Kot vemo, naša zakonodaja močno ščiti nasilne mladoletnike. Ponovno smo slišali, da v Sloveniji nimamo ustanove, ki bi kakovostno, usmerjeno in celostno obravnavala takšne mladoletnike. Nimamo je!  Ob tem dogodku, ko novinarji spet pri ustreznih strokovnjakih iščemo odgovore na pomembna vprašanja v družbi, izvemo, da je nasilnih medvrstniških dejanj v Sloveniji vse več, da se starostna meja pri nasilnežih nevarno niža in da so hudo nasilni že desetletniki. Žal, strokovnjaki ne iščejo vzrokov, zakaj je tako, hočem reči, da se te problematike ne lotevajo sistemsko in vodeno, pod okriljem pristojnega ministrstva. Ker nihče pač noče biti pristojen! 

Dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina, že najmanj deset let opozarja, kaj se nam dogaja in kam vodita strokovna neodzivnost in nerazumljenost. V lanskem intervjuju za Ono je na vprašanje, kako obravnavajo otroke, ki ob mučenju drugih ne doživljajo občutkov krivde, slabe vesti povedala: »V slovenskem prostoru je 'nevarno', močno neprimerno – predvsem za akademske kroge, ki nimajo izkušenj v praksi – govoriti o teh otrocih kot o 'malih psihopatih'. V zavodu Planina sem zaposlena od leta 1998. V tem času sem sama, kot tudi moje osebje, tu in tam napisala poročilo, v katerem je bilo jasno navedeno, da se pot določenega mladostnika ne bo dobro končala. Glede na funkcioniranje in odzivanje – odrasli bi bil s takšnimi znaki opredeljen kot psihopat – smo ob odpustu predvideli možnost, da lahko v prihodnosti tudi ubija, poškoduje sebe, izvede razna okrutna dejanja. Pri nas je med otroki ogromno avto- in heteroagresivnega vedenja. Fant, ki je bil v zavodu pred več kot desetimi leti in je bilo njegovo poročilo vse prej kot spodbudno z nujnimi priporočilom institucijam, ki naj bi ga spremljale po dopolnjenem 18. letu starosti, je letos, pri 29., zagrešil umor. Ta moški je že kot fant v zavodu pokazal, da nima nobenega občutka za druge, bil je hladen, krut, kot otrok je že mučil in resno poškodoval druge ljudi.« 



Neprilagojene mladostnike, naj bo takšno poimenovanje dovolj, si strokovnjaki najrazličnejših ustanov podajajo od vrat do vrat. To je resnica. In celo velika sreča je, če se mu kje sploh odprejo. Dr. Tristan Rigler, klinični psiholog, opozori, da moramo vedeti še, da mladostnika ne morejo prisiliti v zdravljenje, kajti dogaja se, da ta, ko pride na obravnavo, zdravljenje odklanja in ga več ne vidijo. Ga odklanja on ali pač starši oziroma njegovi oskrbniki. Ne vem, ali res ne obstaja še druga pot? Ali res moramo čakati na tragičen dogodek, da nazadnje tak otrok čez leto ali dve, ko postane polnoleten, stori okrutno dejanje in pristane za rešetkami? Je potem to prava pot?  


Mačeha v kamero še pove, da je čas, da za svoja dejanja odgovarja, preden uniči še kakšno življenje. Res? Samo on? Sedemnajstletnik! Vrsta je dolga. Verjemite!


»Večina otrok izhaja iz razbitih, razrušenih, problematičnih družin. Med starši prepoznamo veliko zlorab alkohola, droge, starši so pogosto sami povzročitelji kaznivih dejanj in z otroki ravnajo izrazito nasilno, agresivno. Otroci se znajdejo pri nas tudi zato, ker so bili deležni nasilne, agresivne in nedosledne vzgoje in so bili do njih brezbrižni. V zadnjih letih smo imeli celo dva izjemno skrajna primera. Prvi fant, star 13 let, je mesec dni živel v gozdu in se hranil s tistim, kar je pač našel tam. Tudi drugi otrok je bil brezdomec. Staršem je bilo vseeno.« Tako še pove dr. Zalokarjeva. Razumem, da je veliko staršev nefunkcionalnih, imajo tudi svoje zdravstvene težave in zatorej niso sposobni poskrbeti niti zase, kaj šele za svojega otroka, ampak, ali nimamo strokovnih služb, ki bi takšne primere morale prepoznati? So tudi starši, ki svoje problematične otroke branijo brezkompromisno, nam pripovedujejo, ampak, ali ni jasno, da tudi oni potrebujejo pomoč? In so starši, ki prosijo ustanove za pomoč, pa je ne dobijo. 

Mama nasilnega sedemnajstletnika je po dogodku za slovensko javnost povedala, da že leta prosi za strokovno pomoč za sina, kajti zaveda se, da je težaven. Že od vrtca. Kmalu so ji povedali, da je hiperaktiven. Po pripovedovanju mame (o očetu ne izvemo niti besede!) ni bil nikoli pravilno strokovno obravnavan. Stanje se je drastično poslabšalo, ko je bil sprejet v Zavod.

Fant očitno izhaja iz ločene družine, oba starša imata novi družini in fant se je selil od enega do drugega. Mama izpove, da je celo kupil pištolo, da se je drogiral, da je že dolgo nasilen do ljudi. In da se je po napadu na trinajstletnico hvalil po facebooku. Mačeha v kamero še pove, da je čas, da za svoja dejanja odgovarja, preden uniči še kakšno življenje. Res? Samo on? Sedemnajstletnik! Vrsta je dolga. Verjemite!