Kdo izbira in kdo se ponuja? 

Kadar nekdo izbira svojo drugo polovico »z vsem srcem« verjame, da bo to oseba za vse življenje na tem in onem svetu. Če pa to isto počne oseba »s pametjo«, domneva, da bo to izbira za vse življenje na zemlji. Redki so kompromisi srca in razuma, ali drugače, veliko je uspešnih in malo srečnih »partnerstev« oziroma zakonov. V tej humani komunikaciji se zastavlja pomembno vprašanje: kaj je bolj pomembno, da si tisti/a, ki izbira ali si tisti/a, ki se ponuja ali snubi? Ne gre za retorično manipulacijo, temveč za vsebinsko zelo pomembno vprašanje o tem, ali bo nekdo izbran ali zavrnjen. Biti izbran/a in biti zavrnjen/a v spolni komunikaciji sta dejstvi vsakdana, ki pomembno vplivata na počutje in doživljanje lastne samopodobe ljudi. Čeprav se danes zabrisuje meja med privilegijem žensk, da izbirajo, in usodo moških, da se ponujajo/snubijo, smisel in lepoto komunikacije med njima kaže dejstvo, da so moški tisti, ki se iz različnih razlogov srca in socialne kulture ponujajo in ženske tiste, ki zaradi številnih naravnih razlogov imajo nalogo, da izbirajo ne samo s srcem, temveč tudi z glavo. Zato so ženske ljubljenke narave. 

Glejmo na zavrnitev kot na novo priložnost in ne kot na motiv za maščevanje in nasilje. 

Psihosocialna vsebina zavrnitve 

Družinski in žensko-moški odnosi so področje socialne komunikacije znotraj katerih se zavrnitev najbolj čustveno doživlja. Zavrnitev otroka s strani staršev je nemerljiva čustvena bolečina in travma za vse življenje zavrnjenega otroka. Zavrnitev, ki se  zgodi med žensko in moškim, pa je ravno tako lahko čustveno zelo intenzivna s hudimi posledicami za zavrnjenega in še hujšim za tistega, ki zavrne. Ne glede na to kako kdo razume zavrnitev, dejstvo je, da ta za slehernega človeka povprečne senzibilnosti, predstavlja frustracijo. Preprosto gre za spoznanje, da namen začetka prizadevanja, ni bil prepoznan in uslišan s strani tistega, ki naj bi ugodil temu namenu. Zavrnitve ne delujejo dobro na človeka, ki je z zavrnitvijo spoznal, da nekje v neko okolje ne sodi, da mu nekaj ne pripada, da v nečem nima prav, da nekaj kar je naredil ni dobro. Po svoji vsebini je zavrnitev nasprotovanje potrebi človeka po pripadnosti in hkrati negacija njegove družbenosti. Marsikdaj se zavrnitev dojema kot kazen in je pogosto (kot kaže navedeni primer), sprožilec nasilja.  V svetovalni praksi sem bil nemalokrat presenečen, ko sem spoznal, da so zavrnitve med žensko in moškim lahko hujše po posledicah kot tiste, ko gre za zavrnitev otroka!? Andi E., je končal zgodbo srca kot morilec ker se ni upal ali se ni imel s kom pogovoriti. Ljudje imamo skrito željo po delitvi čustev, kar deluje kot terapija. 

Seveda, v družbenem življenju ljudi so zavrnitve stalnica z različnimi posledicami za zavrnjene in tudi za tiste, ki zavrnejo. Ali se vam ni kdaj zgodilo, da ste obžalovali neko zavrnitev? V določenih okoliščinah in pri nekaterih osebah, zavrnitev pušča negativne posledice na njihovo počutje in tudi ravnanje. Pri drugih osebah pa zavrnitev lahko ima zelo pozitivne, motivirajoče vplive na njihovo počutje in ravnanje. Govorimo o zavrnitvah pri iskanju zaposlitve, ponujanju svojih idej, prepričanj itd. Najpomembneje je, da zavrnitev ne sprejmemo kot našo nesposobnost ali manjvrednost. Zavrnitev je treba sprejeti kot izkušnjo, ki nas bo ojačila in popravila našo samopodobo. Torej, če nismo spoznali, da so zavrnitve dejstva našega vsakdana, nas življenje ničesar ni izučilo. Glejmo na zavrnitev kot na novo priložnost in ne kot na motiv za maščevanje in nasilje. 

