»Prepričana sem, da je mogoče z vsakim otrokom, mladostnikom, ki pride k nam, delati po določenih strokovnih smernicah, ki jih zahteva glede na naravo, stopnjo in vrsto motenosti,« je jasna. »Ne moremo pa enako vzgajati enega s hudo anksioznostjo in drugega, čigar dosedanje življenje je bilo zaznamovano z dejanji izredne krutosti, slabim odnosom do drugih ljudi, kaznivimi dejanji, ki jih niti najmanj ne obžaluje.«

Za vsakega otroka, ki gre od njih, napišejo poročilo, obvestijo pristojni center za socialno delo in vse pomembnejše institucije, pristojne za nadaljnjo obravnavo. Seveda se včasih zgodi, da so napovedi v teh poročilih slabe, in povedo tudi, zakaj. »Žal se z mladimi s psihopatijo neobčutljivosti in brezčutnosti, ko zapustijo zavod, nihče ne ukvarja,« pove. Nekatere zgodbe imajo žalosten epilog. 


Delček mladosti ste preživeli v Mladinskem domu Jarše, zavodu, kjer najdejo zatočišče otroci in mladostniki žrtve nasilja, zanemarjanja in zlorabljanja. Takrat ste dobili iz prve roke izkušnje, kako ranjeni otroci s svojimi senzorji prepoznajo vse skrivnosti. Kako se spominjate tistega obdobja?

Že v osnovni šoli sem bežala od doma. Zakaj otrok to počne? Ker se doma ne počuti ljubljenega, sprejetega, ker ga doma ne doživljajo tako, kot bi si želel. Pobegnila sem več kot enkrat in vsakič so me policisti pripeljali nazaj. Ko se je to zgodilo šestič, so me namesto domov odpeljali v Mladinski dom Jarše. Tam sem bila zelo rada. Z menoj so se pogovarjali, zanimalo jih je, kaj se z menoj dogaja. Veliko vzgojiteljev je prihajalo in odhajalo. Od vseh mi je v spominu najbolj ostal Jože Peklaj. Pri njem sem čutila pristno zanimanje, simpatijo, sočutje, pripravljenost za delo. In mi, mladostniki, ki smo živeli v domu, smo vedeli in videli vse. Videli smo, kdo je na delovno mesto prišel vinjen, katera poročena vzgojiteljica se je pripeljala ponoči, ko je dežural konkretni nočni poročeni, kako so se vzgojitelji med seboj opravljali in se šikanirali ... 



Mladostniki vse vedo, vse vidijo in jih ne smemo podcenjevati. Ste svoje izkušnje podelili z zaposlenimi v Planini?

Sem. Povedala sem jim, kako mi je bilo, kaj vse smo zaznali takrat in da so naši otroci tukaj povsem enaki. Vedo, če jim povemo ali ne. Občutljivi so za krivice, kakršno koli moralno ali etično spornost. V njihovi prisotnosti ne moreš blefirati. Če ravnaš drugače, kot čutiš, je po tebi. 

Večina otrok izhaja iz razbitih, razrušenih, problematičnih družin. Med starši prepoznamo veliko zlorab alkohola, droge, starši so pogosto sami povzročitelji kaznivih dejanj in z otroki ravnajo izrazito nasilno, agresivno. Otroci se znajdejo pri nas tudi zato, ker so bili deležni nasilne, agresivne in nedosledne vzgoje in so bili do njih brezbrižni. V zadnjih letih smo imeli celo dva izjemno skrajna primera. Prvi fant, star 13 let, je mesec dni živel v gozdu in se hranil s tistim, kar je pač našel tam. Tudi drugi otrok je bil brezdomec. Staršem je bilo vseeno. 

Otroci, ki imajo težave in pridejo k nam, so odraščali v negotovem okolju. Nikoli niso vedeli, kaj bo, vedno so bili pripravljeni na vse. Njihove »antene« so se razvile do popolnosti. Vedeli so, da so v enem trenutku lahko pohvaljeni, v naslednjem tepeni. Vnaprej začutijo, ali jih boš kregal ali boš do njih prijazen, jih celo pobožal. Izjemno previdni so, in ko pridejo, seveda povsem nezaupljivi. Ničesar nam ne verjamejo na besedo; potrebujejo izkušnje, in sicer kakovostno povsem drugačne. 


Pred intervjujem sva se pogovarjali zunaj, kjer so mladi čistili vrtače. Še tako problematične je bilo mogoče najti pri vestnem delu. Ko sem vas vprašala, kako je uspelo vam, ko jim nikjer drugje ni, je bil vaš odgovor preprost: »Imamo jih radi.« Je to dovolj?

