Tako globoko razočarana sem bila, da sem ga hotela malo zbosti in edina beseda, ki mi je v tistem trenutku padla na misel, je bila »čefur«. »Ker si ti čefur, majkemi,« sem zasikala. Seveda sem bila zaradi žaljivke poslana k ravnateljici, ki mi je povedala, da bo naslednji dan na sestanek povabila tudi moje starše. Po končanem pouku sem takoj odhitela domov, da bi mami in oči slabe novice slišala najprej od mene.  

V tem času se mi zdijo neizmerno hecne objave slik mojih belopoltih znancev, na katerih pozirajo s temnopoltimi kolegi. Kot z nekakšno trofejo. Iz njih razberem sporočilo: »Poglejte, kako sem jaz kul, družim se s temnopoltimi, tudi temnopolti so samo ljudje, veste.« Če se ega rasizma lotevamo s svojim egom, ne bomo dosegli nič. 

Od strahu pred njunim odzivom me je zvijalo v želodcu. Seveda sta že, ko sem prestopila prag vhodnih vrat, opazila, da nekaj ni v redu. »Kaj je bilo, Zali?« se je prestrašila mami. »Prosim, ne jezita se name, prosim, prosim, prosim,« sem ju v strahu rotila in zajecljala: »Enega sošolca sem … Užalila.« Nič nista rekla, samo zaskrbljeno sta se spogledala in še naprej zrla vame s široko odprtimi očmi, vprašajem nad glavo in mislijo, ki je rezala tišino: »Kje sva zafrknila z vzgojo!« 



Mami je končno zbrala besede: »Kaj si mu pa rekla?« »Rekla sem mu, da je čefur,« sem zdrdrala in planila v jok. Njuna zaskrbljena obraza sta ob tem postala ogorčena, nakar me je oči vprašal: »Kako pa je ime temu sošolcu?« »Gašper, Gašper Robida … Veš tisti, ki je na božičnem koncertu igral harmoniko …« sem jokavo odgovorila. Mami se je očitno odvalil kamen od srca, oči pa je prasnil v smeh, rekoč: »E, onda uredu.«

Ta reakcija je bila zame povsem nepričakovana. »Um, a to je to? Nobene kazni?« sem si mislila. Še nekaj časa po tem incidentu, se mi je očijev komentar zdel nerazumljiv, dokler nisem dojela, da je čefur grd izraz za brata z juga. Potem se je tudi meni zdelo smešno, da je Đurić rekla Robidi, da je čefur. Če bi kaj takega rekla Radovanoviću, bi bile posledice hujše, saj je on vendarle cel čefur, jaz sem pa samo pol … Seveda. Magnifico je lahko peder, zato ker ni gej. In jaz sem lahko cigan, zato ker nisem rom. 

A dejstvo je, da sem jaz takrat pozabila na pomen besede čefur. Sošolcu sem hotela zabrusiti nekaj v smislu idiot ali bizgec. Popolnoma sem pozabila na rasno nestrpnost. Ker nisem bila tako vzgojena in dokler se diskriminacije niso začele dogajati mojim bližnjim, nisem mogla verjeti, da to sploh obstaja. Vzgojena sem bila v ljubezni in spoštovanju. Vsak se rodi iz ljubezni. In prav vsak se rodi ljubeč. Sovraštvo in nestrpnost pa sta priučena. 

Foto: Blaž Samec

Že ob misli na dejstvo, da obstaja beseda antirasist, me zmrazi. In rajši, kot za antirasistko, bi se označila za normalno. Ne gre za antirasizem in rasizem, ne gre za mnenje. Gre za prav in narobe. In kako mi, normalni, lahko pomagamo svetu? Mislim, da lahko prej, kot z objavo črnih kvadratov na Instagramu, premik naredimo z ljubeznijo. Ne s pasivnim deljenjem antirasističnih objav, ki jih marsikdo uporabi celo za samopromocijo.



V tem času se mi zdijo neizmerno hecne objave slik mojih belopoltih znancev, na katerih pozirajo s temnopoltimi kolegi. Kot z nekakšno trofejo. Iz njih razberem sporočilo: »Poglejte, kako sem jaz kul, družim se s temnopoltimi, tudi temnopolti so samo ljudje, veste.« Pretirano prizadevanje za pridobitev pozornosti mi že tako ali tako ni všeč, v takšnem kontekstu pa sploh. Če se ega rasizma lotevamo s svojim egom, ne bomo dosegli nič. Protestiranje z odsotnostjo spiritualnosti je samo jezna zahteva. Ni pomembno samo, za kaj se borimo, temveč kako.

Borimo se z neustrašno voljo in z neskončnim upanjem, da lahko pozdravimo na egu bolne, nestrpne ljudi. Nestrpnost se prenaša iz generacije v generacijo, zato je najpomembnejše, da določena generacija pretrga družinski vzorec zakoreninjenega sovraštva, poskusi zatreti priučen strah pred manjvrednostjo in se vrne k ljubezni. In naloga normalnih je, da prijateljem, dedkom, tastom, sošolkam miroljubno odpiramo oči. Ker če si v takšni situaciji, v nepravičnosti, nevtralen, se avtomatsko postaviš na stran zatiralcev. Definicija »white privilege« (privilegirane bele rase, op. p.) je mišljenje ali pretvarjanje, da nekaj ni problem, samo zato, ker ni tvoj problem.

In to ni čas in prostor zame in za moj ego, čas, da svetu dokažem, da sem dober človek oziroma, da sem normalna. Ne gre zame, za ogrožene gre. Življenja temnopoltih so pomembna. Ja, seveda so vsa življenja pomembna, a nekatera niso tako ogrožena in ne trpijo tako, kot že vrsto generacij trpijo temnopolti. In, glej ga zlomka, medtem ko to pišem, mi gre ponovno na jok. Solze se mi prikradejo na obraz, ker se še vedno borimo za nekaj, kar bi že davno moralo biti samoumevno. Dejstvo, da je treba poudariti, da je življenje kogarkoli pomembno, je zaskrbljujoče.

Moj trop je ljubeč do vseh. Seveda so mi starši takrat pred trinajstimi leti naročili, da se Gašperju opravičim, kar bi storila tako ali tako. Gašper, če bereš to kolumno, oprosti še enkrat za tisto v četrtem razredu, nisem prav odreagirala. Upam, da te nisem preveč prizadela, ko sem ti rekla čefur. Čefur, čefur. Kdo je čefur? Ej, kva me boli k****, jaz sem čefur.