Pogosto zato, ker se v družinah, v katerih je doma alkoholizem, dogaja le občasno, a z leti žal vedno bolj pogosto in šele ko so razmere nevzdržne, smo o tem pripravljeni tudi spregovoriti. Tudi sama sem bila dolgo ustrahovana, za nobeno ceno tega ne bi razkrila drugim.

Že desetletja se borim z alkoholom, psihičnim nasiljem in ljubosumjem svojega moža.

Obdobje prepričevanja

Moža sem dolga leta prepričevala, naj neha piti, prav tako so ga prepričevali najini otroci. Nenehno smo mu pripovedovali, kako slabo se ob tem počutimo. Vse zastonj, kot da nas ne sliši. Pred štirimi leti sem mu predlagala zdravljenje. Šel je na pogovor k psihiatru, vendar se za zdravljenje ni odločil, zmotno prepričan, da z alkoholom nima težav in da se pred prekomernim pitjem lahko obvladuje sam. Eno leto je bilo z njim nekoliko bolje, potem pa vedno slabše. Pogosto nismo spali, saj je ponoči vpil, nas žalil in poniževal.

Počutila sem se nemočno, prizadeta je bila moja samopodoba, za vse sem prevzemala odgovornost in za vse sem bila kriva. Otroci so bili v stalnem strahu, nikoli niso vedeli, kaj jih čaka z očetom in nasploh doma. Niso se zmogli zbrati pri učenju in stalno so bili nemirni.

Mene je mož nezavedno spravil v podrejen položaj. Obisk mojih sorodnikov in prijateljic je bil nezaželen. Kadar so se bližali prazniki in ko smo se odpravljali na dopust, smo se po navadi sprli, tako da nam tudi počitnice niso bile prijetne.

Prva prijava

Ko so razmere postale nevzdržne, sem ga pred letom prijavila na CSD in policiji. Takrat sem z otroki odšla zdoma. Po napornih pogajanjih se je odločil za bolnišnično zdravljenje. Pri tem sem mu stala ob strani in hodila z njim na terapije. Žal je bilo zdravljenje neuspešno, saj pri njem ni prišlo do pravega, notranjega uvida. Po vrnitvi iz bolnišnice se ni želel vključiti v terapijo. Po dobrem tednu je ponovno začel piti. To je za vso družino pomenilo spet strah in trepet. Nenehno je ponavljal, da tak, kot je, je in da se ne bo spremenil, da bo še vedno kaj spil, saj ocenjuje, da se zmore sam brzdati pred čezmernim pitjem. Na terapijo se je sicer vključil, a ker ni abstiniral, jo je po treh mesecih opustil. Imela sva se tudi možnost vključiti v družinsko terapijo, pa je tudi to zavrnil. Še naprej smo bili deležni njegovih nenehnih očitkov, poniževanja in nespoštovanja. Moten je naš mir, ki ga nadvse najbolj potrebujemo. Med nami tudi ni komunikacije. V isti hiši se zdaj vedemo kot tujci drug do drugega. Jaz sem se od njega umaknila in ga prepustila samemu sebi.

Moj naslednji korak je tak odnos čim prej končati, saj z osebo, ki se ne želi spremeniti, nima smisla vztrajati. Doslej sem vztrajala zaradi otrok, zdaj pa vem, da se jim prav s tem naredila neprecenljivo škodo.