Čestitke za izdano knjigo in za pogum, da ste zapisali svojo zgodbo. In hvala, da jo delite z nami!

Hvala vam. Imam 17-letno hčerko in odkar sem se izvila iz primeža nasilja, vidim svoje poslanstvo v tem, da ozaveščam ljudi, kaj mi odrasli s svojimi dejanji, občutki in zanikanjem sprožamo pri naših otrocih. Tudi sama sem mislila, da hčerka nasilja ne opaža, da je pač v »drugi sobi«. Pred njo, pred sabo, pred drugimi sem se pretvarjala, da je vse v redu, da smo srečna družina, saj sem bila vzgojena, da je družina največja vrednota. Babica in mami sta mi govorili, da mora žena potrpeti in držati tri vogale hiše. Danes vem, da so največje, če ne edine žrtve nasilja v družini otroci. Vsak otrok si želi imeti srečno in zadovoljno mamico. In vsaka mama, hote ali nehote, sporoča otroku, kako se v dani situaciji počuti. Poleg tega si v družinah, v katerih so velika nesoglasja, starši pogosto očitajo stvari, ki so jih naredili ali spregledali pri otrocih. Otrok je vedno izpostavljen in ob tem čuti nenehno krivdo. Še danes me boli, ko pomislim na vprašanje, ki mi ga je nekega dne zastavila hčerka: »Mami, a sem jaz kriva, da ti jokaš, ker sem si želela priti v Slovenijo k očetu?«

S krvavimi rokami sem si pokrivala obraz. Nisem čutila desne roke, leve roke, nisem več kričala, nisem čutila bolečin, polulala sem se. Vse je odhajalo od mene. Naslednji trenutek sem gledala sebe na kavču, kako me pretepa. 

Pred sedmimi leti in pol sva se namreč iz Vojvodine preselili v Slovenijo, da bi živeli skupaj z mojim možem, njenim očetom. On se je sem preselil že štiri leta prej, saj je tu našel službo. Vse sem naredila za to, da bo družina skupaj; pustila sem službo v Beogradu, upala sem, da nam bo tokrat uspelo, da ne bo več toliko pil. A kaj kmalu je padel v že znane vzorce popivanja, ljubosumja in laži. 

Kdaj ste prvič začutili, da vaš zakon ni v redu, da on ni takšen mož, kakršnega ste si želeli?

Poročila sem se pri 21, bil je zelo markanten moški, izpostavljen v družbi. Njegova pozornost mi je godila. Vsaka ženska si, vsaj podzavestno, želi status. Na začetku sva imela povsem normalen odnos, spoznavala sva se, se zabavala. Babica in oče sta me sicer opozarjala, naj ga ne vzamem za moža zaradi preteklih dogodkov v njegovi družini, a ju nisem poslušala. Ljudje si ne želimo nasvetov. Vedno sem na življenje gledala s svetle plati, bila sem odprta do ljudi, govorili so, da sem karizmatična. Z možem sva imela podjetje in urejeno življenje v Vojvodini. Po treh letih zakona sem zanosila. Ko sem postala mamica, sem se posvetila hčerki in on ni bil več deležen vse moje pozornosti. Takrat je začel popivati. Zaradi alkohola je začelo iz podjetja odtekali preveč denarja. Nastajale so vse večje težave, tudi finančne. Najbrž se je spopadal z občutki, da ni v ospredju – v družini, iz katere je prihajal, so mu vedno govorili, da je najboljši –, poleg tega ni zmogel finančno rešiti podjetja, kar ga je še dodatno potrlo. V tej začetni krizni fazi bi morala najti komunikacijo, a je nisva. On se je zatekal k alkoholu, jaz pa sem skrbela za hčerko in reševala podjetje.

So se takrat začele pojavljati prve klofute, prvi udarci?

