Ko sem že pred več kot desetimi leti na raznih srečanjih opozarjala na ugotovitve V. E. Frankla, da bodo v prihodnosti glavni problemi med mladimi agresija, bolezni odvisnosti, samomori in depresije, si najbrž niti največji pesimisti niso mislili, da bodo danes naši otroci reševali medsebojne obračune z noži, da lahko prihajajo v šolo drogirani, se do nezavesti napijejo in razgrajajo na zaključnih izletih in da bomo prvi po številu samomorov v Evropi pri otrocih do sedemnajstega leta starosti. 

To so dejstva in spet smo čakali, da se »stvari zgodijo«, ker je najbrž v naravi človeka, da se noče učiti od tistih, ki jih poznajo in jih lahko predvidijo, ampak moramo vse izkusiti sami.

Kaj nasilje sploh pomeni?

Najpogostejša definicija pravi, da je nasilje vse tisto, kar hočemo doseči s silo, da drugega prizadenemo, mu torej povzročimo trpljenje. Če si malo pobliže ogledamo, katero področje je pri posamezniku najbolj prizadeto, hitro ugotovimo, da so to čustva in lastna osebna vrednost. Prizadeti posamezniki čutijo strah, jezo, razočaranje, nemoč, nemir, užaljenost, žalost pa tudi ponižanje, krivdo, bolečino, sovraštvo. 

Pri otrocih so nasilna dejanja najpogostejša med vrstniki in se kažejo v izzivanju, zmerjanju, zaničevanju, prisili k raznim dejanjem, norčevanju, pretepanju, porivanju, uničevanju predmetov. V družini pa je veliko zmerjanja, obtožb, fizičnih kazni, spolnih zlorab. Gre seveda za vprašanje, kako tedaj ravnati, in še pomembneje, ali se jih da preprečevati. 



Kazen ni vzgojna?

Na žalost opažam, da so akcije stekle bolj v smeri gašenja. Organizirane so različne oblike dela, s pomočjo katerih želijo predvsem govoriti o tej problematiki, informirati vse zainteresirane in se po možnosti dogovarjati o sankcijah za dejanja, ki so že narejena. Zanimivo je, da je šele pojav nasilja spodbudil razmišljanje o kaznih. Te so v našem vzgojnem procesu še vedno tabu. Načelo »kazen ni vzgojna« je tako močno zasidrano pri naših pedagogih, da sploh niso sposobni razmišljati o njej kot o enakovrednem vzgojnem sredstvu. V vzgoji je pač tako, da se pri otrocih ne napreduje brez prikazovanja obeh plati. 

Ko so mlade naciste v Nemčiji vprašali, zakaj počno nasilna dejanja, so odgovorili: »Zakaj jih pa ne bi, saj nam nič ne morejo.«

Zahteva: odgovorno vedenje

Bilo bi veliko manj psihičnega in fizičnega maltretiranja otrok, če bi starši in učitelji dosledno zahtevali odgovorno vedenje. Otrok je že zelo zgodaj dojemljiv zanj. Že najmlajši točno vedo, pri kateri vzgojiteljici je treba za sabo pospraviti, se truditi pri obrokih in kdaj lahko polivajo in packajo. Nekateri pa samo opazujejo, se jezijo na otroke in čakajo, da se naberejo slaba dejanja, potem pa v jezi izrečejo veliko groženj, zmerljivk in tudi uporabljajo zelo krute kazni. 

Gre torej za pristop, ko je treba »nekaj narediti«, ker so stvari že ušle iz rok. Za boljše razumevanje si poglejmo, kje bi lahko tičali vzroki za takšno vedenje. Če nam jih uspe ugotoviti, se lahko problemu približamo s čisto drugega zornega kota. Tudi pri vsaki bolezni lahko samo lajšamo bolečine, ponavadi takrat, ko vzrokov še ne poznamo ali bolezni ni mogoče več zdraviti, lahko pa iščemo vzroke in točno vemo, kaj je treba zdraviti in kako. Tako je tudi pri problemu nasilja.



Ko izgubimo smisel za etično ravnanje

Zdaj smo najbrž že ugotovili, da to je problem. Vzroke za nasilje lahko povežemo v enotno kategorijo – izgubo smisla za etično ravnanje. Etika nam poskuša odgovoriti na vprašanje, katere so osnovne zakonitosti življenja, torej kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj je dobro, kaj slabo, kaj se nagrajuje in kaj kaznuje. Človek pa si je vedno poskušal izmisliti, prikrojiti občečloveške norme in pravila. 

