KARTE SENC, HUDIČ, KI BRUHA BES

Popoln dan v Santa Barbari. Dopoldne sem bila na delavnici sambe. Prejle sem spoznala soseda Oprah. Zdaj sme pa doma pri Cheri Clampett, mami terapevtske joge, angelu na zemlji.

Sediva na udobnih blazinah v njeni sobi za meditacijo, ki spominja na maternico. Rože. Kristali. Sveče. Varnost.

Cheri odpira omaro pod oltarjem – in zlaga ven kupe in kupe kart. Različni taroti. Številna angelska sporočila. Sporočila Boginj. Vilinska. Šamanske prerokbe … Smejim se in zmajujem z glavo: sem mislila, da imam jaz veliko kart. Nikdar, v nobeni trgovini, na nobenem sejmu, na nobenem spletu – še nisem videla toliko kart. Sploh nisem vedela, da jih toliko obstaja. Ona pa še kar zlaga. Odpira.

Pride še njen mož. Na sredi grad iz kart, mi trije okoli. Zdaj se vsi smejimo. Zdaj razumem, zakaj Cheri kličejo »Card Lady«.

»Vzemi kateri koli kup kart, ki te pokliče,« mi pravi Cheri. »V njem je sporočilo zate.«

Gledam v čudovite barve, v zlate napise, v svilene vrečke in biserne šatulje. Te karte so umetniška dela!

Potem pa vidim majhen zavitek, kot malo večja škatla vžigalic je. Navaden bel, s črnim napisom. Kot revež iz vasi, ki pride na kraljevi ples. Ne spada tja.

»Kaj je v tej škatli?« vprašam Cheri.

»Karte senc. Odkrivajo naše temine. Naše črne plati.« Gleda me. Preverja, ali se bom zdrznila. »Redko kdo, ki pride k meni, si jih želi odpreti. Vsi raje posežejo po barvastih angelih in zlatih boginjah.«

Pokimam. Razumem.

»Na vsaki karti je upodobljen hudič.«

»Te karte hočem. Vem, da imajo moje sence ključ do mojih kril. Nočem biti več samo pridna. Samo dobra. Hočem biti cela. Brez svojih senc nisem cela, Cheri.«

Ganjeno me prime za roko in mi da belo, navadno škatlo kart. Najmanjše so od vseh. Najbolj neugledne.

»Tudi moja mami najbrž že vse življenje hoče biti pridna. Vredna. Ljubljena. Sprejeta. Tako zelo, da je potlačila sebe. In prezrla del sebe – sad svojega telesa. Mene.

Nočem spregledati svojih senc, Cheri. Del mene so. Dokler jih ne bom sprejela, ne bom imela moči, da sama zavarujem svoj osebni prostor. Da iz svojega svetišča zbrcam vse, ki so z umazanimi čevlji stopili noter.«

Pokima.

Premešam karte.

Dokler se bojim Hudiča, je Bog zunaj mene. Ne more do mene. Jaz ne morem do sebe.

Če zanikam, da ga imam – zanikam tudi Boga.

Izvlečem eno.

Cheri prižge vžigalnik. Da bom lahko v polni svetlobi videla svojo senco.

Bela karta. Na njej rdeč Hudič. Cel v elektriki bruha ogenj.

Ni strašen. Kot da se je ravnokar zbudil, je. Kot da se mu je začelo spahovati po neprebavljeni hrani. Da mu je slabo. In mora bruhati.

Pod njim pa napis: BES.

»Moja senca je BES,« rečem Cheri. »Moj hudič je besen.«

»Senca je tisto, kar smo v življenju potlačili. Česar nismo izrazili – pa bi morali. Česar nismo dali ven, v luč – ampak smo skrivali v globini svoje notranjosti. Hudič je tisto, kar je skrito, pa ne bi smelo biti. Ko se odkrije, postane tisto, kar nas zastruplja, naše zdravilo.«

Globoko zavzdihnem.

Cheri pa nadaljuje. 


(Se nadaljuje jutri.) 

1. del Savinine izpovedi preberite tukaj. Z zgodbo pa nadaljujete tako.