Zavrnitev ali ženski NE  - gibalo sveta 

Zavrnitve med žensko in moškim imajo povsem drugačen priokus. Gre namreč za občutke čustvene zapustitve, ki pri zavrnjenih povzroča bolečine in občutek prevare, osamljenosti in negotovosti. Takšni občutki v primerih zavrnitve so bolj izraziti  pri tistih osebah, ki so v zgodnjem otroštvu doživljale situacije osamitve in »čustvene lakote«. Zato ne čudi, da imajo številne zavrnitve zelo neprijetne ali celo hude epiloge. Mediji množičnega komuniciranja nam vse pogosteje postrežejo s primeri hudega nasilja v žensko-moških odnosih, ki se kdaj pa kdaj končajo tudi s smrtnim izidom za enega ali za oba partnerja. Res je, da zavrnitev boli, a vseeno se razlogi za zavrnitev, kakor tudi posledice zavrnitve, lahko preprečijo z izobraževanjem za kulturo spolnega komuniciranja. »Skandinavci so pred kratkim delali raziskavo o odnosu med moškim in žensko, ki je med drugim pokazala, da v 90 odstotkih, ko ženska zavrne moškega, se ji ta nekje maščuje,« je v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo dejala igralka Polona Juh. Moja raziskovalna spoznanja govorijo, da večina moških, ki so bili zavrnjeni, usmerijo svojo energijo v ustvarjanje kot načina nevtralizacije bolečih učinkov zavrnitve. »Pravzaprav se vsi mi z umetnostjo zdravimo od pomanjkanja ljubezni kot osrednje vsebine kakovostne spolnosti, čeprav  vsak na svoj način,« meni Vladan Desnica. Ni stvari, ki jih moški ne bi naredil, samo da ga ona blaženo sprejme v zavetrje svojih nežnosti. Toda da bi zanesljivo preverila pravilnost svoje izbire, najpogosteje uporabi kratko, a tako razumljivo besedo: NE. Veliko žensk ve, da nedostopnost večnega cilja moškega povečuje njeno moč nad njim in njegovo pozornost do nje. A to je že cena, ki se jo na račun zaigrane vzdržanosti splača sprejeti. Dovolj je, da ga Ona samo s pogledom poboža, se nasmehne, in takoj v Njem eksplodira kreativna moč nepotešenega poželenja. Ne delajmo si utvar. Vse kar vidimo ni ustvarila pridnost moških ampak moč zavrnitve oziroma ženskega NE. 

Zavrnitev je trenutna neugodnost ali celo bolečina za enega, prepreči pa dolgotrajno trpljenje obeh. 

Izbira brez zavrnitve 

Ljudje vrednotimo, presojamo in odločamo. Izbira partnerja je najpomembnejša odločitev v življenju človeka. Izbira spolnega partnerja je predvsem stvar srca, čeprav ne gre spregledati pomen razuma in še druge dejavnike. Poleg naključja, učinkov sreče in prispevkov t.i. kemije na odločitev o izbiri druge polovice pomembno vplivajo obstoječe moralne in druge družbene norme? Številni so prepričani, da na izbiro določene osebe za partnerja/ico najpomembneje vpliva njegova/njena spolna privlačnost. Seveda, tako kot v življenju ni nič idealnega, tudi idealne izbire partnerja/ice ni.  Ni popolne osebe, obstaja zgolj trenutek odločitve, ko srce prepriča razum ali kot pravi  C. G. Jung: »Srečanje dveh osebnosti je kot stik dveh kemijskih substanc. Če se zgodi reakcija, se oba transformirata.« Dostojevski je pri razumevanju izbire brez zavrnitve bolj precizen: »Moški sanja o popolni ženski. Ženska sanja o popolnem moškem. Ne dojemata pa, da ju je Bog ustvaril zato, da drug drugega naredita popolna.« Torej popolnost ni samoumevna, ampak jo je treba ustvariti, česar ženske in moški pogosto pozabijo. 

