Živimo v družbi nespoštljivosti do žensk

Knjiga Zakaj to počne? Kaj se dogaja v glavah jeznih in nadzirajočih moških je nastala že leta 2002, v slovenski prostor pa je vstopila ravno v času prelomnih družbenih sprememb in revolucij v odnosu, ko se o različnih oblikah nasilja govori občutno več, je ob predstavitvi knjige v ljubljanskem Konzorciju povedal urednik in založnik dr. Samo Rugelj, ki je poudaril, da delo ostaja eno temeljnih na tem področju, čeprav je od prvega izida minilo že petnajst let.

Knjiga že takoj na začetku razjasni in odpravi mite o nasilju, izgovore, s katerimi nasilneži poskušajo opravičiti in upravičiti svoje okrutno ravnanje. Bil sem zlorabljen v otroštvu, pogosto izgubim nadzor, sem duševno bolan, imam nizko samospoštovanje, sem žrtev rasizma, sem odvisen od alkohola ali mamil, šef grdo ravna z mano … Vse to in še več avtor v knjigi, ki je odlična kombinacija praktičnih izkušenj in razumljive teorije, zavrača kot razloge, ki jih udeleženci njegovih delavnic vztrajno navajajo, da bi svojim dejanjem dali smisel. »Ne preseneča, da Bancroft ni po tej knjigi napisal nobene druge knjige, kajti v delo je zajel preprosto vse, povrhu pa je knjiga pisana dovolj argumentirano, da pritegne tudi strokovnjake, in predvsem dovolj poljudno, da je primerna za širok krog bralcev, predvsem tiste, ki v življenju doživljajo nasilje,« je ob predstavitvi pojasnil psiholog Matic Munc. Nasilje nad ženskami se dogaja v vseh družbah, slovenska seveda ni nikakršna izjema. Kot ocenjuje Gregor Lapajne iz Društva za nenasilno komunikacijo, se sistem počasi izboljšuje, a do končnega cilja smo še vedno daleč: »Naše društvo pomaga žrtvam nasilja, med katerimi je 95 odstotkov žensk, a ker zgolj podpora žrtvam ne zadostuje, izvajamo tudi programe za povzročitelje nasilja. Pri njih je zelo velika težava začetna notranja motivacija. Zelo redki se nam namreč pridružijo povsem pripravljeni za delo. Izvajamo tudi preventivo, delavnice in izobraževanja za dijake in učence.«

Dr. Samo Rugelj: »Veliko nasilnežev se vključi v uradni program zgolj zato, da bi zadostili nekim formalnim pogojem, in nimajo pristne želje po spremembi; z vsako kljukico želijo zapustiti program čim prej in zaživeti po starem.«

Da so programi, v katerih bi novo pot ubrali prav storilci nasilja, pogosto prekratki, poudarja tudi avtor knjige Bancroft, nasilneževa preobrazba je namreč vseživljenjski proces, storilec nasilnih dejanj mora biti tako vedno v stiku s svojim vedenjem in stališči ter se kritično preizpraševati. Kot ocenjuje Lapajne, je Slovenija regijsko sicer dobro pokrita s programi za povzročitelje nasilja, paradoksalno pa nam primanjkuje svetovalnic za žrtve nasilja – torej je za nasilneže trenutno bolje poskrbljeno kakor za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja. Zelo pomembno je, ko je le mogoče, sodelovanje tako z nasilnežem in žrtvijo, še ugotavlja: »Tudi knjiga poudarja, da je pomembno delo na obeh straneh in avtor se vedno trudi vzpostaviti stik s prizadeto partnerico, žal pa pri nas ne moremo vedno vključiti vseh vpletenih. Nasilneži tako radi prilagajajo svoje zgodbe, pogosto že iz njihovega govora razberem manipulacijo, kar pomeni, da je njihova želja po spremembi lahko samo navidezna. Informacij, ki mi jih podajo, tako včasih ne morem preveriti nikjer.« Veliko nasilnežev se vključi v uradni program zgolj zato, da bi zadostili nekim formalnim pogojem, opozarja tudi dr. Rugelj, in nimajo pristne želje po spremembi; z vsako kljukico želijo zapustiti program čim prej in zaživeti po starem.

Da so se v Sloveniji zgodili pomembni premiki na področju obravnave družinskega nasilja, se strinja tudi Munc, a žal ugotavlja, da spremembe ostajajo predvsem na papirju. Od leta 2009 imamo celo zakon o preprečevanju nasilja v družini, o nedejavnosti naših javnih inštitucij pa priča tudi dejstvo, da niso bile pripravljene podpreti izida Bancroftove knjige, poudarja: »Med njimi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je pravzaprav nosilec zakona o preprečevanju nasilja v družini. Ne gre zgolj za finančno pomoč, temveč tudi za načelno podporo, kar je dobra ilustracija naše družbe, ki ostaja prežeta s sovražnim govorom, mobingom, verbalno ali fizično sovražnostjo. Ampak tega ne izvajajo ljudje z roba družbe, reveži, neizobraženi, to so vplivni moški, ki so gonilna sila v tej družbi. To so isti ljudje, ki so vodili družbo pred leti in jo vodijo še danes, ali njihovi nasledniki. To Bancroft zelo dobro opisuje: nasilništvo ni izraz tega, da ne moremo nadzorovati občutkov, ampak je izvor v vrednotah in stališčih. V nespoštljivosti – in mi resnično živimo v družbi nespoštljivosti. Do žensk, do drugače mislečih itn. Zakonodaje, ki jo imamo, ne izvajamo. Zakon o preprečevanju nasilja v družini je zelo enostaven, kratek in natančen, ampak ga v praksi ne izvajamo v celoti in povsod.«

