Zala Djuric: Daj blazino čez obraz, da ne bodo slišali, kako jokaš

Vsakič, ko se poslovim, me spreletijo neki grdi, grdi občutki. Kot neki pogojni refleks. Zato sem besedo »adijo« zamenjala s »se vidimo« ali »mrš«. Da bi bilo vse skupaj manj dramatično. Tisti, ki me poznajo, vedo, za kaj gre, če pa sloves opazuje kak neznanec, sem v njegovih očeh najbrž brezčutna. S priprtimi, na prvi pogled hladnimi očmi in poker izrazom na obrazu, ki daje občutek brezbrižnosti, v bistvu mirim brbotajočo magmo znotraj sebe. Ko se pomešam med množico, pa iz mene po navadi izbruhne vulkan emocij. 

Naenkrat sem zaslišala vzgojiteljičine korake. Ustavila se je pri moji postelji in s stisnjenimi ustnicami ter izbuljenimi očmi grobo zasikala: »Če misliš jokati, si daj blazino čez obraz, da ostali otroci ne bodo poslušali, kako jokaš!«  

Ne maram se poslavljati, ne maram, ne maram, ne maram. Pa naj gre za slovo od fanta, sestrice, staršev ali poletja. Saj si prizadevam hitro izpljuniti in splakniti tesnobo. Izpljunem s petjem, splaknem s solzico, pa je. Bi si pa želela, da do nje sploh ne bi prihajalo, da bi ji izbrisala pot do mene. 

Zadnjič, ko sem se v Sheffieldu tako poslavljala od mami, sem ji priznala, da mi je hudo, in ji v obupu postavila vprašanje, na katero nisem pričakovala odgovora: »Mami, pa zakaj sem takšna, no!« Pa mi je odvrnila, da jo moji občutki tesnobe ob misli na oddaljenost od ljubljene osebe, spominjajo na takrat, ko sem šla prvič sama na počitnice. Ne vem, o čem govori, zato mi pomaga brskati po spominu: »Se spomniš, ko si šla z vrtcem v Zgornje Gorje?«

Naenkrat mi postane slabo. Prvič temu potlačenemu spominu dovolim do svoje zavesti. V sekundi podoživim vse, pa čeprav je spomin že polnoleten. Takrat sem bila še edinka in bila sem, tako kot zdaj, neznansko povezana s starši. Neke zime v zgodnjih dvatisočih, sem se z vrtcem odpravila na smučarijo. Neznansko sem se veselila. Še med vkrcanjem na avtobus sem bila navdušena in hrabra. Mami in oči sta mi mahala v pozdrav. Tako sta bila ponosna in lepa. Jaz sem se jima nasmihala nazaj, vse dokler se nismo začeli premikati, mamin obraz pa se je skril za hiše.

Otrpnila sem, v očeh so se mi nemudoma nabrale solze, stiskalo me je v srcu. Malo se mi je tudi zvrtelo, zato sem se prestrašila in povedala vzgojiteljici, da se ne počutim dobro. Rekla mi je, da ne morem pogrešati staršev, ko pa smo ločeni komaj kakšno minuto. Njen grobi ton mi je dal vedeti, da nisem pridna, če se počutim tako. 

Otroci so začeli odvijati sendviče, peti, si nagajati, jaz pa sem bila v stiski, ki jo je najedala še slaba vest, ker nisem mogla sodelovati pri vedrem žlobudranju otrok. »Zala, poj, Zala, halo, ali sploh poslušaš!«  

Tudi ko smo prispeli in se preoblekli v smučarsko opremo, se nisem znala zamotiti. Ni mi bilo jasno, kaj se mi dogaja. Edina beseda, s katero sem lahko izrazila svoje počutje, želje, nelagodje, je bila »mami«. Vzgojiteljici je šlo to blazno na živce. »Zakaj pa ostali otroci ne pogrešajo svoje mamice,« mi je zabrusila vsakič, ko sem iskala toplino. 

Ti vse težji trenutki so mi bili vse bolj tuji. »Jaz sem vendarle vesela punca. Je res kaj narobe z mano? Narobe je, da se tako počutim, ne smem se tako počutiti,« sem se začela spraševati. 