Seveda jih imamo radi, do njih se vedemo, kot bi bili res naši sinovi in hčere. A to še ne pomeni, da nismo strogi, da jih ne sankcioniramo, če naredijo kaj narobe. Če nalašč polomijo eno smetišnico, morajo v skupno blagajno prispevati vrednost treh. V primeru nasilja pokličemo policijo, ta napiše tudi plačilni nalog. Ne moremo in ne smemo jih zaviti v vato, zunaj pa pustiti realni svet. 



Diagnosticirana vedenjska motnja s podtipom »neobčutljiv in brezčuten« tudi pri vas ni redka. Govorimo o otrocih, ki ne doživljajo občutkov krivde, slabe vesti, tudi če drugi trpijo, če koga mučijo. Pri njih najverjetneje ni dovolj, če jim rečemo, da tega ne smejo delati, ker ni lepo?

V slovenskem prostoru je »nevarno«, močno neprimerno – predvsem za akademske kroge, ki nimajo izkušenj v praksi – govoriti o teh otrocih kot o »malih psihopatih«. V zavodu Planina sem zaposlena od leta 1998. V tem času sem sama, kot tudi moje osebje, tu in tam napisala poročilo, v katerem je bilo jasno navedeno, da se pot določenega mladostnika ne bo dobro končala. Glede na funkcioniranje in odzivanje – odrasli bi bil s takšnimi znaki opredeljen kot psihopat – smo ob odpustu predvideli možnost, da lahko v prihodnosti tudi ubija, poškoduje sebe, izvede razna okrutna dejanja. Pri nas je med otroki ogromno avto- in heteroagresivnega vedenja. Fant, ki je bil v zavodu pred več kot desetimi leti in je bilo njegovo poročilo vse prej kot spodbudno z nujnimi priporočilom institucijam, ki naj bi ga spremljale po dopolnjenem 18. letu starosti, je letos, pri 29., zagrešil umor. Ta moški je že kot fant v zavodu pokazal, da nima nobenega občutka za druge, bil je hladen, krut, kot otrok je že mučil in resno poškodoval druge ljudi.


Med starši prepoznamo veliko zlorab alkohola, droge, starši so pogosto sami povzročitelji kaznivih dejanj in z otroki ravnajo izrazito nasilno, agresivno. Otroci se znajdejo pri nas tudi zato, ker so bili deležni nasilne, agresivne in nedosledne vzgoje in so bili do njih brezbrižni.


Je potem misel, da se da prav vse ranjene otroke rehabilitirati, nestvarna?

Da. V svetu bo vedno obstajal določen odstotek psihopatov. Pogled v njihova otroštva ponudi veliko kazalnikov, ki so opozarjali na to, v kakšnega človeka se bo razvil. 


Se pravi, da bi tudi pri nekaterih mladoletnikih moralo veljati, da jih je treba dati pod ključ in ključ za vedno odvreči?

Misel je izjemno nevarna in v Sloveniji jo je malodane bogokletno izreči, a jaz se z njo strinjam. Izkusila sem delo s takšnimi otroki/mladostniki, ki so kasneje zagrešili grozovita in kruta kazniva dejanja, odšli v zapor. Že v mladosti je moč ob življenju z njimi prepoznati psihopatske poteze.


Videti je, da otroci, ki živijo in se učijo v vašem zavodu, izhajajo iz slabših socio-ekonomskih družin. Kje so drugi?

Obstajajo. A niso v zavodu, ker imajo starše, ki jim deviantno vedenje omogočajo. Zelo veliko staršev svoje otroke brani na nerazumne načine. Ti pa, ki so pri nas, nimajo močnega starševskega zaledja, nimajo ljudi, ki bi učiteljem grozili z odvetniki. Starši so zavzeli šolski prostor in marsikje se jih bojijo. Seveda se o tem govori samo neformalno. 



Čudovito. Simpatična popotnica za življenje. 

Ja, tako nastajajo patološki narcisi. No, saj se starši hodijo tudi na fakulteto kregat za boljše ocene svojih otrok, hodijo k njim v službo, k njihovim šefom! Jezna postanem, ko slišim, da smo permisivno vzgojo razumeli narobe, da bi jo morali izvajati drugače. Me nič ne zanima! Ideolog te oblike vzgoje dr. Benjamin Spock se je pred leti Američanom javno opravičil za neumnost, ki jo je povzročil z njeno utemeljitvijo. Ampak mi Slovenci kot slepe kure sledimo vsem tujim ideologijam brez premisleka. 


Kako obravnavate mlade diplomante, ki si želijo delati pri vas?