Nezdrava komunikacija ga je pripeljala do skrajnih dejanj; začelo se je z nadiranjem, nespoštovanjem, zanemarjanjem in preraščalo v nasilno vedenje in ravnanje, vedno povezano s čezmernim pitjem alkohola ali ljubosumjem. Spominjam se dogodka, še v Vojvodini, ko je doživel takšen izbruh nasilja, da si je strgal majico, rjovel, kričal name, me ozmerjal z grdimi besedami, stopal mi je po prstih na nogah, da sem se morala umikati nazaj, dokler nisem prišla do stene, pokleknila. Vedno je moral imeti občutek moči, občutek, da je nad mano. Po tem dogodku sva s hčerjo, ki je bila takrat stara šest let, prvič morali poiskati zaščito pri mojih starših. A sva se po štirih dneh vrnili.



Ker ste na vsak način želeli obdržati družino?

Prepričana sem bila, da pripadam tej družini, da nekako pripadam temu moškemu, da nimam kam drugam. Zame sta bili ločenka in samohranilka neznani besedi, dolgo sem potrebovala, da sem ju ozavestila in sprejela. Vse ženske, ki doživimo nasilje, pa smo ločenke, se še danes v družbi spopadamo z močnimi stereotipi. Povsem nas razvrednotijo in so tako močni, da se začne ženska, ki doživlja nasilje, spraševati, kaj dela narobe. In razvije strategijo zanikanja. Začne se pretvarjati, da je vse v redu. Najbolje se namreč počuti, če ima status, če je poročena, žena, mamica, vsi si želimo biti sprejeti. In tudi ženske, ki rečejo nasilju stop, se potem pogosto spopadajo še s stigmo okolice, ki je lahko še hujša kot nasilje samo. Težko je živeti naprej. V naši družbi vlada prepričanje, da je zgodba za žensko, ki ubeži nasilju, končana. Rada bi poudarila, da to ni res. Vsaka ženska je vredna ljubezni. In še vedno lahko začuti zaljubljenost, mora si dovoliti ljubiti, saj si tako dovoli živeti in s tem svojim otrokom sporoča, da je življenje lepo, da lahko živijo naprej.

Kako mi je uspelo pobegniti, je zame še danes uganka. Tekla sem po cesti, poklicala po telefonu, ki sem ga med pretepom ves čas stiskala v roki, in kmalu se je pred menoj ustavil avto, v katerem je bil človek, ki mi je rešil življenje. 

Ob prebiranju vaše knjige sem pomislila, da ste izjemna bojevnica. Vsem težavam in nasilju navkljub ste uspešni v službi, kupili ste hišo v Sloveniji, imate ljubeč odnos s prijatelji in hčerjo, odpirajo se vam nove priložnosti v izobraževanju in svetovanju ženskam, ki doživljajo nasilje. Da ste zelo močna oseba.

Mislim, da živimo v času, ko ženske prihajajo v ospredje, ko postajajo močne, komunikativne, samozavestne. To je nekaterim moškim všeč, drugi se jih morda bojijo in se ob njih počutijo negotove, kar lahko povzroča težave, tudi nasilje. S samozavestno žensko lahko razvije enakovreden, ljubeč odnos le samozavesten moški. Pogoj za to pa je, da oba čutita ljubezen do sebe.
Nisem feministka, rada imam moške. Spoštujem družinske vrednote in želim si zaživeti v družinskem okolju, v katerem bi bila nekomu dobra žena. Tu pa se pojavlja vprašanje, kaj pomeni biti dobra žena; zakaj se v naši družbi besedna zveza dobra žena toliko izpostavlja. Kot ustanoviteljica zavoda Sena Plus, ki pomaga žrtvam nasilja, želim predvsem mladim ženskam v razmislek podati stavek, ki se mi zdi zelo pomemben: »Komunikativna, samozavestna, emancipirana, nasmejana, izobražena ženska naj neguje odnos z moškim, ki je ponosen in spoštljiv do svoje komunikativne, samozavestne, nasmejane, emancipirane in izobražene ženske.« Če v to vključimo še komunikacijo in sodelovanje med partnerjema, se življenje, katerega poudarek je na kakovostnih medčloveških odnosih, lepo oblikuje. Ženske smo ustvarjalke teh odnosov, ta ženska energija je zelo pomembna.



