Mogoče to, da, ne glede na to, koliko nelepega ali bolečega ti naredi nekdo, moraš poskušati razumeti in iti preko tega. Dopovedati sam(a) sebi, da se vsak človek razvija in bo v prihodnosti spoznal/a napako in bo boljši človek? Se lepše obnašal do tebe, bolj dobronameren. Bolj spoštljiv? 

Iz izkušenj vem, da ne bo! Človek, ki te enkrat udari, naj bo to v srce, dušo, intelekt ali dostojanstvo, da se ti zavrti od bolečine, bo to vsakič znova ponovil, če mu le daš novo priložnost. Takšni ljudje se pač ne ozirajo na druge. Oni krčijo pot skozi pragozd življenja samo sebi in svojemu bistvu. Drugi so le sredstvo. Takšni ljudje ne čutijo, niti ne spoštujejo sami sebe, kako bi potem imeli vest in zavest o tem, kaj počnejo drugim. 

Zlomiš me lahko samo enkrat. In tisto bolečino meso mojega bistva nikoli ne pozabi. Obvaruje med pred ponovno bolečino in razočaranjem. 

Menim, da je vsak človek dolžan zaščititi samega sebe. Najprej pred samim seboj, šele potem pa tudi pred drugimi. Zato besedo in dejanje odpustiti sama tolmačim in prakticiram takole: odpustim tako, da analiziram vse v zvezi z dejanjem, in se odločim, kakšno težo ima, kako globoka je rana, ki mi jo je nekdo zadal, nato pa temu človeku zaželim vse najboljše na življenjski poti v prihodnost, ki jo bo hodil, tokrat brez mene. Odpustim ga iz svojega življenja torej. Potem pa si vzamem čas za prebolevanje, kajti vsakič (za)boli ...Tudi, če gre za prijateljstvo z žensko. Tako pozabim nanj/o. In živim naprej brez nje/ga. 

Potem pa me, čez nekaj let, redno zmedejo takšni ljudje. Skoraj vedno (z izjemo dveh), poiščejo način, da mi sporočijo, da bi se radi vrnili v moje življenje. Argument je: »Pogrešam te, s teboj je bilo tako lepo, rad/a te imam. Nisem jezen/na nate, ker si me tako kruto, z enim zamahom odrezala.« 

Oni niso »jezni«?!? 

Zanimivo, še nihče, niti en sam izmed njih ni izjavil: »Oprosti, vem, da sem te takrat prizadel/a ... Naredil/a sem ti krivico ... Grdo sem se obnašal/a ... Ne bo se več ponovilo!« Ali kaj podobnega. Ne, oni bi le radi nazaj, ker je njim bilo lepo s teboj. 

Zakaj je Bog zahteval, da se ob molitvi spokoriš? Zato, da se zaveš, kaj počneš! Da ozavestiš svoja dejanja, čustva misli, želje, da se tako soočiš, kako grde ali lepe so. Strah me je torej ljudi, ki niso ozaveščeni. So instinktivni in zato nevarni. Ker vse to vem, ne odpuščam tako, da sprejmem nazaj. 

Potem pa poskušajo manipulirati z mano, češ da sem kruta in nezlomljiva. Ni res. Zelo sem lomljiva. Le zlomiš me lahko samo enkrat. In tisto bolečino meso mojega bistva nikoli ne pozabi. Obvaruje med pred ponovno bolečino in razočaranjem. Menim, da je tudi bog podobno mislil, ko je ukazal odpuščanje. Navsezadnje njegove nauke vsak izmed nas tolmači po svoje, mar ne?