Cel prvi dan sem uspešno zadrževala solze, a ko smo legli k počitku, sem planila v jok. Naenkrat sem zaslišala vzgojiteljičine korake, ki so se nedvomno približevali mojemu pogradu. Za trenutek mi je bilo lažje, ker sem verjela, da me bo lahko rešila, pregnala to grdo, grdo počutje, ki me je zbadalo. Ustavila se je pri moji postelji in s stisnjenimi ustnicami ter izbuljenimi očmi grobo zasikala: »Če misliš jokati, si daj blazino čez obraz, da ostali otroci ne bodo poslušali, kako jokaš!« 

Seveda sem jo ubogala, vzgojiteljica je odrasla, ona že ve. Jokala sem pod vzglavnikom, dokler nisem zaspala. Vse težje mi je bilo in vse bolj sem se počutila krivo. Naslednji dan sem vsa obupana še nekajkrat poskusila izvabiti nežnost iz vzgojiteljice. »Mamico pogrešam,« sem ji povedala. »Ni mamice, nehaj!« se je razburila. »Domov prosim, domov!« Vedno bolj sem ji šla na živce: »Ne moreš domov, igraj se, zakaj se ne igraš, kaj je narobe s tabo!« Ti vse težji trenutki so mi bili vse bolj tuji. »Jaz sem vendarle vesela punca. Je res kaj narobe z mano? Narobe je, da se tako počutim, ne smem se tako počutiti,« sem se začela spraševati. 

Končno je prišel večer, končno je minil dan. Kočno sem šla lahko v posteljo, se pokrila čez glavo in jokala. Naslednje jutro je bilo seveda še huje. Takrat sploh nisem šla več na smučanje. Nisem vedela, zakaj, in mi je bilo tudi vseeno. Za vse mi je bilo vseeno. Tam nekje tretji ali pa stoti dan počitnikovanja sem v nekem trenutku zaslišala angelski glas, ki se je vil po stopnišču: »Zali … Zali …« »Mami! Mami je prišla! Kako je bom vesela,« sem si mislila, medtem ko je iskala mojo sobo. Stekla sem ji naproti: »Mami, tukaj sem, mami!« 

Končno sva se uzrli. Mami je razširila roke, jaz pa sem se sprehodila do nje … A nisem je bila vesela. Kako sem bila ponovno razočarana nad seboj, ker nisem bila vesela. Kot da ne bi več znala biti. To me je prestrašilo. Mami me je popokala v avto, z eno roko je vozila, z drugo pa je stiskala mojo dlan: »Kaj je, Zali?« Bila sem tiho. Dosegla sem to, kar sem mislila, da me bo odrešilo teh hudobnih občutkov, prišel je moj ljubeči, mili angel varuh, sinje modrih oči … Ampak meni ni bilo nič bolje. Spomnim se, da sem ji poskušala razložiti, kako mi je: »Še zmeraj te pogrešam, čeprav si tukaj.« Ni pa mi bilo jasno, kako to, da je lahko prišla pome predčasno, ko to naj ne bi bilo dovoljeno. Razložila mi je, da so jo obvestili, da imam vročino.

Mami mi ji kasneje povedala, da se še več mesecev po teh počitnicah nisem smejala. Zvečer, ko se je stemnilo, me je večkrat stisnilo. Okamenela sem, in ko me je vprašala, kaj je narobe, nisem našla besed, s katerimi bi opisala te, nenehno prisotne, grde, grde občutke. Rekla sem samo: »Zgorno Gorje.« Mami se je takoj naučila, da »Zgorno Gorje« zame pomeni tesnobo.

In s pomočjo mamice, ki mi je toliko let pozneje pomagala izkopati ta spomin, vem, da me občutek »Zgorno Gorje« spremlja še zdaj. Najpogosteje na letališčih. Zdaj, ko vem, od kod to izvira, si bom lažje pomagala. Zdaj, ko razumem, da ni nič narobe, če se počutim tako, bom tesnobo lažje sprejela in odložila. Oh, Zgornje Gorje, pokvarilo mi boš računalnik. Solze so mi zalile tipkovnico.