Sem spoznala, da druge naučiš, kako naj se vedejo do tebe, če jim daš dober zgled. Kdo te bo razvajal, če se ne boš v prvi vrsti sama?

Včasih sem se sama sebi zdela precej samozavestna in vesela v svoji koži. Pred nekaj leti pa se mi je podoba, ki sem si jo zgradila, sesula, kot hišica iz kart. Hvala bogu. Pa sem si jo zgradila ponovno. Začela sem graditi pravo ljubezen do sebe. In od takrat naprej je verzija mene zame enaka verziji, ki jo vidi svet. Začela sem se zavedati, da če se hočem imeti rada, ne morem in ne smem sovražiti ali potlačiti svoje dosedanje poti, izkušenj, in napak, ki sem jih storila. 

Seveda si kdaj želim, da ne bi bila dislektična, da bi bila bolj prizemljena, imela, na primer, manjši nos. A starejša kot sem, manj strahovite se mi zdijo te karakteristike. To sem jaz. Sem vila, ki jo včasih nosi. Sem Bosanka z bosanskim nosom. 

Seveda do sebe nisem zmeraj ljubeča, a me na preveliko prisotnost ega k sreči opozori bolečina v želodcu. Moja največja skrb in hkrati hiba je strah, da bi koga razočarala ali da bi bil kdo name jezen. Tako se iz čistega miru začnem obremenjevati, a si takoj, ko to ozavestim, rečem: »Če se bojim, da bi koga razočarala, pomeni, da mislim, da si ne smem privoščiti napak. Kar pomeni, da mislim, da sem sposobna ne narediti nobene napake, kar pomeni, da mislim, da sem lahko popolna. To pa je izredno egocentrična misel.« In tako preneham. 



Preneham spraševati ljudi, ki mrko gledajo, ker imajo pač slab dan, če so jezni name. Ne apliciram več vsega nase. Če tudi to ne zaleže, začnem peti ali plesati. Kadar od hrupnih misli, ki nadlegujejo moj dušo in želodec, ne slišim več bistva, si zapojem mantro »om gam ganapataye namaha«.

Nešteto knjig, blogov in objav je že bilo napisanih o ljubezni do sebe, zato se najbrž kakršnokoli odpiranje te teme zdi patetično. Ampak saj ne solim pameti, samo sladkam z ljubeznijo. Meni, na primer, ljubezen do sebe predstavlja, ravnovesje, čutnost in hrabrost. Ko so vse te vrednote urejene, je izkoriščen moj najvišji potencial. Ker tega ni lahko doseči, sem pridna in marljiva in redno prisluhnem šepetom svojega telesa in duha, da mi ne bi bilo treba poslušati, kako kriči kasneje. 



Življenje je prekratko, da bi se zanemarila. Rada vlagam vase in rastem. In samo na tak način sem lahko srečna. Spoštovati se kot boginjo, ne pomeni nujno, da se hodiš razvajat v spa, pomeni tudi, da si upaš reči »odj**«, »tega ne bom naredila danes«, »nič ni narobe, če se počutim kot kup dreka, pravico se imam počutiti kot kup dreka«, »ne grem na druženje s prijatelji, grem na Šmarno, v morje ali pa v Stožice na tekmo. Sama. In zato se mi ni treba opravičevat. Nihče ne bo jezen name. Če pa bo, pa, koga briga«.

Tako napake, ki jih imam, skušam odpraviti, neodpravljive pa se trudim vzljubit. Seveda si kdaj želim, da ne bi bila dislektična, da bi bila bolj prizemljena, imela, na primer, manjši nos. A starejša kot sem, manj strahovite se mi zdijo te karakteristike. To sem jaz. Sem vila, ki jo včasih nosi. Sem Bosanka z bosanskim nosom. Naj rečem, da sem zase boginja, ampak, prosim, tega ne vzemite kot egocentrično ali egoteistično, ker sem politeist. Verjamem v vsakega boga, katerega svetniški sij se me dotakne.