Starši se danes bojijo postavljati zahteve, pravila, ker so jih prepričali, da so z otroki enakovredni sogovorniki, da mora biti šola »prijazna«, da se je treba z otroki pogajati. V šole smo uvedli varnostnike, ki imajo lahko le funkcijo nadzora, ne morejo pa vzpostavljati etičnih norm, otroci se samo potuhnejo in obračunavajo drugje. 

Starši so v svoji vzgojiteljski nalogi že tako nemočni, da jo želijo prepustiti šoli: »Vi ga kar trdo primite!« Na veliko šolah tožijo, da imajo vedenjsko zelo problematične otroke, vendar jih (otroke) naša zakonodaja tako ščiti, da jih morajo enostavno prenašati. Paradoks je v tem, da so po vseh institucijah že diagnosticirani kot otroci, potrebni številnih obravnav. Starši se s tem ne strinjajo (ker so tudi sami največkrat problematični), zato skrb zanje naložijo učitelju, ta pa ima poleg njih še celo skupino drugih, ki tudi želijo živeti v zdravem okolju. 



Ko otrok umolkne

Otroci so naša naravna danost in največja naloga za življenje. To pomeni, da smo odrasli odgovorni za njihovo čustveno, socialno, intelektualno dozorevanje, da bodo našli v svetu svoj prostor in postali zadovoljni posamezniki. 

Otroci tudi pričakujejo, da jih bomo znali opremiti za življenje. Če vzamemo problem nasilja, je jasno, da morajo postati čvrste osebnosti, da se mu lahko s svojim obvladovanjem čustev, z odločnimi nastopi in vedenjem uprejo. 

Zanimiva je ugotovitev, da se veliko otrok ob nasilju umakne z molkom, pobegom, da nimajo nikogar, komur bi lahko zaupali, se potožili. Prav to pa so naše naloge. Ravno v tem vidim možnost vseh staršev, učitelja, profesorja. Vsak si lahko z otrokom ustvari odnos, ki bo omogočal izmenjavo čustvene prizadetosti in sproti reševal njegove stiske, ali pa bomo čakali, da se stvari zgodijo. 

Vzgoja za življenje

Oblikovanje odnosa pomeni tudi naše celostno vzgojno prizadevanje. Preventivno ravnanje proti nasilju ne morejo biti samo poučevanje, informiranje, ustrahovanje. V ozadju je vzgoja za življenje, torej vsakodnevno delo z otrokom. Kako naj ga učimo, da je mogoče obvladovati svoja čustva, če ga sploh ne poznamo. Kar nekaj staršev mi je reklo, da niso mogli verjeti, ko jim je učiteljica v šoli povedala, da se njihov otrok za vsako malenkost prepira in tepe. 

Če ga želimo poznati, moramo biti z njim. Ob vsaki situaciji po svoje izrazi svoja čustva, misli, namene, naša naloga pa je, da mu odpiramo oči, kažemo tudi druge možnosti, ga seznanjamo s posledicami. Ko vse to počnemo iz resnične skrbi zanj in svoje ljubezni do njega, potem bo njegov odziv pozitiven, ko pa poskušamo vplivati nanj samo s položaja »odraslih«, bo lahko učinek ravno nasproten od zaželenega. 



Kruta realnost

Včasih se zgrozim, ko opazujem mladostnike na vlaku. Dobro, da se vozijo kar nekaj časa in se lahko verbalno »praznijo« o svojih učiteljih, starših. Primitivni niso samo v izražanju, v njihovih izjavah je ogromno groženj in agresije. Ko se hvalijo, kaj vse so naredili iz čistega dolgčasa, to prav nič ne zaostaja za krutostjo, ki smo ji danes priča že skoraj v vsakem filmu. 

Po mojem mnenju so notranje, doživljajsko že tako izpraznjeni, da jih privlačijo le še intenzivni dražljaji (glasna glasba, grobe igre, hitrost, kruti filmi). Ko se dva med sabo stepeta, začno drugi navijati in uživati, na misel jim ne pride, da je to grdo, primitivno, boleče. 

Pomembno je vse

Ko govorim o vzgoji, skušam poudariti, da je pomembno vse – od odnosa do ljudi, živali in do svojih stvari. Če se tega ne zavedamo in čakamo, da bo otrok sam spoznal, kaj so obveznosti, kultura vedenja, življenjske zakonitosti, bomo razočarani. Otroci morajo imeti možnost sproti preverjati svoje ravnanje, mi pa jim moramo odpirati in širiti njihov pogled na življenje. 

Prevečkrat jim dajemo samo nasvete, ki zvodenijo v moraliziranje. Če jih želimo usposobiti za lastno odgovorno življenje, bodo v sebi začutili in vedeli, kaj je prav in kaj narobe, iskali dobre možnosti, znali pretehtati okoliščine in se soočati s svojimi napakami ter razvijali samospoštovanje.