Sicer imam dioptrijo -1,75, a razen, kadar vozim ali se umetnostno udejstvujem, ne nosim očal. Biti neveden je blagoslov, pravijo. Jaz tega na duševni ravni ne znam. Zato si fizično pomagam tako, da pač slabše vidim. Se mi zdi, da manj, kot veš, manj stvari te obremenjuje, lepše živiš. Modrost oziroma vrlina je, biti empat, a hkrati ne prelagati tuje bolečine na svoja pleča. Oziroma se ne obremenjevati s stvarmi, na katere nimaš vpliva. 

Večina jumbo plakatov, reklam na Instagramu in televiziji, nam želi v glavo vbiti misel, da je z nami nekaj narobe. »Nisi srečna, šele ko boš imela stegna brez celulita, boš srečna.« V družbi, ki mastno služi na naši nesamozavesti, je ljubiti sebe upor. Uprimo se! 

Sicer pa mi morje in veter, s pljuč odtegneta vso morebitno težo, ki sem si jo nakopičila čez leto. In na koncu vsakega poletja si rečem: »To sezono bom pa speljala v energiji poletja.« A kaj, ko konec septembra, skupaj s čevlji in jakno nadenem tudi zimski pogled na svet. Res me zanima, kako to, da burja odpihne vse skrbi, veter, ki potegne med rekama Hudson in East River, pa ne? 


Če sem površinska, bi rekla, da se poleti počutim nadvse svobodno. Ampak ne, gotovo nisem ostale tri četrtine leta nesvobodna. Ker če svoboda ni ulovljiva, pomeni, da tudi v poletje ni ujeta. Svoboda je sveta in svobode se lahko dotakne vsak in vedno. Ne morem si je sicer lastiti, lahko pa jo živim. Če sem dovolj močna. Mislim, da, prej kot neki neprizemljen občutek, svoboda pomeni moč. Moč, da postaviš sebe na prvo mesto. Pogum, da slediš sebi in svoji poti, tudi kadar te pokliče mnogo lažja, že prehojena pot. Tek med trnjem, svoboda. Poznati svoje pravice in svoj prav, svoboda. 

Enostavnejše je biti priden, kot svoboden. Stokrat lažje mi je ugajati drugim, kot izraziti in živeti svoje želje. Bodi priden. Bodi priden? Priden? Najdostopnejša in najbolj neuporabna vrednota. Samo trenutek, moj fant prihaja iz morja, bom njega vprašala, kaj njemu predstavlja svoboda … Pravi, da je to najina ljubezen. Iiii. In prav ima. Brezpogojno ljubim in brezpogojno svobodna bom. Ljubim njega, ljubim svoje delo, ljubim družino, umetnost, hrano, pot, ljubim. In nič manj svobodna nisem, kadar delam trinajst ur na dan, po šest dni na teden, ali medtem ko pišem kolumno v času samoizolacije ali zdaj, pod borovcem. 


Ampak kaj ni za brezpogojno ljubezen potreben pogum? Pogumno moraš ljubiti sebe, da bi lahko sebe celega daroval Bogu. Kradljivci svobode so povsod okoli nas. Večina jumbo plakatov, reklam na Instagramu in televiziji, nam želi v glavo vbiti misel, da je z nami nekaj narobe. »Nisi srečna, šele ko boš imela stegna brez celulita, boš srečna.« »Bodi samozavestna, privošči si nedrček, ki bo preoblikoval tvoje prsi.« V družbi, ki mastno služi na naši nesamozavesti, je ljubiti sebe upor. Uprimo se! Bodi samozavestna, brez ali s plastiko v prsih, brez ali z diplomo, brez ali s celulitom. Kakor ti paše. Vseeno je. Vse je eno. 

Tudi, če bom spet zaprta v stanovanje, bom svobodna. Nadela si bom masko in si mislila svoje. Ja, svoje, ne tuje. Ljubila bom, verjela bom, mislila in se zaljubljala. V borovce, čričke, v blitvo s krompirjem, v topel kamen pod mojimi stopali in sneg. Poletje pa najbrž povezujem z lahkotnostjo. Letos si bom res, kar se da prizadevala, da lahkotnost prenesem v zimo. Svobodo pa v svoje celo življenje. Oh, ko bi bila vsaj malo bolj nevedna, se mi zdi, da je takšnim lažje.

Rada bi priložila še eno pesmico, ki sem jo napisala zadeta od tega magičnega letnega časa.

NEUMNOST NA UMU

Barka na sidru.

Bor na obali.

Pol lune na nebu.

Kopalke na skali.

Midva na plaži.

Dlan je na dlani.

Neumnost na umu.

Čriček na straži.