Še vedno živimo v izrednih razmerah. Kdaj bo življenje steklo po običajnih tirnicah, kdaj se bodo ponovno odprli šole in vrtci, kdaj se bomo, če sploh letos, pri ZPMS polnokrvno in brez zadržkov pripravili na poletne počitnice otrok, so še naprej vprašanja brez otipljivih odgovorov. In še vedno čakamo tudi na to, da bodo pristojni v skrbi za otroke in dolgoročnih ukrepih postavljanja države na noge pomislili tudi na otroke zunaj okvirov šolanja. Dobrih primerov ne manjka. Norveški predsednik vlade je na posebni koronavirusni tiskovni konferenci odgovarjal le na vprašanja otrok. Zgledu sta sledila tudi predsednika vlad Danske in Nizozemske. 

Za to, da otroci begunci ostanejo sami, brez staršev ali drugega spremstva, je gotovo veliko razlogov. Tudi ta, da so starši na naporni poti umrli. Ločitev otrok od staršev v kakršnem koli primeru je nekaj nepredstavljivega. Kar poglejte svojega otroka doma – si lahko predstavljate, da se zaradi nenadnih okoliščin od njega ločite? Da otrok, star 13, 14 let, v vrtincu življenja ostane sam? 

Otroci brez staršev

V teh dneh sledimo informacijam o otrocih brez spremstva, ki so se znašli na grških otokih. Evropska komisija je pozvala svoje članice, naj po svojih zmožnostih prevzamejo vsaj nekaj otrok, ki zdaj bivajo v sprejemnih centrih na otokih Lesbos, Samos in Hios, ter poskrbijo zanje. Gre za 1600 otrok brez spremstva, ki životarijo v nečloveških, za otroke popolnoma neprimernih razmerah. 

V začetku aprila je k reševanju tega problema pozvala tudi evropska organizacija Eurochild, katere članica je ZPMS. Nekatere države so se že odzvale. V sredini aprila je skupina dvanajstih otrok prispela v Luksemburg. Nato je v Nemčijo, točneje v Hannover, prišla skupina petdesetih otrok. Prispeli so iz Aten, nato so jih testirali in dali v 14-dnevno karanteno. Njihova povprečna starost je 13 let. So iz Afganistana, Sirije in Eritreje. Nemški notranji minister je ob njihovem prihodu izjavil: »Vesel sem, da smo lahko sprejeli prvo skupino otrok brez spremstva kljub resnosti krize zaradi koronavirusa.« 



Kdaj bomo pa mi?

Nemčija bo po napovedih sprejela od 350 do 500 otrok, večinoma mlajših od 14 let. Da bodo sledili pozivu evropske komisije, poročajo iz drugih držav, tudi Hrvaške. Kaj pa Slovenija? Po zadnjih podatkih naj bi sprejela štiri otroke brez spremstva.

Za to, da otroci begunci ostanejo sami, brez staršev ali drugega spremstva, je gotovo veliko razlogov. Tudi ta, da so starši na naporni poti umrli. Ločitev otrok od staršev v kakršnem koli primeru je nekaj nepredstavljivega. Kar poglejte svojega otroka doma – si lahko predstavljate, da se zaradi nenadnih okoliščin od njega ločite? Da otrok, star 13, 14 let, v vrtincu življenja ostane sam? Da lahko vsak hip umre? Se utopi? Postane žrtev zlorabe? Trgovine z ljudmi?

Razlogi, zakaj otroci ostanejo brez spremstva, v resnici niso pomembni. Otrokom je treba pomagati. Pa tudi če niso »naši«. K temu je slovensko vlado ter odločevalce in javnost pozvala humanitarka in psihiatrinja dr. Anica Mikuž Kos. Ali je res tako nemogoče, da bi tudi Slovenija izkazala človečnost do najbolj ranljivih? Nemogoče, da bi sprejela nekaj otrok in poskrbela zanje? 

Otroški jok, ga slišite?

Pred očmi imam sliko tiste noči pozne jeseni, ko sem v najhujšem begunskem navalu leta 2015 blizu Dobrove delila čaj, prepečenec in ribje konzerve beguncem. Nekaj stopinj nad ničlo. Šotori. Otroški jok. Izmučeni obrazi odraslih in prestrašeni pogledi otrok, oropanih otroštva. Slike človeške bede preganjanja pa tudi moje popolne nemoči in osramočenosti, ki jih ne bom pozabila. Sram me je tudi danes, da imamo na meji rezilno žico, ki ničesar ne rešuje. 

V tem obdobju, ko nas je koronavirus dodobra prestrašil, je slišati zelo veliko besed o empatiji, skrbi za sočloveka, sočutju, razumevanju, upanju in vrnitvi k pristni človeškosti solidarnosti. A pri tem kar strašljivo ostajamo zaprti v svojo državo, ki jo »ščitijo« zunanje meje in rezilna žica. V svoje domove, v mala okolja, kjer smo varni, samozaščitni in samozadostni. Naš življenjski prostor se oži in oži se naše razumevanje sveta okoli nas. A ta prostor se bo sčasoma razširil. Če ne za nas, za naše otroke. Če ne zanje, za naše vnuke. In ker bodo ti otroci del večjega sveta, bi morali razumeti, da smo odgovorni ne le do naših otrok. Že zgodovina nas uči, da so tudi slovenski otroci nekoč potrebovali zavetje. In ga tudi našli. Okolje, v katerem gre dobro vsem, je varno in spodbudno. Kjer ločujemo na »naše« in njihove, delamo razlike in nekatere porivamo na rob, ni varno in spodbudno. V času epidemije nas je zavedanje krhkosti varnosti pretreslo. Ali nas je tudi česa naučilo?

Za otroke gre. 

* Darja Groznik je predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Članek je nastal v sredo, 29. aprila 2020.