Matic Munc: »Treba je delovati odločno in po zakonu. In če k temu prištejemo še strokovno in kontinuirano podporo tako oškodovankam kot storilcem, na koncu morda lahko pričakujemo rezultate.«

Daleč smo torej od cilja, da bi postali nenasilna družba, kljub zakonodajnim orodjem, ki jih pred petnajstimi leti nismo imeli, družbena klima ostaja enaka, je še prepričan Munc: »Gibanje #JazTudi je pljusknilo tudi v Slovenijo, ampak moje mnenje je, da se je zdaj še več ljudi postavilo na stran nasilnežev, češ, nikar ne rušimo te naše trdnjave! Smo daleč od zrele družbe, ki bi se bila sposobna globoko zazreti vase. Zelo me žalosti, da prihajajo k meni zelo mlada dekleta, katerih partnerji so nasilni: nujna je prava preventiva v šolah, vrtcih.« Munc tu poudarja predvsem tri vidike: »Usmeritev mladih v šport kot telesen in etičen izraz nakopičene energije. Kot drugo, kreativnost, kajti menim, da so slovenske ustanove v minusu glede ustvarjalnosti, predvsem gledališče ponuja veliko možnosti ekspresivnosti. Tretje pa je kultura dialoga: da vzpostavljamo dialoški prostor, kaj nas moti v partnerstvu, prijateljskih odnosih … Mladih fantov se ne spodbuja, da govorijo o svojih občutkih, preprosto niso sposobni povedati, kaj se jim dogaja.«

Knjiga  Zakaj to počne? nasilje razčlenjuje prek najrazličnejših primerov iz avtorjeve bogate prakse, te pa spretno prepleta z razumljivo in dostopno teorijo ter tudi pravnimi postopki, sploh ko se žrtev opogumi in poišče pomoč ter sklene celo zapustiti nasilneža. Avtor navaja predvidene odzive tega in žrtvam praktično posreduje, kaj lahko pričakujejo in na koga se lahko obrnejo, žal pa ugotavlja, da je odhod iz nasilnega življenja vse prej ko enostaven. Nasilneži so namreč mojstri manipulacije in ustrahovanja, ki bodo storili vse, da žrtev obdržijo ob sebi. Nemalokrat so sposobni tudi najhujšega zločina. Kot ocenjuje Munc, so za ustavitev nasilja pogosto potrebni zelo radikalni in nujni ukrepi: »Treba je delovati odločno in po zakonu. In če k temu prištejemo še strokovno in kontinuirano podporo tako oškodovankam kot storilcem, na koncu morda lahko pričakujemo rezultate.« Kot pomemben dodatek slovenski prevod knjige ponuja tudi naslove naših ustanov, društev, organizacij in kriznih centrov, na katere se lahko žrtev obrne po pomoč.

Gregor Lapajne: »Knjiga bi morala biti obvezno čtivo vsake 12- ali 13-letnice. Kajti te manipulativne zgodbe se ne začnejo pri 30. ali 40. letu, ampak mnogo prej. In današnji fantje že kažejo mehanizme nasilja, na dekleta gledajo kot na spolne objekte, do njih so nespoštljivi in posesivni. Predvsem pa je preventiva nujna pri vseh generacijah: ne pomaga, če mlade učimo, kako se vesti, če doma gledajo nasilnega očeta, strica, dedka …«

In še: komu vse je knjiga namenjena? Ne le žrtvam nasilja in storilcem ter strokovnjakom s tega področja – kot poudarja Lapajne, treba je delovati preventivno, zato bi morala biti knjiga Zakaj to počne? po njegovem obvezno čtivo vsake 12- ali 13-letnice. »Kajti te manipulativne zgodbe se ne začnejo pri 30. ali 40. letu, ampak mnogo prej. In današnji fantje že kažejo mehanizme nasilja, na dekleta gledajo kot na spolne objekte, do njih so nespoštljivi in posesivni. Predvsem pa je preventiva nujna pri vseh generacijah: ne pomaga, če mlade učimo, kako se vesti, če doma gledajo nasilnega očeta, strica, dedka …« še sklene Lapajne.

In enako kakor velja za povzročitelje, ki prihajajo iz različnih sfer in okolij, skupnega imenovalca ne najdemo niti pri ženskah, ki vstopajo v odnose z nasilnežem in tam tudi ostajajo. »Tako kot je treba biti pozoren na mite pri moških, zakaj so do partnerke nasilni, tudi za ženske veljajo miti, zakaj vstopajo v takšne zveze. Ni pogoj, da so bile zlorabljene ali drugače ranjene v otroštvu itn.,« poudarja Lapajne. »Pomembno je tudi, kakšna razmerja poznajo iz svoje primarne družine,« opominja Munc. »Pomembno je obdobje pubertete, ko se začnejo dekleta odpirati svetu in so zelo občutljiva in krhka. V tistem času je lahko nekdo z odločnim nastopom zelo privlačen – veliko nasilnih je namreč navzven tudi karizmatičnih, duhovitih, zabavnih. Tihi fantje v tej družbi ne pridejo do izraza. Z dekleti se je treba predvsem pogovarjati, kateri fant jim je privlačen in kateri ne in zakaj. Kakšni pa so fantje po značaju? To pogosto spregledajo, ne zanima jih, ali je prijazen, pošten – živimo v nekakšni instagram družbi in vizualnost nam je zelo pomembna. Veliko premalo se tudi pogovarjamo o spolnosti.«