Julijske pasje dneve sem preživela varno zaprta med štiri, k sreči ohlajene, stene. Okrevanje po operativnem posegu me je gnalo k poglobljenjemu branju knjig o organih, ki so bili malo prej podvrženi kirurškemu skalpelu, in vsem skrivnostim hormonskega cikla, ki ga mesečno izkušamo ženske.

Reproduktivni sistem je pri katerikoli vrsti že v osnovi neskončno fascinanten. Vrsta procesov, ki skrbi za genski material, nato pa iz nekaj celic in biokemičnih informacij ustvari nov primerek bitja, je virtuoznost sama zase, vredna občudovanja. Koktajl hormonov, ki obvladuje človeško telo, ne določa le spolne sle, temveč vpliva na vrsto procedur, ki skrbijo za to, da organizem ostane pri življenju. Če dobro pomislimo, smo pravzaprav skupki tkiva, ki mu s pomočjo živčevja vladajo nevidne kemične spojine, o katerih, tako kaže, še zmeraj vemo prekleto malo.

Zdaj si, v valu drzne domišljije, predstavljam svet, kjer ima vsaka ženska pravico, da se s svojo menstruacijo sooči tako, kot si želi. Lahko se umakne, si privošči popoldanski spanec, ustvarja iz česarkoli že, ali pa enostavno ne počne ničesar. Dovoljeno ji je, da se za kratek čas posveča izključno sebi, brez da bi bila za to kaznovana, obsojana ali kako drugače izločena. Si lahko zamislimo, koliko energije bi imele ženske, če bi si lahko privoščile takšno razkošje? 

Za razliko med tem, ali se bo iz zarodka razvil moški ali ženska, so v praksi krivi prav hormoni. Čeprav se danes meje, ki narekujejo spolno identiteto, spreminjajo, velik delež populacije še vedno živi v okvirjih, ki jih narekuje njihov biološki spol. Kar pomeni, da je igra hormonov, ki se od spočetja naprej bije v organizmu, morda precej bolj pomembna, kot se zdi.   

Ena izmed bioloških specifik, iz katerih so moški hočeš nočeš izključeni, je menstrualni cikel. Sicer mesečni proces, ki pa lahko rezultira v precej intenzivno obdobje, dobro poznano marsikateri ženski. Ihta in histerija predmenstrualnega sindroma naj bi dosegala mitske razsežnosti, o katerih obstaja kar nekaj vicev. Obdobje krvavitve si je prislužilo vrsto pogovornih poimenovanj, kot so »teta s Krvavca« ali »fešta«, nevtralnemu, a zastarelemu izrazu »mesečno perilo« se je v zadnji izdaji SSKJ pridružil medicinski termin »menstruacija«, pojasni jezikoslovec prof. dr. Marko Snoj. Da je z mesečnim procesom čiščenja nekaj narobe, so menili že naši predniki iz 16. stoletja, ki so ga oklicali kar za »čas, ko ima ženska svojo bolezen«. Da se z njimi strinjamo še danes, pokaže že hiter pregled izrazoslovja, ki nam ne ponudi nič boljšega, kot medicinsko tujko, strokovno definicijo periodične fiziološke krvavitve iz maternice.



O tem, zakaj krvavimo, nas učijo že v osnovni šoli. Tega, kako cikel valovanja, ki vsebuje tako vzpone kot padce, uporabiti v svoj prid, nam ne pove nihče. Prej nam svetujejo, da se lahko menstruacije enostavno znebimo, s pomočjo katere od priročnih hormonskih terapij. Za kar se, po podatkih britanskega časopisa The Guardian, odloča vedno večje število žensk. Vzroki so različni in segajo vse od grozljivih bolečin, ki pestijo nekatere ženske, do praktičnih razlogov, kot je nezmožnost uživanja v športu. Nekatere enostavno ne marajo telesnega kaosa, ki ga pri tem občutijo, ter pogleda na kri. 

Žal drži, da marsikatera ženska menstruacijo prej povezuje z negativnimi pojavi, kot sta bolečina in umazanija, pa šibkostjo, razdražljivostjo in nezmožnostjo polnega sodelovanja v družbi. Večina takrat ni na vrhuncu svojih moči, raje se skrije za odejo in škatlo čokoladnih piškotov, ki spremljajo najljubšo resničnostno serijo.

Zdaj si, v valu drzne domišljije, predstavljam svet, kjer ima vsaka ženska pravico, da se s svojo menstruacijo sooči tako, kot si želi. Ne le, da ima dostop do čiste vode in higienskih pripomočkov (česar še vedno nima velik delež žensk na svetu), lahko se umakne, si privošči popoldanski spanec, ustvarja iz česarkoli že, ali pa enostavno ne počne ničesar. Dovoljeno ji je, da se za kratek čas posveča izključno sebi, brez da bi bila za to kaznovana, obsojana ali kako drugače izločena. Si lahko zamislimo, koliko energije bi imele ženske, če bi si lahko privoščile takšno razkošje? Koliko zagona za opravke, ki se jih tako vneto lotevajo iz meseca v mesec?

Zakaj točno tako sovražimo del nas samih, ki od nas zahteva, da smo enkrat sebične? Kdo nam narekuje, da smo vedno odzivne, prijazne, polne energije in pripravljene za sodelovanje? Zakaj se bojimo, da bomo v nasprotnem primeru izgubile na vrednosti? Ker štejemo le, ko dajemo? 

Hkrati si upam staviti, da bi marsikdo domišljijski skok, ki smo ga pravkar opravili, označil za največjo traparijo. Med njimi bi bilo verjetno kar lepo število žensk, ki z menstruacijo nočejo imeti opravka, blodnje o času zase si lahko izmislijo le lenuhi.

Zakaj točno tako sovražimo del nas samih, ki od nas zahteva, da smo enkrat sebične? Kdo nam narekuje, da smo vedno odzivne, prijazne, polne energije in pripravljene za sodelovanje? Zakaj se bojimo, da bomo v nasprotnem primeru izgubile na vrednosti? Ker štejemo le, ko dajemo?

Živimo v edinstvenem času, ko glas dobiva vedno večje število žensk, ki jim - morda prvič v zgodovini – ni več treba molčati. Glasno opozarjajo na vrsto težav, s katerimi se dnevno soočamo in predlogov, kako bi družbo lahko preoblikovali tako, da bi se dobro počutili vsi, tako moški, kot ženske. Enostavno povedano, želimo si, da bi nas svet sprejel takšne, kot smo. Drugačne, ampak enako vredne.

Ampak od okolice težko pričakujemo nekaj, česar nismo zmožne same. Če ne razumemo, kako in zakaj deluje naše telo, zakaj bi se s tem ukvarjali vsi ostali? Če same težko sprejemamo dejstvo, da nismo vedno popolne, zakaj bi to sprejeli drugi? Tako zelo si želimo, da bi nas moški razumeli, hkrati pa večino časa ne razumemo niti samih sebe.

In si, kot kaže, tudi ne nameravamo vzeti časa za to. Svoje zdravje in vitalnost raje prepuščamo drugim, namesto da bi v sebi poiskale moč, ki si jo tako zelo želimo. Res je, da se je veliko lažje skrivati, kot prevzeti odgovornost v celoti. Za vse, tudi za tiste stvari, za katere si želimo, da ne bi obstajale.

Verjetno ni naključje, da starodavne civilizacije žensko primerjajo z luno. Tudi ona se vsak mesec umakne, preden se znova pokaže v vsem svojem sijaju. In čeprav ni vedno prisotna na nebu, ima vseeno moč, da premika oceane. Dozdeva se mi, da tega ne gre zanemarjati.