K nam prihajajo študentje iz vse Slovenije. Pri večini ugotovim, da v njihovem kurikulu ni bilo niti besede o tem, kako delati s populacijo, s katero se bodo soočili pri nas. Poleg tega ima Slovenija velik problem, ker skuša dokazane in diagnosticirane motnje nadomestiti s terminom – težave. Tako se minimalizirajo dejanski problemi. Ta terminologija vsiljuje občutek, da se v resnici nočemo zavedati, da mladi, ki so pri nas, niso samo malce bolj težavni, temveč je mogoče najti res hude oblike agresije, pri nas so tudi vzgojitelji, če se ne znajo pravilno odzvati, v nevarnosti. Ampak seveda mladi, ki končajo faks, o tem nimajo pojma. Nič čudnega, da jih praksa nato tako zelo šokira.

Na razgovorih sem brutalno odkrita. Človek, ki se javi na razpis za delo pri nas, si mora res želeti opravljati ta poklic. Če pride zgolj zato, da bo imel službo, bo kmalu pobegnil. Najhuje je, če vzgojitelj pokaže, da ga je strah. Naši otroci na nove velikokrat gledajo kot na zajčke v laboratoriju; preverjajo, kako se bodo obnesli, odzvali v določenih okoliščinah. 

Jaz sem, še vsa zelena s faksa, tudi verjela, da lahko vse otroke »rešim« samo s pogovorom in naklonjenostjo. A praksa te podre. Velikokrat k nam pridejo mladi, katerih diagnostika še ni bila zaključena, zato ne moremo vedeti, kje je vir njihovih težav, izrazito agresivnega vedenja na primer. Lahko so motnje organsko pogojene, duševne, in brez zdravil ti otroci preprosto ne morejo funkcionirati. 


Ne vem, kaj počnejo ravnatelji osnovnih šol. Dejstvo je, da otroci potrebujejo moški in ženski lik. Ne nazadnje preveč ženske energije na kupu tudi v zbornici ni v redu, ker se lahko debate izrodijo v takšne neumnosti, da te je lahko sram, če si del njih. Jaz temu rečem babji kurnik.


Se vam je velikokrat zgodilo, da ste zaposlili koga, ki je nato pobegnil, še preden je začel zares delati?

Pred leti smo imeli nekaj izjemno vedenjsko problematičnih mladostnikov – mladi so prišli s psihiatričnih oddelkov, zaradi narave motenosti ter možnosti ogrožanja sebe in drugih pa smo jih morali varovati 24 ur na dan – zato smo od ministrstva za izobraževanje dobili soglasje za zaposlitev treh novih vzgojiteljev. Zaposlili smo tri gospode. Navzven so bili videti izjemno samozavestni. Jasno so povedali, da se ne bojijo delati, poleg tega so imeli veliko izkušenj iz mladinskih domov ali vzgojnih zavodov. Po sedmih dneh je v joku odšel prvi. Taisti nam je čez en mesec poslal vabilo na predavanje z naslovom Delo z vedenjsko in čustveno motenim otrokom in mladostnikom. (Smeh.) Drugi je čez 14 dni sporočil, da gre na bolniško. Po enem mesecu je dal odpoved tretji. 



Pri vas je enako moških in ženskih vzgojiteljev. Osnovna šola kaže povsem drugačno sliko – skoraj same ženske. 

Ne vem, kaj počnejo ravnatelji osnovnih šol. Dejstvo je, da otroci potrebujejo moški in ženski lik. Ne nazadnje preveč ženske energije na kupu tudi v zbornici ni v redu, ker se lahko debate izrodijo v takšne neumnosti, da te je lahko sram, če si del njih. Jaz temu rečem babji kurnik.


V vašem zavodu obstaja poseben oddelek z otroki in mladostniki z najrazličnejšim neobvladljivim vedenjem. Pred tem so te otroke »reševali« tako, da so jih preprosto zaprli na odrasle oddelke na psihiatriji. 

Res je. Sicer so od tam običajno odpuščeni v dveh, treh dneh, a je vseeno kriminal, če se znajdejo tam. Dejstvo pa je, da je celostno diagnostiko teh mladih treba izpeljati, čeprav se neobvladljivih otrok vsi otepajo. Zastavili smo si cilj, da bomo pedagoškemu osebju, ki ga imamo, priključili še medicinsko. S to zamislijo smo poželi veliko navdušenja ministrstev in izvedba je plod sodelovanja ministrstva za izobraževanje, za socialo, za zdravstvo in varuha človekovih pravic. Vzgojni zavod Planina je zapolnil vrzel, ki se je pojavila pri diagnosticiranju otrok, tako da smo ustvarili oddelek, na katerem imamo v tem trenutku pet najtežavnejših, najbolj neobvladljivih, najbolj terapevtsko neodzivnih otrok in mladostnikov v Sloveniji. Z njimi delajo vzgojitelji, medicinski tehniki in psihiatrinja. 


