Večkrat lahko opazimo in prepoznamo, kako se vzorci bivanja in vplivanja določajo, spreminjajo in dograjujejo s spremembo trendov v celotni družbi. Da se naša civilizacija preoblikuje in da se vzorci medosebnih relacij ves čas očiščujejo, nihče ne dvomi več. Tudi pojem družine se je v zadnjem stoletju dogradil, in krilatica »dom je tam, kjer je srce«, ne bode v oči zaman.
Tradicija nuklearne družine se času ne prilega; pa ne gre le za porast ločitev in številnih paralelnih oblik sobivanja v skrivnih in manj vidnih hodnikih domišljije in poželenja; gre predvsem za vprašanje, ob kom smo lahko to, kar zares smo.
Družina ni le povezava ljudi po krvnih in sorodstvenih vezeh, pač pa se pojem družine spreminja konstantno. Seveda se tradicionalno poročamo iz vzgibov ljubezni, predaje, želje in ustvarjanja povezav, ki bi nas osrečevale. A kako se bodo naše družinske klime aktualizirale, nikdar ne moremo vedeti. Koliko žensk in moških je žrtev zlorab, psihičnega in čustvenega nasilja? Koliko parov sobiva le iz preračunljivih in sebičnih razlogov? Performans ali idealna slika, ki je le teater za opazovalce, je zlasti s korono izrazito zbledela.
Če gledamo zgodovinsko, so se ljudje poročali zaradi nuje preživetja, spet drugje iz potrebe po delovni sili, ki je bila otroška. A družina primarno ni nikdar funkcionirala iz neposredne brezmadežne ljubezni, pač pa iz grobih okov svetov preteklih stoletij, ki so bili zelo nevarni: svobodomiselne so zapirali, onemogočali, trpinčili, preganjali in pokončali. In danes nam pretijo tveganja drugih redov; slaba hrana nas lahko spravi v grob, toksični ljudje pa ob pamet. A izzivi, pred katere nas postavljajo vezi, ki so pravnoformalno določne s pojmom družine, niso enostavni.
Družine, ki so enostarševske, istospolnih partnerjev ali reorganizirane, kamor sodijo partnerji z otroki iz prejšnjih zvez, in novodobne družine, kjer se povezujejo ljudje brez krvnih in interesnih povezav, so v porastu. Tradicija nuklearne družine se času ne prilega; pa ne gre le za porast ločitev in številnih paralelnih oblik sobivanja v skrivnih in manj vidnih hodnikih domišljije in poželenja; gre predvsem za vprašanje, ob kom smo lahko to, kar zares smo. Koliko ljudi igra vloge v vrtincu življenja, kjer se pogodijo s seboj in notranji glas resnice in vesti ublažijo z mantrami »zdravega življenja«, ki je pogosto le preobleka za prefinjeno sebičnost? Marsikdo le »potrpi«, da ugodi imaginarnim družbenim pravilom o »družini«, ki so že mnogo let brez osnovnega estetskega dotika in zdrave kmečke pameti, ki jasno veli, kaj je prav in kaj ne. A najlažje je čakati na predsednika vlade, države, na državo samo ali boga, da se odloči namesto nas. In seveda, prevzame krivdo, ko pride čas testa ali preizkušnje. Čas posledic.
Lahko bi rekli, da je nov pojem družine, ki raste na poganjkih starih zablod in prisil, prostor srčnosti, rasti in razvoja in obenem prostor celovite človečnosti, kamor pašejo pisana čustva ljubezni, žalosti, skrbnosti, napak, sitnobe, muhavosti in vseh barvitih dimenzij, ki jih prepoznamo šele takrat, ko se soočimo z zahtevnimi situacijami. In ko smo ljubljeni, se nas sprejme tudi in zlasti takrat. Ko smo v slabi koži. In to je družina, krvna ali pač ne. Kot pravi krilatica: »Družina je dom, in dom je tam, kjer je srce.«
Moja srčna prijateljica, ki je mati dvema sinovoma, kjer je eden skupni otrok, prvi pa otrok partnerja iz prejšnje zveze, pravi, da si mora vsak starš zaslužiti ljubezen svojih otrok. Res je, ljubezen ni samoumevna.
