Res sem posebna, ampak tega ne govorim, ker je to pač najpopularnejši stavek med umetniki in »umetniki«, temveč zato, ker imam res diagnozo otroka s posebnimi potrebami. Mnogi so si seveda predstavljali, da sta moji diagnosticirani disleksija in motnja pozornosti samo »hvatanje krivin«, najbrž zato, ker sem odločbo dobila šele v drugem letniku gimnazije in jo je nato tudi velika večina profesorjev ignorirala. Eden izmed takšnih mi je nekoč rekel: »To so ti starši zrihtali, a meni je vseeno, če se pišeš Novak ali Djuric, imela boš enake pravice in dolžnosti, kot ostali dijaki.«

Da sem test pisala s petdesetimi odstotki, sem morala za pripravo porabiti več časa kot marsikateri odličnjak, a ko sem osvojila lekcijo o neprimerjanju in se sprijaznila, da imam svoj tempo, sem se lažje sprejela. 

Jaz pa sem si prav tega najbolj želela. Da bi bila obravnavana enako kot drugi in ne da sem bila zaradi njihovega strahu pred privilegiji v bistvu na slabšem. Še na misel mi ni padlo, da bi se, zato ker so moji starši, in ne jaz, slavni, počutila, kaj šele vedla, kako drugače.

Preberite še: Zala Djuric: Ni nam treba biti žrtve sistema

V želji, da bi se izognila še večjim nesporazumom in napačnemu tolmačenju moje osebnosti in duše, sem teste v šoli rajši pisala dvakrat, kot pa da bi že v prvem poskusu zaprosila za nekaj, kar mi je v resnici pripadalo, na primer podaljšani čas pisanja preizkusa znanja. Disleksija se namreč odraža v tem, da upočasnjuje učni proces. Dislektiki pri branju radi spustimo kakšno besedo ali celo vrstico, težje sledimo predavanjem, ni nam lahko poslušati in pisati hkrati, zaradi vsega naštetega pa smo ponavadi slabo organizirani in pozabljivi.

Foto: Urša Premik

Vedela sem, da ne bom zdravnica ali pravnica in da moram za vpis na želeno šolo opraviti zgolj sprejemne izpite. Da sem test pisala s petdesetimi odstotki, sem morala za pripravo porabiti več časa kot marsikateri odličnjak, a ko sem osvojila lekcijo o neprimerjanju in se sprijaznila, da imam svoj tempo, sem se lažje sprejela. Počasi je zbledel nesmiseln občutek krivde in v miru sem razvila personaliziran lek za svoje mravlje v riti, živalski vrt v glavi in metuljčke v duši ter trebuhu.

Vse dislektike, hiperaktivce in ostale čudake bi rada spomnila, da to, kar nas dela drugačne, ni prekletstvo, ampak blagoslov, tudi če nam je zaradi tega mnogokrat težko. Svetloba vedno najde pot. 

Kadar sem opazila, da ne funkcioniram več dobro tu na zemlji, sem se prepustila poeziji, ki me je popeljala v svoj svet. Izpraznila sem se na papir in ob koncu gimnazije se mi je nabral že en kup pesmi, ki sem jih odnesla v branje profesorici slovenščin. Njen iskreni, pozitivno presenečeni in ljubeči odziv mi je podaril nov zagon. Poezija je vedno tu zame, gimnazijska leta so bila moj navdih, ki sem ga izdihnila v poezijo.

Preberite še: Zala Djuric: Sestrica je najlepše darilo

Še danes mi je najlažje pisati, ko mi je hudo. Kadar sem med predavanji izgubila rdečo nit, sem se odzvala notranji sili, ki me je poklicala, in občutke, notranja trenja ter misli zapisala na papir. Moji šolski zapiski so bili, če sem jih delala ali ne, enako neuporabni. Tako sem se učila iz učbenika. No in iz Laurinih zapiskov, skupaj s polovico naše generacije. Laura je kraljica, kaj bi mi brez nje. Tudi danes si tekst pred prvo bralno vajo večkrat preberem. Takšna je zdaj moja domača naloga. V kateri, za razliko od gimnazijske, neznansko uživam.

Rada sem piflarska v svojem poklicu, ampak obvezno ohranjam marsovskega otroka v sebi. Vse dislektike, hiperaktivce in ostale čudake pa bi rada spomnila, da to, kar nas dela drugačne, ni prekletstvo, ampak blagoslov, tudi če nam je zaradi tega mnogokrat težko. Svetloba vedno najde pot. 

Foto: Urša Premik


MOJ SVET

Nič več ni morja.

Zdaj slana so lica.

Nič več galebov.

Megla in krivica.

Sama se borim

s kamni v duši.

Svetu je vseeno,

če moj svet se ruši.

Listje že pada.

Padla bom z njim.

Svetu je vseeno,

če se več ne zbudim.