Privilegij zavrnitve izhaja iz osnove biološkega koncepta odnosov med žensko in moškim. Torej, tista polovica, ki svojo spolno komunikacijo temelji predvsem na zapeljevanju in privilegiju izbire, je »odgovorna« za posledice zavrnitve, ker je bilo prizadejanje bolečine načrtovano z zapeljevanjem. Lepota ženskosti je omamna zapeljivost že sama zase, ali kot pravi I. Andrić: »Lepota vzdiguje pogled proti nebu.« In moški so tisti, ki izkusijo grenkobo te lepote ob zavrnitvi. Inteligenca, izobraženost, ugleden družbeni status ali materialno bogastvo, se zraven ženske lepote in njene ženstvenosti dozdevajo kot revni daljši sorodniki, kot je razmišljal Etienne Ray. Spreminjanje socialnega položaja žensk, dodatno zvišuje njihove kriterije izbire, kar pomeni, da se bo število zavrnjenih moških večalo, vse dokler ženske ne bodo imele, tudi če bi hotele, koga več ljubiti. Če kaj posebej odlikuje pravega moškega, je to, da ga zavrnitev ženske, tudi če se ga dotakne, zna in zmore preseneti. 

Druga plat zavrnitve 

Zapeljevanje moškega je prvo in stalno poslanstvo ženske. Ne glede na trditve v Novi zavezi, da Eva ni bila zapeljivka, ostaja dejstvo, da je zapeljevanje v naravi ženske. Gre za to, da ženska zapeljuje tudi takrat, kadar se tega ne zaveda. Ona fascinira vse moške v svojem okolju. Skratka njena odločitev pomeni izbiro za enega in zavrnitev za mnoge. Seveda, moški tudi zapeljuje, a so njegovi načini in »sredstva« zapeljevanja drugačni. Intenziviranje promiskuitetnosti kot paradigme sodobnega spolnega življenja ljudi, porast nasilja v družini, razcvet ločitev, kratkotrajna partnerstva, vse pogostejše nasilje nad ženskami in tako naprej, so dejstva, ki pričajo o družbeni slepoti do potrebe promoviranja kulture spolnega komuniciranja. Moški, ki stori nasilje nad žensko, si je sam sodil in prenehal biti moški. 

Brzdanje agresivnega zapeljivega obnašanja zmanjšuje nastanek priložnosti za zavrnitev in je del splošne komunikacijske kulture človeka. Moč ženskega zapeljevanja izvira iz njihove seksualnosti, anatomije in poslanstva matere, torej iz njih samih kakor tudi iz vse bolj naraščajoče socialne moči. Medtem pa moško zapeljevanje izvira predvsem iz njihove moči, ki jo oni kažejo v socialnem okolju (status, ugled, ekonomska moč itd.) in manj pomembno iz njihove anatomske in psihosocialne narave. Sledi, če je verjeti raziskavam, da moški bistveno manj zavračajo, a vse kaže, da tako dolgo ne bo ostalo. Nesprejemljivo je z vidika humane komunikacije, da ženske svojo premoč v spolnosti zlorabijo za osebno zabavo in se na ta način igrajo z moškimi in njihovimi čustvi. »Ženske se igrajo z moškimi, dojemajo jih kot kužke, ki postanejo krotki, takoj ko jim pokažejo dekolte in pomigajo z zadnjico. Danes mnoge tako izkazujejo moč, degradirajo moške, saj jih imajo za naivneže in krepijo svojo lastno samozavest,« je za revijo Onaplus dejala dr. Veronika Podgoršek. Ženske, ki tako krepijo svojo samozavest ne morejo biti izvzete od odgovornosti za posledice zavrnitve. Posledice zavrnitve v obliki maščevanja ali nasilja so davek za poniževanje moških, kar pa nikakor ne pomeni, da je zavrnitev zelena luč za maščevanje in nasilje. Ženska, ki moškega spoštuje kot enakopravnega partnerja spolne komunikacije, ne pretirava z zapeljevanjem in ostane na ravni flirta oz nedefinirane »vabe«, dokler se ne prepriča v pravilnost izbrane »žrtve«, potem se pusti, da je izbrana.  Kadar ne gre drugače in je zavrnitev neizogibna, to je potrebno narediti z veliko takta in veliko potrpežljivosti, tako da pri zavrnjenem ostane občutek upanja za stik dveh kemičnih substanc. Ja, zavrnitev je trenutna neugodnost ali celo bolečina za enega, prepreči pa dolgotrajno trpljenje obeh. Toda, potrebno je se pogovarjati, kajti ljudje na ta način slaba čustva in občutke prepolovimo in dobra podvojimo. A to ni malo.