Pa vendar, čeprav si včasih želimo, ne moremo reševati čustvenih težav drugih. Vsak odrasel je odgovoren zase in lahko svojo težavo le sam reši.

Res je. In osebe, ki se vedejo sovražno ali nasilno, nosijo v sebi še toliko večje težave. Kar seveda ne pomeni, da je njihova travma opravičilo za to, kar počnejo. Moj mož je s svojo »težavo« tudi v meni sprožal neprijetne občutke, s katerimi sem morala živeti. Nenehno sem težila k temu, da mu pomagam, iskala načine, da se z njim pogovorim, on pa je bil v pogovoru morda prisoten le pet minut, živel je brez cilja ali pa mi ga nikoli ni zaupal. Večkrat sem mu predlagala, naj se odpravi na zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola. Ustvarjala sem okoliščine, v katerih smo lahko delovali kot družina. Trudila sem se biti dobra žena. Zdaj vem, da mora vsak pri sebi spremeniti dejanja, razmišljanje, presekati svoja prepričanja, biti iskren do sebe. Priznati si mora napake. Želim in učim se ločiti osebo od njenega dejanja. Recimo nekdo, ki je nasilen, ni nasilnež, ampak človek, ki stvari rešuje z nasilnimi dejanji. S tem se zadeva nekoliko ublaži, čeprav je v knjigi nisem ublažila, saj se v teh treh letih, kolikor je minilo od najhujšega pretepa, ko sem si reševala življenje, moj bivši mož ni ne pokesal ne opravičil; ničesar ni poskušal narediti, kar bi prispevalo k rešitvam.

Dan po pretepu sem se vrnila domov, k njemu. Le grdo me je pogledal in se zlobno zasmejal. Ta dogodek je v meni zbudil kljubovalnost duha, zdrznila sem se in pomislila: »Jaz sem bila 18 let poročena z živaljo.« 

Kaj se je zgodilo usodnega 19. junija 2015?

Bil je petek zvečer. S prijateljema in prijateljico smo sedeli za mizo v lokalu in se pogovarjali. Po službi smo si vzeli nekaj časa za druženje, obenem sem čakala, da hčerka konča trening mažoretk, da jo peljem k prijateljici, kjer bo prenočila. Nisem vedela, kdaj mož pride domov, ni mi sporočil; ker je delal kot voznik tovornjaka, je bil zdoma tudi po 10, 12 dni. Naenkrat je zazvonil telefon. Oglasila sem se in slišala, da je pijan. Pogoltnila sem slino in pomislila: »Ne že spet.« Nisem želela nadaljevati pogovora, nisem želela k njemu, a sem ga vseeno vprašala: »Kje si?« »Jaz sem doma, kje si pa ti?« je bil osoren in me začel nadirati, kako si lahko dovolim sedeti s prijatelji, njega pa, ko je prišel z dela, ni pričakala ne večerja ne goveja juha. Takrat je bilo prvič, da nisem ustvarila idealnih okoliščin, v okviru katerih je deloval najin odnos. »V redu,« sem rekla, »če si že doma, lahko pristaviš, da se večerja kuha, pa pridem kmalu.« Spet me je poklical in nadaljeval, da so z vrta izginile češnje, spraševal me je, kje so. Potem ko sem hčerko odpeljala k prijateljici in popila pijačo, sem se počasi, z zelo slabim občutkom podala proti domu. Prijatelji so se še malce pošalili, da me verjetno doma čaka presenečenje, večerja ali kaj podobnega.



Ironično?

Ne, bili so čisto prisrčni, pozitivni. Oni niso vedeli, kaj se dogaja za štirimi stenami, morda so domnevali, da ima težave z alkoholom, a drugega niso vedeli. Ko sem se vozila proti domu, se je začelo v meni pojavljati nelagodje. Spet je pozvonil telefon. Znova očitki, nadiranje, češnje, juha.
Ko sem se pripeljala domov, sem izstopila iz avta in mu nič kaj prijazno rekla: »V redu, zdaj mi pa povej, kakšen problem imaš s češnjami in juho.« To je bilo edino, kar mi je uspelo povedati. Napotila sem se proti stojalu za perilo, da bi ga odnesla v hišo. In takrat se je začelo. Najprej me je porinil; padla sem prek stojala z obrazom navzdol in ščipalke so se mi zarile v telo. Z nogo me je tiščal k tlom. Nato je zgrabil stojalo in začel z njim udarjati po meni. Med pretepom, ki je kar trajal in trajal, me je v nekem trenutku vrgel čez kuhinjski pult, da se je ta zlomil. V tistem trenutku sem zagledala kuhinjski nož. Na glas sem ga rotila, naj se me usmili. Nato me je vrgel na kavč in z nogo tiščal na trebuh, z leve roke si je premaknil prstan na desno, kjer je imel že en prstan, in me pretepal. S krvavimi rokami sem si pokrivala obraz. Nisem čutila desne roke, leve roke, nisem več kričala, nisem čutila bolečin, polulala sem se. Vse je odhajalo od mene. Naslednji trenutek sem gledala sebe na kavču, kako me pretepa. (Za nekaj trenutkov obmolkne.)

Veste, kaj je bilo pri vsej tej moji bitki najhuje? Sedemindvajsetkrat na pričanjih in sodiščih ponoviti svojo zgodbo. To je nedopustno in boleče. 

Na srečo vam je uspelo pobegniti, preživeti.

Kako mi je uspelo pobegniti, je zame še danes uganka. Tekla sem po cesti, poklicala po telefonu, ki sem ga med pretepom ves čas stiskala v roki, in kmalu se je pred menoj ustavil avto, v katerem je bil človek, ki mi je rešil življenje. On se bo že prepoznal. Hvaležna sem mu do konca življenja. Nato sem se zatekla k prijateljici, ki je medicinska sestra. Bila sem popolnoma izmaličena, vsa modra, otečena, z lasmi, strjenimi od krvi. Ko sem prišla naslednji dan po hčer, mi poškodb ni uspelo prikriti. Pogledala je in začela vpiti: »Kdo ti je to naredil, zagotovo je bil on, takoj me pelji k njemu!« Odpravili sva se k hiši, bila sem prepričana, da je že odšel, a je bil tam. »Nikoli več se ne boš dotaknil moje mamice, nikoli, nikoli, dokler sem jaz živa,« je vpila hči.

Ste po tem dogodku končno odšli na policijo in ga prijavili?

Dan po pretepu sem se vrnila domov, k njemu. Ne vem, od kod sem dobila moč, da sem pogumno izstopila iz avta, se postavila pred njega in si snela sončna očala. Mislila sem, da mu bo žal, da se mi bo opravičil, a me je le grdo pogledal in se zlobno zasmejal. Ta dogodek je v meni zbudil kljubovalnost duha, zdrznila sem se in pomislila: »Jaz sem bila 18 let poročena z živaljo.«
Drugi dogodek, ki je pomembno vplival na to, da sem lahko naredila premike v glavi, se je zgodil, ko se je hči – čeprav sem temu nasprotovala –, odpravila k njemu, da ga pregovori, naj gre na zdravljenje zaradi alkoholizma. A je ni poslušal, do nje je bil najprej besedno in nato še fizično nasilen. Takrat sem imela dovolj, rekla sem si: »To je začetek tvojega konca.« S hčerjo sva odšli na policijo, dali izjavo in sprožili postopke. To je bilo šele osem mesecev po brutalnem pretepu. Ves ta čas pa sem nekje v sebi upala, da mu bom lahko dopovedala, da smo vsi krvavi pod kožo. Hotela sem mu dati še eno priložnost, da razmisli, da si uredi življenje, meni pa da se ne približa nikoli več. Posledice moje velikodušnosti so bile le nenehne grožnje, prihajal je v mojo bližino, me odrival, mi grozil. Poleg tega sva ostali brez doma, saj je zamenjal ključavnico in naju vrgel na cesto.



