Bojda se za zdaj brani z molkom. Zanimivo, česa se mu je uspelo domisliti oziroma dogovoriti po tako okrutnem dejanju. Sicer pa povedo vaščani, da je izjemno prijazen, deloven, nasmejan in prijeten možakar, večkrat nagrajen gasilec in tako naprej. Skratka, humanitarec. Kot običajno, ne pozabimo. Sosedje, ki so v šoku, vedo, da je bila to mirna in usklajena družina, povsem normalna, drobijo. A oni res ne vedo, kaj se je dogajalo doma, so previdno pridali, ker očitno je, da ni bilo vse normalno. Potem se je soseda vendarle domislila, da je osumljeni mož verjetno imel težave z ljubosumjem, ker je že pred leti v enem izmed sporov z ženo divjal po vasi in razbil vaško kapelico. No, tako se je spomnila.
Zakaj ne govorimo resnice? Ker domnevamo, da bi nas ljudje zasmehovali in opravljali, če bi povedali, kaj se nam dogaja. Ker svoje dlje trajajoče žalosti, sploh pa nasilja, nazadnje niti ne moremo več izpovedati. Ali ker so nas učili, da se morajo stvari reševati za štirimi stenami in kajpada pometati pod preprogo?
Mož naj bi nasilje storil zaradi maščevanja. To je za zdaj vse, kar je znano. Zakonca imata mladoletna otroka. Ob tem so seveda strokovnjaki zopet staknili glave, kaj nekaj je možakarju bilo. Zakaj sosedje nič ne vedo? Hja. Zato, ker se pač ne pogovarjamo med sabo. Ker se ne znamo in nočemo. Iz najrazličnejših razlogov. Ker človek brez problemov ali z neznatnimi ne bo poslušal človeka z resnimi težavami. Ker naše stiske pravzaprav nikogar ne zanimajo, kajneda? Saj sami veste to najbolje.
Koliko priložnosti pa imate, da bi se zaupali nekomu, ko vas kaj resnega bremeni, ste v dvomih in sami ne morete najti rešitve? Je kje kdo, ki bi vas iskreno poslušal in vam tudi pomagal najti najboljšo rešitev? Vam podal svojo roko v pomoč? Zakaj ne govorimo resnice? Ker domnevamo, da bi nas ljudje zasmehovali in opravljali, če bi povedali, kaj se nam dogaja. In nas dodatno ponižali. Ker svoje dlje trajajoče žalosti, sploh pa nasilja, nazadnje niti ne moremo več izpovedati. Ker nas je močno sram in nas boli. Da smo neuspešni. Ali ker so nas učili, da se morajo stvari reševati za štirimi stenami in kajpada pometati pod preprogo? Pa res mislimo, da lahko sami rešimo vse? Ne, žal ne moremo. Bore malo lahko rešimo sami. In naposled: ali tudi mi znamo poslušati in slišati drugega? Si vzeti čas zanj? Pomembna vprašanja.
Strokovnjaki so ob dogodku ponovno opozorili, da ljudje o težavah moramo govoriti, v Sloveniji imamo veliko uradnih in civilnih točk, kamor se žrtve nasilja lahko zatečejo in kjer jim bo nudena strokovna pomoč. Maja Plaz, vodja SOS telefona, je ob tragediji pojasnila, da je nasilje vedno dlje trajajoč proces, da se tragičen dogodek praviloma nikoli ne zgodi nenadoma in da »žrtve zaradi nerazumevanje okolice molčijo«. »Lepo je dobro. Vse, kar je navzven lepo ... Če imamo lepo hišo, pridne otroke, potem imamo občutek, da je vse dobro, in je težko verjeti, da bi se za štirimi zidovi kaj hudega dogajalo.« Ja, lepo.
Ampak ne sprenevedajmo se: tudi če bi sosedje kaj vedeli, kaj pa bi bilo? So že vedeli, resda v redkih primerih, in tudi opozorili pristojne organe, ampak vemo, dokler se ne zgodi najhujše, ukrepov zoper nasilneža žal ni.
Potem se zgodi dan. Ki spremeni vse. Ko postanemo najbolj mračni statisti lastnega življenja. Ker smo čakali predolgo, ker nas je bilo strah. Nismo zmogli, želeli, znali. Koraka proč. Od pogubnega. Uničujočega. Doma.
Tako lepega.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: