Po dolgih in mučnih letih terapije je počasi ozavestil, da alkohol kvari receptorje v možganih, poškoduje centre za socialno inteligenco in onemogoča empatične poti. Bral je o sadizmu in načrtnem škodovanju ljudem, ki ga izvajajo zlasti tisti, ki zelo dobro vedo, kako poškodovati na nevidne načine. Žal je njemu oče pustil (ne)vidni pečat.

Da so hinavščina, zahrbtnost, škodoželjnost, laganje in iskanje le lastnih koristi težavne značajske lastnosti, je predobro vedel. Sam je bil pristen, preprost in odprt. Zaradi lastnega trpljenja je razvil zares visoko stopnjo empatije. Ker je sam izkusil bridkosti in si leta celil rane, je zelo težko gledal, ko so trpinčili druge. Seveda je eno, da te nekdo udari. Drugo, če ne veš, zakaj. In tretje, če veš, zakaj, a tega ne moreš pozabiti. Prav tako je zaznaval, da so določeni spomini pri njem ostali nekje ugasnjeni, kar je sprejemal s hvaležnostjo. Vsakokratno spominjanje nasilja v otroštvu ga je vedno znova potrlo. 

Ne obstaja le fizično nasilje. Hudo je, ko te nekdo maltretira psihično. Ko države v imenu ohranjanja zdravja zaprejo vse ventile, skozi katere posamezniki lahko predihajo nemir, stisko in strah, se začnejo težke poškodbe kolektivne zavesti. 

Zato se je temu uprl. Dokazoval se je. Dosegal. Klestil zvezde z neba. Osvajal. Bral. Seveda je postal doktor psihologije. Ko je pisal poročila o stanju psihe ljudi, je bil v večni dilemi. Kako resnično oceniti neko stanje? Saj človek ni robot, ni fiksna formacija. Ni zamrznjen v času, niti v prostoru. Možgani so fluidni, neprestano se spreminjajo. Iz sekunde v sekundo. Nevrotransmitorji, receptorji, hormoni … Vsa ta fluidnost, ki jo skušamo opredeliti, da bi lažje živeli … Je neulovljiva. In vsa mnenja pomanjkljiva in ja, lahko krivična. In seveda, nekdo je v sebi lahko zdravilec in ljubitelj sonca, življenja in rasti, in spet v drugi skrajnosti tekmovalen in počasi tudi uničevalen … Kdo bi vedel, zakaj smo, kot in kar smo. Ja, vemo veliko, a vseeno, tako zelo zelo malo …


Kljub vsemu dolgoročni spomin ostaja. Nekje. In ob branju del psihoanalitikov se je večkrat zgrozil, še posebej v obdobju trajanja koronavirusa. Ki je tako močno zasekal v kolektivno zavest človeštva. Številni so izgubili delo. Posel. Možnost preživetja. Skušal je sestaviti enačbo: zdravje in preživetje. A če nimaš denarja, da bi nahranil delavce, družino in sebe, kako boš ohranil zdravje? Če se morda ne zlomiš telesno, se boš pa psihično? Ali pa, morda postaneš odporen na stres?

Ko je opazoval svetovne politike in vlade, kako so reševale probleme in ljudi, ki so vsak zase iskali prava ravnovesja med maskami, epidemijami, dvojnimi ali trojnimi merili, zdravim razumom in potlačenimi goni in strastmi, ni zmogel spregledati slednjih. Pri številnih politikih svetove elite je opazil sadistična nagnjena, prav takšna, kot bi jih vzel iz učbenika. Prav tako je zaznaval oblike agresije, ki so se nagibale v smer sociopatij in psihopatij. Saj veste, tistega blagega načina, ko vas nekdo zlorablja z mehkim gasom, mirnim tonom in prizanesljivim pogledom … In se je spomnil očeta. Seveda populacija ni izobražena v zaznavanju psihopatologij, sam pa je bil žrtev nasilnega in okrutnega očeta, ki se je režal, ko je sam v solzah kričal, da ne more več, namreč, oče ga je pretepal s pasom. Mama pa je le jokala. 

Foto: Doidam 10/Shutterstock

Zbal se je za številne otroke in posameznike, ki so ujeti v različne oblike nasilja za zaprtimi stenami. Ne obstaja le fizično nasilje. Hudo je, ko te nekdo maltretira psihično. Ko države v imenu ohranjanja zdravja zaprejo vse ventile, skozi katere posamezniki lahko predihajo nemir, stisko in strah, se začnejo težke poškodbe kolektivne zavesti. Seveda je strah kot prva oblika izhoda pričakovan. 

V tem koronskem svetu ugašajo iskre v soljudeh. In vse prazne besede politikov, ki niso izrečene iz srca, gredo le mimo. 

A on se na situacijo ni odzival s strahom. Svoje domače je spodbujal k mirnim reakcijam in prostovoljnemu delu v centru za pomoč ljudem. Saj je priznal, da je situacija epidemije težka. A obenem je pogrešal empatičen način komunikacije odgovornih. Številni niso znali skriti, kako jim godi, ko vihtijo paličico usod. Seveda je ob spremljanju svetovnih novic skušal razvozlati formulo o teh, ki so najmočnejši in imajo »trdo kožo«. A moral je priznati, da je trda koža le drugo ime za neobčutljivost, brutalnost in primitivnost.

Človek, ki ohrani sočutje, je nežen. A vendar, kako pa vojno proti virusu dobiti le z nežnimi in omahljivimi prijemi? 


Vedel je, da ljudje nagonsko vedo, kdo laže. Seveda, ni tako lahko zmanipulirati pristnih, preprostih in delovnih ljudi. Sem in tja se ga je polotila melanholija, a žalost ni ustrezen odgovor na stisko. Zato se je vsakič znova pobral. Kot se je pobiral domala vso svojo mladost, ko so vsi vedeli, kakšen je njegov oče, a ga zaradi njegove družbene moči ni nihče zaščitil. Zavaroval.

Priznati si je moral, da ne mara tega koronskega sveta. V njem ugašajo iskre v soljudeh. In vse prazne besede politikov, ki niso izrečene iz srca, gredo le mimo. Saj nezavedno vselej prebere nianse, barve, odtenke in temperaturo besed, ko so izrečene z najmanj desetimi nameni in pomeni. Ni maral ukrepov, ki so kratili njegovo razumevanje demokracije. Opazoval je vlade, ki kot samuraj vihtijo svoj meč »smeš« in »ne smeš«. Brez napak. In odstopanj. A ker je bil razumen in moder človek, je vse ukrepe spoštoval. In v mislih ohranjal Frommovo razdelitev psihičnega aparata na biofilne in nekrofilne identitete. Odločil se je, da bo skušal z dobrimi in pozitivnimi mislimi v kolektivno zavest vnašati voljo. Pogum. Hrabrost in vero.

Da bomo skupaj zmogli, je vedel in verjel. In morda bomo že čez nekaj trenutkov svobodno hodili naokoli. Vsak zase s svojimi zgodbami in notranjimi monologi, ki jih bo čas, ki je pred nami, zahteval.