Moja srčna prijateljica, ki je mati dvema sinovoma, kjer je eden skupni otrok, prvi pa otrok partnerja iz prejšnje zveze, pravi, da si mora vsak starš zaslužiti ljubezen svojih otrok. Res je, ljubezen ni samoumevna. In razvoj otroka, ki se oblikuje v maternici okolja, ki je polno sprejemanja, je drugačen od maternice okolja, ki kot sokolje oko opozarja na napake, stranpoti in v »duhu prave vzgoje« mori poganjke svežega, drugačnega in lepega. Starši, ki so osvobojenega duha, osvobajajo vse okrog sebe. Ljudje, ki se ujamejo v pasti samopoveličevanja, narcizma ali omalovaževanja, pa ne pogojujejo tvornih okolij in situacij, ki bi iz soljudi mobilizirale tisto dobro, srčno in sočutno. Pač pa ranijo, režejo krila in vsiljujejo maligne vrednote. In vsak od nas je nekomu otrok, a vsi nismo starši. In brez dvoma vsak od nas so-vzgaja okolico z lastnimi odločitvami, reakcijami in stremljenji, ki so določujoča.
Mlada dama B je bila hči izrazito ambicioznih staršev, ki sta bila zelo delovna človeka. Spoštovala sta imetje, skorajda oboževala denar in ljudi, ki so imeli kaj več pod palcem. In tako sta drug drugega že v mladih letih vzgojila v oboževalca materije. Seveda nista nikdar prepoznala, da je vse materialno le odsev duha in uma, ki materijo gradi in jo določa. In ker nista verjela v strast, moč, zagon in pogum, sta svojo voljo podredila egu, povzpetništvu in hladu, ki vselej botruje takšnim razmišljanjem. Leta ptice, ki je zarisala nevidno pot na obzorju, nista prepoznala. Lesk v očeh mlade mamice, ki se je z vozičkom in vrečkami špecerije opotekala po poti, kjer so se srečali, nista zaznala. Hrepenela sta po lepoti in blišču in v odraščajočo hčer damo B usmerjala vrednote čaščenja minljivega, kvarnega in ponovljivega. Saj vse tisto, kar se replicira, lahko posedujemo, kupimo in imamo. A onega, ki prihaja iz drugačnih ozemelj uma, duha in srca, nikdar ne moremo ponoviti, saj je edinstveno. Teh dimenzij si niti ne moremo podrediti. Ko dozorimo, se nam odprejo same. In nas povabijo v čudenje čudeža, ki je življenje samo.
In tako sta vztrajala v svoji molitvi, v čaščenju minljivega, kvarnega in ponovljivega in ustvarila hčer, ki je bila kopija otrok »prepotentnih staršev«, ki se družijo le s tistimi, ki kažejo vrednost navzven.
Tako sta ustvarila hčer, ki je bila senca njunih umov, kopija njunih hotenj in odmev požrešnosti, ki se je oplajala v blagovnih znamkah in statusnih simbolih, ki so polnili njihovo zares preveliko hišo. To, da so materialno bogati ljudje lahko tudi duhovno široki, plemeniti in v svojih značajskih lastnostih izredni, nista vedela. Saj takšnih nista poznala, niti jih usoda ni vodila po poteh, da bi jih srečala. In tako sta vztrajala v svoji molitvi, v čaščenju minljivega, kvarnega in ponovljivega in ustvarila hčer, ki je bila kopija otrok »prepotentnih staršev«, ki se družijo le s tistimi, ki kažejo vrednost navzven. Tako so kopičili material, dragocenosti, dosežke, ocene, se borili za pozornost v športu, klubih … In postajali vse bolj hladni in predvidljivi. Mlada dama B je odrasla v ambiciozno mlado žensko, ki je znala ceniti le dober okus in vedela ceno zanj. Da se »denar ženi z denarjem« je formula minljivega, kvarnega in ponovljivega bivanja, ki ne pozna jezika ustvarjalnosti, jezikov ljubezni in miline, ki prida tisto neminljivo lepoto.
A mlada dama B ni vedela cene, ki jo vsak, ki ugasne plamen srca, plača. V lepoti, ki ne žari; v praznini, ki ne spregovori. Sredi množice, v revščini obilja, iščoč dom, kjer zaigra srce.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: