Utrujenost in zaspanost sta me v hipu minili. Pogledam na uro, ob dveh ponoči ne morem nikogar klicati, jutri bom, se odločim. A ne morem spati, milijon misli mi začne švigati kot hitro vnetljive strele skozi glavo … Katera država, kaj se dogaja, kaj zamujam, ko se tako izoliram v svoj mali zasebni svet? Svet, v katerem se počutim srečno, lepo in varno, ker sem se prepričala, da sem vse svoje bitke že skoraj uspešno izbojevala in da si zdaj zaslužim miren pokoj. Toda, ta moja kri! Ob vsaki krivici dobesedno ponori. Podivja! Zlasti če gre za otroke, najbolj nebogljene, ranljive, čiste in zaupljive duše.

Takoj zjutraj pokličem dr. Zorana Milivojevića. Vprašam, kaj pomenijo njegove besede na tisti strokovni razpravi. Pojasni: »Na Nizozemskem obstaja Stranka pedofilov, radi bi, da se spusti starostna meja za spolne odnose z otroki, da ima lahko odrasla oseba spolni odnos z dvanajstletnikom. Za zdaj se za to le zavzemajo, to še ni v veljavi, ne še.«



Zahvalim se za pojasnilo in se zamislim. Prevedem v svoj jezik babice, ker zdaj mene skrbi za vnuke, in si rečem: »Kdaj sme kdo nekaznovano zvabiti otroke v zlorabo in ne odgovarjati za to pred zakonom določene države?« Kajti otroci, stari dvanajst let, so še vedno le nedolžni otroci, ki bi jim morale biti bližje plišaste igrače kot spolni organi nekega starega perverzneža!

In se spomnim na zgodovino … Vojne, ki so trajale izven domačih krajev po deset, dvajset let, mladi fantje pa so bili »paži« vojakom višjih činov. Družbe, v katerih so se bogati starci ženili z bogatimi dekleti, ki so bila primerna njihovemu stanu, za ljubimce pa so imeli mlade fante. Spomnim se na tone knjig, ki sem jih prebrala na temo pedofilije, ko sem vodila televizijske oddaje na to temo in bila ob tem jezna. Zakaj moramo tudi pri nas govoriti o teh rečeh, ki se vendar dogajajo drugje, pri nas tega ni, sem si govorila. Pa so me napotili h Katji Bašič, ki je delala na policiji, dobila sem ogromno materiala in informacijo, da je prav Nizozemska vodilna država v Evropi, ki z družinsko terapijo uspešno zdravi žrtve in storilce.

No, iz teh knjig sem si zapomnila trdno ugotovitev stroke, in sicer, da če travma ni uspešno pozdravljena, bo tudi žrtev skoraj gotovo to ponovila, zdaj bo ona tisti, ki bo zlorabljala. Menda zato, ker čuti hud sram in jezo. Zato mora ponoviti, da sebi dokaže, da ni edina, ki se ji to ponižanje lahko zgodi. In tako se vrti vse znova v krogu. Če je tako, potem se vsili logično vprašanje, ali svetu vladajo pedofili? Je ta svet svet pedofilov? Pravijo, da se to dogaja zdaj, da je zdaj toliko spolnih zlorab otrok, jaz pa menim, da se šele zdaj o tej bolezni, tej bolečino človeštva govori.

Če je tako, potem je nujno preusmeriti bolezen tja, kjer jo morda lahko ozdravimo, k zdravnikom za tovrstne travme. Nikakor ne sodi v parlament in v ustavo, ne z namenom, da spolno zlorabo uzakoni! Država je dolžna zaščititi svoje državljane, posebej tiste, ki so temelj njene prihodnosti, to so otroci. Če je ostalo vsaj še zrno zdravega razuma in moči, da se upremo uvozu idej močnejšega.