Pa pravi Ivona: »Zala, a mi lahko zdaj poveš vse to še enkrat in me med tem gledaš v oči? Ponosna na to, kar si sama dosegla in ne, kot da se mi opravičuješ?« Se zasmejim, ko ozavestim njene besede. Nadaljuje: »Verjamem, da je težko v sebi neprestano nositi občutek, da te sogovornik sodi, ker meni, da ti tvoj oči olajšuje karierno pot, verjemi, da se zavedam, da je kvečjemu obratno. Ampak kaj te sploh briga, kaj si mislimo!« Prekleto prav ima. Dolgujem si veselo in samozavestno gledati v oči pravim prijateljem, tako kot tudi nevednežem, ki so preleni za resnico, vedno, kadar govorim resnico. Torej vedno.

V svoji biti vemo, da ne moreš imeti rad drugega, če nimaš rad sebe, ampak, zakaj se zdi tako čudno, če posameznik brez zadržkov govori o svojih dosežkih ali pohvali neko svojo lastnost? Rajši se teptamo. 

Včasih se tako zasačim pri nesmislu izogibanja očesnega stika, zato da me ne bi označili za vzvišeno. Včasih pa me na to pač opozori prijateljica. Hvala bogu, kajti res si prizadevam v celoti izogibati lažni ponižnosti. Lažna ponižnost je laž, ki jo pogosto enačimo s ponižnostjo, skromnostjo, ki je lepa čednost. Beseda skromnost meni predstavlja potrpežljivost in plemenitost, medtem ko lažna skromnost pomeni strah pred nesprejetostjo s strani sogovornika in zato rajši nahranimo njegov ego. Z nevedneži, ki so preleni za resnico, in njihovim egom, pa je podobno kot z mačko, hitreje nas bo sprejela, če jo nahranimo.

Vsak ima v sebi malo hinavca. Takšni pač smo, ne obsojam nas, je pa lepo, da včasih drug drugega povabimo k temu, da snamemo to masko. Da se spomnimo na to, da smo varni in da nam ni treba sodelovati v igrah ega. Se še komu zdi, da lažje sprejmemo kritiko od pohvale? Ti reče nekdo, da imaš lepo postavo, ti pa zreš v tla: »Ah, ne vem no, kaj pa jaz vem …« Ne vem, zakaj imamo to lastnost tako globoko zakoreninjeno v sebi. In iz tega po mojem izvira tudi obsojanje drugih, ki ne reagirajo tako. V svoji biti vemo, da ne moreš imeti rad drugega, če nimaš rad sebe, ampak, zakaj se zdi tako čudno, če posameznik brez zadržkov govori o svojih dosežkih ali pohvali neko svojo lastnost? Rajši se teptamo. Teptamo se, ker nas je strah. Kako smešno. Prosim brez zamere, ampak zdi se mi, da je to ena takšna slovenska navada. Seveda stereotipna, a ne zanemarljiva.

In ja, moram delati na ljubljenju same sebe, vsi mi, vsak dan. In samo na ta način me ne bodo več motile sodbe obsojajočih ljudi. Bolj, kot se imam rada, manjšo potrebo imam po tem, da hranim njihov ego. Te igrice se ne grem. Sem alkimist. Ne vračam nezavednega. Sprejmem ga, nato ga predrugačim.

Hvala aloe veri, Ivoni in Aristotelu, za brce, ki dvigujejo mojo frekvenco.