zagovarjate pred ostalimi. Svetujem vam, da letos raje spremenite nekaj, kar je precej bolj pomembno kot kratkoročne želje, povezane s hrano in z rekreacijo – svoje misli, besede in dejanja. To troje namreč podpira vse ostale odločitve, ki tako iz želja lažje postanejo vaša nova realnost.
Naše misli so lahko mini saboterji
Kako lahko ugotovite, ali vas na poti do uresničitve ciljev sabotirajo vaše lastne misli? Na primer, da si v prihajajočem letu zadate cilj shujšati (zgolj) pet kilogramov. Na kaj ste pomislili? Da nimate časa za telovadbo? Da ste že vse poskusili? Da ima vaša družina ravno v januarju največ rojstnih dni? Da boste morali potem zamenjati garderobo? Da v resnici sploh nimate tako veliko kilogramov? Ste opazili, da so vse te misli mini saboterji vašega cilja?
Takšno razmišljanje dokazano vodi v en sam rezultat – da cilja ne boste uresničili, saj vas v notranjosti nezavedno žene nasprotni cilj – da bi stvari ostale take, kot so, ker s svojim trenutnim načinom razmišljanja očitno ohranjate določene stvari, ki bi se jim sicer morali odreči (na primer popoldanskemu klepetu na kavici s prijateljico, nanizanki, ki je na sporedu ravno takrat, ko bi sicer telovadili, obleki, ki vam je kot ulita in ste jo drago plačali ...).
Ko želimo uvesti spremembo, se naše telo nezavedno bori proti nam samim, četudi mu v resnici želimo in delamo dobro. Če spremembe uvajamo proti telesu oziroma na silo, je vse bolj naporno in zato precej hitreje obupamo nad vsakim ciljem.
Spregovorite o svojih dvomih?
Kako so z mislimi povezane vaše besede? Ker so naše besede manifestacija naših mislih (četudi se slednjih morda ne zavedamo najbolje), lahko iz nekaj stavkov hitro razberete, kako resno mislite s svojimi cilji. Test vaše predanosti cilju je povsem preprost: predstavite svoj cilj prijatelju ali partnerju, ki naj vam zastavi nekaj vprašanj. Vaja zna biti zahtevna, zato predlagam, da svoje odgovore posnamete na snemalnik, da se boste lahko resnično posvetili pogovoru. Naša najmočnejša in najbolj iskrena sporočila so namreč skrita v besedah, ki jih izrečemo, ne da bi pretirano razmišljali o tem, kaj bomo povedali. Zdaj pa si prisluhnite: kakšne besede ste uporabili?
Ste uporabili veliko šibkih besed in pogojnikov (na primer besede »upam, da mi bo šlo« ali »če bi mi to uspelo ...«)? Ste imeli težave pri zagovarjanju svojega cilja? Vam je bilo nerodno, neprijetno ali težko povedati, kaj si želite? Vse to nakazuje, da imate globoko v sebi neko prepričanje, ki vas najverjetneje sabotira na poti do cilja. Morda se vam v notranjosti vaša želja zdi »plehka« (a nisem pri 40. že prerasla diete?), »nerealna« (kje imam pa čas za telovadbo!), »neumna« (samo trape se ukvarjajo s svojim videzom) ...
Naslednji korak je prepričati telo
Še boljši dokaz so naša ravnanja, ki so prav tako (do neke mere nezavedno) povezana z mislimi in besedami. Ste kdaj opazili, kako ste hoteli telovaditi, pa se kar nekako ni izšlo? Zgodilo se je pač, da ste imeli še en nujen opravek, potem pa je zmanjkalo časa. Ali pa ste pozabili športne copate doma, pa potem seveda niste mogli na tek? Ali pa ste imeli za malico namen pojesti solato, potem pa je ni bilo na meniju, vam pa je tako zadišala pica, da ste se pač (samo tokrat) prekršili?
Zakaj gre? Za naš telesni spomin oziroma zavest, ki deloma stanuje tudi v vsaki celici našega telesa. Lahko bi rekli, da je naše telo navajeno določenega načina delovanja, ki ga je s časom izpililo do popolnosti, zato zdaj na tem avtopilotu porabi daleč najmanj psihične, čustvene in tudi fizične energije. Ko želimo uvesti spremembo, se naše telo nezavedno bori proti nam samim, četudi mu v resnici želimo in delamo dobro. Če spremembe uvajamo proti telesu oziroma na silo, je vse bolj naporno in zato precej hitreje obupamo nad vsakim ciljem. Hm, to pa daje povsem nov pomen frazi »noge me ne ubogajo«, kajne?
Kaj se skriva v ozadju neuspeha?
Kako nam vse našteto lahko pomaga, da bomo lažje dosegli svoje cilje? Spremembe se očitno začnejo pri drugačnem razmišljanju. Naše misli namreč ustvarjajo naše besede, te pa se nato prelevijo v dejanja. Prvi korak je torej razkrinkati našega lastnega notranjega saboterja, ki nam hkrati stoji ob strani (skrbi namreč, da so stvari še naprej take, kot so bile do zdaj), ter nas ovira (zaradi tega ne želi, da bi dosegli svoje cilje). Če vam torej nikakor ne uspe uresničiti cilja, ki si ga (vsaj zavestno) resnično želite, se vprašajte – kaj v sebi očitno verjamem, da bom izgubil/a, če uresničim ta cilj?
Morda na primer mislim, da bom ogrozila prijateljstvo s kolegico, ker zaradi diete ne bom več z njo hodila na tortice, pa jo imam zelo rada in si želim ohraniti to prijateljstvo tudi za ceno lastnih kilogramov. Morda imam občutek, da bom v očeh otrok postala slaba mama, če bom ob večerih telovadila, namesto da bi bila z njimi in jim brala pravljice. Pri večini mojih strank so bila njihova omejujoča prepričanja ključni razlog, zakaj niso dosegli povsem preprostih ciljev, ki so si jih vsaj na videz zelo želeli. Ko so razumeli, kaj se skriva v ozadju, so zelo pogosto šele v celoti dojeli, zakaj si sploh želijo doseči določen cilj, hkrati pa so ozavestili, kaj morajo storiti, da ga bodo lahko uresničili.
Pri vztrajnosti vam lahko pomagajo drugi
Se sliši preprosto? Morda, a to je šele prvi korak, saj nas energija navad ves čas vleče nazaj k staremu in znanemu načinu razmišljanja, komuniciranja in delovanja. Če si resnično želite spremembe, vedite, da potrebujete tudi precej vztrajnosti, pa morda kak nasvet ali podporo v trenutkih, ko ste utrujeni in se vam zdi, da vztrajanje pri cilju morda le ni tako zelo pomembno. V takih trenutkih, ko se tehtnica lahko prevesi nazaj v stare navade, lahko pomaga že en telefonski klic – lahko prijatelju, ki vam stoji ob strani, ali pa nekomu, ki se s tem ukvarja profesionalno in vas bo znal motivirati, da boste še naprej vztrajali. Naj vam uspe!
*Vesna Sodnik je transformacijska in jungovska coachinja ter trenerka učinkovite komunikacije Beseda.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: