Lucija Mulej: Skopuh in Dajalec

Zadnje mesece je nekoč Skopuh, danes Dajalec premišljeval o vsem, kar ga je v življenju doletelo. Spominjal se je trdega otroštva in vseh naporov, ki jih je bil deležen že zgodaj. Da ga doma niso nikdar upoštevali, kaj šele sprejeli, je spoznal šele takrat, ko se je v drugo poročil in ko je ob ljubeči družini doživljal, da je lahko ljubljen celo tedaj, ko od njega ni nobene koristi.

Zakaj je bil sprva tak skopuh, ni težko razumeti. Kljub bogati družini, v katero je bil rojen, kljub vsemu bogastvu, ki ga je družina imela, so živeli sila skromno. Lahko bi rekli, da celo stiskaško in skopuško. Njegov oče je bil obrtnik, delaven in zelo predan gospodar. Otroke je učil dela in da brez dela ni jela, so izkušali že v otroštvu. Ker je bil zelo živahen in poln vragolij, ga je oče redno kaznoval. Tepež je bil nekdaj običajna vzgojna praksa, a da je očetova grobost nekaj zlomila v duši mladega fanta, je čez leta prepoznala njegova druga žena … Oče mu je zlomil srce. 

Živel je kot robot, delal in delal, vlagal in vlagal, reševal in reševal. Ker je bil naučen skromnosti, je veliko ustvaril. A njegov ključni problem je bil v dajanju. Ni znal objeti, ni znal pohvaliti. 

Mlad fant je odraščal, postal uspešen in mlad strokovnjak, ki je nizal uspeh za uspehom, saj se je neprenehoma dokazoval. Nikdar ni izpregel, celo v sanjah je mislil in računal. Tako zelo se je bal, da ne bo dovolj dober … V prvem zakonu niti vedel ni, da obstaja pojem čustva in občutenje mehkobe in miline. Živel je kot robot, delal in delal, vlagal in vlagal, reševal in reševal. Ker je bil naučen skromnosti, je veliko ustvaril. A njegov ključni problem je bil v dajanju. Ni znal objeti, ni znal pohvaliti. 

S prvo družino je nekaj malega prostega časa, ki si ga je vzel, preživljal predvidljivo in suhoparno. Prva žena je bila v zakonu z njim sila nesrečna, a se je privadila na lepe stene njunih domov, drage avtomobile in moč, ki jo je njen soprog užival. Njuni srci sta že zdavnaj ugasnili, prav tako pa so otroci, ki sta jih vzgajala strogo in po pravilih, že kazali zametke čustvene praznosti, kar se je izkristaliziralo v odvisnosti mlajše hčere, ki je bila bulimična. Naš Skopuh ni opazil, v kakšno dramo se zapleta njegova družina. Ni opazil, da stene njegovega srca pokajo in da bodo en dan le še počile, darujoč resnico ...

In res si je hči prerezala žile, za las so jo rešili. Po šoku, ki je sledil, po težavah v gospodarstvu, ki so se pojavile, je Skopuh prvič po mnogih letih začutil žgočo bolečino. Takšno, ki jo je občutil ob grobem očetu, ki lastnemu sinu ni dal niti trohice priznanja, ne tedaj in ne kasneje, ko ga je v vseh pogledih že davno prerasel. V sebi je spomine na mučna poniževanja in dajanja v nič potlačil … Hči ga je naposled obudila od mrtvih. 

S prvo ženo sta se dogovorila, da se razideta, saj sta s pomočjo terapije ozavestila, da ju druži le to, kar ju razdvaja in ločuje. Oba sta sedaj dojela, da otroci ta hlad in nemoč čutijo in srkajo vase, s čimer postajajo zastrupljeni z njunim strupom, ujeti v nemoč. Težko je opazovati starše, ki živijo zaigrano, hladno in umaknjeno v lastne svetove posla in hladnih skrivnih življenj. In tako je Skopuh ostal sam. Počasi se je učil umetnosti dajanja. Kupil si je psa. Redno se je srečeval z otroki in prvič v življenju z njimi zares pričel čutiti. Graditi odnos. Saj ko gradimo odnos, tvegamo, da se naš jaz izjasni. Prikaže. Takšen, kot je. Brez obramb, brez slepil ... In biti ranljiv je preobražajoče … Bolečina, ki jo je povzročil poskus samomora druge hčere, je še vedno rezala v njegovem srcu, saj je prav njo imel najraje. Vse bolj se je posvečal otrokom in kužku, ki je kot nevidno lepilo tkal vezi med njihovimi ranjenimi srci. 

Čas je relativen, posel minljiv, stranke te pozabijo in reka življenja prehitro odbrzi v večnost. Druga žena je poznala melodijo njegovega srca. 

Tako je po spletu naključil spoznal njo, svojo drugo ženo, ki je bila vzgojiteljica psov. Tako drugačna od njegove prve žene, polna miline, a obenem odločnosti, topline in nepopustljivosti, znanja in naravne inteligentnosti, ga je začarala. Tako globoko, da se je pri njem začel proces preobrazbe. Seveda so kužki odlični terapevti in toplina, ki se odpira ob darežljivem srcu, ki prične izpuščati bolečino, je nalezljiva. Po dobrem letu in pol gradnje odnosa s tremi otroci, po rednem delu na vzgoji malega kužka, ki je postajal že krepak pesjanček, je Skopuh počasi okreval. Z bivšo ženo sta si prvič zares iskreno pogledala v oči in si obljubila, da si bosta stala ob strani. Do konca. Vsak v svojih novih svetovih in ob partnerjih si bosta pomagala. 

Z bodočo drugo ženo pa sta se počasi pričela zbliževati. V toplini njenega srca je prepoznal svojo globoko rano in pretres, svojo zlomljeno samopodobo, ki ga je vselej gnala v hlad, v delo in predvidljiva pravila, kar mu je preprečevalo, da bi se rana, ki jo je tako skrbno prekrival z delom in obvezami, odprla … Težko je priznal, kako globoko ga je lastni oče zaničeval. In kako zelo se je vse svoje življenje trudil za njegovo priznanje. Le tega mu oče nikoli ni dal, niti na smrtni postelji, ko je odšel po kratki in usodni bolezni.

In tako je Skopuh postajal, postal in ostal Dajalec. Čas je relativen, posel minljiv, stranke te pozabijo in reka življenja prehitro odbrzi v večnost. Druga žena je poznala melodijo njegovega srca. Znala je vztrajati, ko je bilo to potrebno, in ga potolažiti, ko je to zares potreboval. V sebi je vedela, da ga mora na novo vzgojiti. Predvsem pa mu z ljubečo odločnostjo pomagati, da postavi zdrave temelje lastne samopodobe. Vrednosti. In ko je moški ljubljen iskreno, brez prizivno, iz srca in čisto, je nepremagljiv.