Vi ste zgodba o uspehu. Otrok, ki je bežal od doma, se je formiral v človeka, ki zdaj pomaga drugim. 

Bežala sem od doma, ker sem se že zgodaj odločila, da se vsaki neumnosti ne mislim podrediti. Ta luštkani upornik v meni še vedno živi. Ena od neumnosti, ki se ji recimo danes ne mislim podrediti, je prepoved pregledovanja šolskih torb. Če bom utemeljeno sumila, da je v torbi pištola ali droga, ga ni človeka v Sloveniji, ki mi bo prepovedal, da jo prebrskam. In najdemo marsikaj! Pištole, lomilke, nekoč smo našli celo brzostrelko. Zdaj pa si bo nekdo izmislil, da je to njihova intima?! Ha! Ni intima! Mi smo javni zavod. Mi smo dolžni poskrbeti za vsakega posameznika, da sta varna on in njegova okolica!

Kar se tiče mojega bega od doma ... Pred 15 leti sem se odločila za psihoterapijo, ker se mi je zdelo, da sem slaba mama, preveč agresivna in jezna. Kot otrok sem se počutila neljubljeno, nesprejeto. Čutila sem, da sem staršem povsem odveč. Letele so grde besede, tudi udarci. Pobegnila sem, ker mi je bilo prehudo. Tako sem od okoli 13. leta, ko so me najprej dali na oddelek za otroško psihiatrijo z diagnozo anorexia nervoza, in kasneje, ko sem šla v Mladinski dom Jarše, samorastnica. Če bi morala pod prisilo ostati doma, verjetno danes ne bi sedela pred vami. Z družino nimam stikov. Počutim se, kot da ...



Nimate korenin?

Da, tako, brez korenin. Tujci smo si. 


Ena od neumnosti, ki se ji recimo danes ne mislim podrediti, je prepoved pregledovanja šolskih torb. Če bom utemeljeno sumila, da je v torbi pištola ali droga, ga ni človeka v Sloveniji, ki mi bo prepovedal, da jo prebrskam. In najdemo marsikaj! Pištole, lomilke, nekoč smo našli celo brzostrelko. Zdaj pa si bo nekdo izmislil, da je to njihova intima?!


Nekateri doživijo nasilje tako, da jih za vse življenje zlomi. Drugi iz njega zrasejo v poduk in spodbudo. Od česa je odvisen izid?

Enotnega odgovora ni in ga ne bo. Človek je biološko, psihološko in socialno pogojeno bitje. Med sabo se zelo razlikujemo, že od takrat, ko smo bili dojenčki v trebuhu. Moj sin ima 22 let, hčerka 25. Sine je bil v trebuhu tako živahen, da sem komaj prenesla, za hčerko sploh nisem vedela, da jo imam; hodila sem k zdravniku preverjat, ali je še živa. In tudi odraščala sta povsem drugače. Eno moje dete je bolj živahno, drugo nežno, zasanjano. Nekaj pač prineseš s sabo. Kar sem ugotovila tudi sama. Preden sem šla v Mladinski dom Jarše, sem bila sprejeta na oddelek za otroško in mladostniško psihiatrijo na Poljanskem nasipu. Tam je bilo drog na vsakem koraku. Pred mojimi očmi so si vbrizgovali heroin. Kaj je bilo tisto zdravo jedro v meni, da sem od teh injekcij bežala? Hotela sem nekaj drugega, nekaj več. Smo bili pa mi mladi v Jaršah in na Poljanskem nasipu v bistvu ubogi revčki; smilili smo se drug drugemu in skupaj jokali. 

Primanjkljaja ti v resnici nihče kasneje v življenju ne more scela nadomestiti. Jaz sem še danes ganjena in vsa solzna, če gledam film, ki prikazuje ganljiv odnos med materjo in hčerko. Ker me zadene. Ker tega nisem imela. V srcu te stisne. Zato sem šla na psihoterapijo, da bi razumela, kaj se mi dogaja. Manko ostane, lahko ga predelaš, a ostane. Kar lahko narediš, je, da tisto, česar nisi imel in si si želel, poskusiš ustvariti v svoji družini. 


S kom ste srečni? 

Moj partner Karel me popolnoma sprejema. Tudi vse moje napake, močne in za koga divje vedenjske vzorce. Z mano gre na Rolling Stonse, razume me in o vsem lahko govoriva. Kar mi je najbolj pomembno, je to, da sem lahko takšna, kot sem. Da se lahko pokažem, izrazim, da se mi ni treba skrivati. Ter moja otroka, Špela in Žiga, in njuna partnerja – to je moja družina.