V knjigi ste zapisali: »Od tega trenutka naprej za naju ni bil več oče, ni bil več mož, bil je samo nasilnež, ki je vse, kar smo ustvarili skupaj, uničil.«

Bilo je zelo težko. Najino življenje s hčerko se je spremenilo v pekel. Ko izgubiš dom, izgubiš občutek pripadnosti, varnosti, počutiš se ničvrednega. Da sva se lahko vrnili domov, sva čakali leto in devet mesecev. Ob tem bi rada poudarila, da ima Slovenija zelo dobro napisane zakone, a postopki trajajo predolgo in vmesni čas je za žrtve zelo stresen. V zavodu Sena Plus se trudim, da bi se med čakanjem, kolikor pač traja, da se postopek konča, ženske izobraževale, ozaveščale o tem, kakšne pravice imajo. Postala sem aktivna na področju družinskega nasilja. Javno sem spregovorila o nevšečnostih na poti reševanja iz nasilnega okolja, podpirala sem novelo zakona ZPND, da se prepoved približevanja v primeru fizičnega nasilja z 48 ur podaljša na tri mesece. Sem pobudnica in podpiram varno hišo za otroke, ki bo zaživela leta 2019. V njej bodo otroke strokovnjaki zaslišali v varnem okolju, zaslišanja pa ne bo treba ponavljati. Veste, kaj je bilo pri vsej tej moji bitki najhuje? Sedemindvajsetkrat na pričanjih in sodiščih ponoviti svojo zgodbo. To je nedopustno in boleče.

Vse, kar ti nekdo pove, lahko pozabiš. Vse, kar ti nekdo naredi, lahko pozabiš, ampak občutek, kako si se ob nekom v dani situaciji počutil, boš imel za vedno s spominu. 

Naslov vaše knjige je Iskanje srca v tujini. Ste našli svoje srce?

Naslov knjige se mi je utrnil v trenutku in ima zame več pomenov. Ko sem pred sedmimi leti prišla v Slovenijo, je bila to zame tujina. Tu sem se začela reševati iz primeža nasilja, iskala sem srce. Našla sem ga v prijaznih ljudeh, v hiški, ki sem jo kupila. Tujina je bila zame tukajšnja zakonodaja, ki je nisem poznala; tujina je bil zame odnos, ki sem ga morala ponovno vzpostaviti z materjo, ki jo zelo pogrešam; ko sva se znašli na ulici, je bil na preizkušnji najin odnos s hčerjo. Delček srca sem našla v ljubezni z moškim, ki mi je vrnil zaupanje v moške. In ne nazadnje, tu, v tujini, sem našla sebe.
S knjigo želim predvsem spodbuditi ženske, da začnejo raziskovati svojo notranjost in svoja prepričanja. Želim jim povedati, da so vredne, da zmorejo; če sem jaz, lahko tudi one. Del izkupička od prodaje knjige je namenjen inštitutu za zaščito otrok Lunina vila. Želim sporočiti, kako pomembno je, da smo iskreni do sebe, kako se počutimo, ker: vse, kar ti nekdo pove, lahko pozabiš. Vse, kar ti nekdo naredi, lahko pozabiš, ampak občutek, kako si se ob nekom v dani situaciji počutil, boš imel za vedno s spominu.