»Policija, sodišče, socialna služba, nič se ni premaknilo na bolje,« govori počasi, kot bi bila že popolnoma vdana v usodo, nato pa ton njenega glasu nakaže, da vendarle še ni vrgla puške v koruzo: »Prav zato bi rada na to opozorila splošno javnost. Morda se vendarle najde kdo, ki mi bo lahko pomagal. Bila sem naivna in neumna. Verjela sem, da bom lahko rešila moža in bo nehal piti ter se začel vesti kot človek. Večkrat sem mu rekla, da je njegova prva naloga, da mora imeti rad mater svojih otrok – ti so zdaj sicer že odrasli – ter pomagati pri skrbi zanje. Pa vendar ni nikoli kaj dosti prispeval, večinoma sem jih preživljala sama. Po drugi strani jim je dajal darila in jih tako dobil na svojo stran. Vsem drugim ljudem, denimo svojim prijateljem, je vedno prej in z večjim veseljem pomagal kot meni. On je očarljiv, komunikativen, poslovno dokaj uspešen in takšen je v očeh mnogih simpatičen možakar. Družba mu ogromno pomeni. Zagotovo več kot družina. Tudi ko so bili otroci še manjši, smo redko preživljali čas skupaj, šli na izlet ipd. V nedeljo je šel ponavadi najraje k svoji mami. Kadar sva se kregala in je bil do mene grob, so otroci odšli v svoje sobe, kot da je vse v najlepšem redu.«

»Teden pred poroko se je name spravil eden od sosedov. Mislila sem, da moram biti tiho, ker mi je partnerica tega človeka pekla piškote.« 

Bratova smrt kot skrita travma

Po Valerijinem prepričanju je izvor večine zakonskih težav v moževi hudi, žalostni preteklosti, med drugim v bratovi smrtni prometni nesreči pred več kot dvajsetimi leti, saj o tej travmi ne želi govoriti: »Namesto da bi svojo bolečino normalno izrazil v krogu najbližjih ali šel na pogovor k strokovnjaku, igra različne igrice, zaradi katerih sva šla tudi na center za socialno delo. Tam je socialna delavka potegnila z njim in rekla, da bolj bebave osebe, kot sem jaz, še ni videla. Počutila sem se grozno. Do takrat nisem verjela tistim, ki so trdili, da lahko socialna služba dva dokončno spre. Prav to se je zgodilo tudi nama. Očitno ji je bil kot moški bolj všeč. Vstal je in šel, še preden je podpisal zapisnik. Pa sem šla še jaz, kaj pa!« O moževem nasilju, ki ga je doživljala, pove, da je šlo tako za verbalne kot fizične napade; vprašanju, ali jo je tudi posilil, se izogne. Svojih nasilnih dejanj pred uradnimi organi ni priznal oziroma je izjavil, da so obtožbe zgolj delno resnične, pravi Valerija: »Policija se najprej ni odzvala, zato sem svojo prijavo nasilja po določenem času umaknila. Bilo mi je že tako dovolj hudo pri srcu in nisem imela energije, da bi vse skupaj še enkrat dokazovala. Tudi telesni dokazi niso zadoščali, denimo to, da posledično na ušesa slabše slišim pa zob mi je odletel. Med tepežem se nisem nikoli branila, saj bi bilo to zadnje, kar bi naredila.«



Poskusi posilstva pred poroko

Mož je bil tudi njen prvi fant in kot mlado neizkušeno dekle ni opazila znakov, da bi bilo lahko z njim kaj narobe. Par sta postala v njenih poznih najstniških letih, medtem ko se je on že približeval tridesetim. »Kdo ve zakaj nimam sreče z moškimi in zakaj sem takšen magnet za zlorabe,« se sprašuje in nadaljuje, da je že prej doživela nekaj poskusov posilstva neznanih in znanih oseb. »Teden pred poroko se je name spravil eden od sosedov. Mislila sem, da moram biti tiho, ker mi je partnerica tega človeka pekla piškote. Bizarno, vem! Možu, takrat še zaročencu, si nisem upala povedati, ker sem se bala, da bi mi očital krivdo, ker da sem ga že kako izzivala, čeprav ga nisem. Staršem se tudi nisem zaupala, saj so sodili v tisto vrsto vernih ljudi, ki pravijo: To je nekaj grdega! Tiho bodi in potrpi! Potem ko sem brala knjigo Natasche Kampusch, se mi je posvetilo, da te lahko vloga žrtve spremlja za vedno, ko jo enkrat sprejmeš, sploh v zgodnji mladosti,« razmišlja Valerija.

»Možu je šla moja družina na živce, zato je nisem več vabila na obiske. Tudi o mojih prijateljicah je imel povedati le najslabše. Izoblikovala sem se po njegovih željah in navodilih, a posledično se iz mene norčuje in mi namenja cinične opazke.«  

Vajena ukazovanja in podrejenosti

Po njenih besedah nikjer ne najde opore, niti pri svojih otrocih, saj držijo z očetom in pravijo, da si je vso nesrečo priklicala sama. Hkrati jo je strah zanje, saj se zaveda, da se vzorci vedenja, spoprijemanja s težavami pogosto prenašajo iz generacije v generacijo. Nekajkrat je poklicala na telefon za ženske žrtve nasilja, a konkretne pomoči ni prejela, pravi. »Dejali so, naj se opolnomočim, poskrbim zase. To je nekomu, ki je bil toliko let vajen ukazovanja in podrejenosti, že težko razumeti, kaj šele doseči,« zbegano ugotavlja. Trenutno je brezposelna, prej pa se je razdajala v službi, včasih tudi bolna, si prizadevala, da bi bila kar najbliže popolnosti tako na delovnem mestu kot doma, za kar ji je danes žal, ko opazuje kolegice, ki so si za vsako figo vzele bolniško, da imajo veliko bolj urejena življenja in kariere.



Lahka tarča za škodljivce

Valerija je poklicala na naše uredništvo, ker bi rada našla luč na koncu predora, se rešila silne žalosti, razočaranja in osamljenosti, razloži: »Zaradi vsega skupaj sem se osamila. Možu je šla moja družina na živce, zato je nisem več vabila na obiske. Tudi o mojih prijateljicah je imel povedati le najslabše. Izoblikovala sem se po njegovih željah in navodilih, a posledično se iz mene norčuje in mi namenja cinične opazke. Sploh po tistem, ko sem končno dosegla prepoved približevanja,« potrdi enega od ključnih ciljev vsakogar, ki izvaja psihično nasilje, tj. osamitev osebe od njenih bližnjih ter teptanje samozavesti; zaradi posledične slabe samopodobe je tudi lahka tarča za opravljivce in podobne škodljivce. Sosedje so tako denimo o Valeriji začeli razširjati klevete, da se vlači naokoli, le na podlagi pogovora z delavcem, ki ga je želela – odkar z možem živita ločeno – najeti za hišno opravilo: »Nekateri celo ščuvajo svoje otroke, naj na cesti vpijejo za menoj, da sem kurba, pijanka, prasica. Tega so se spomnili prav isti, ki so mi ponudili kozarec pijače z besedami, da mi bodo zamerili, če ga ne spijem. Sicer ne pijem. Da znoriš!«

»Odvetnik, s katerim sem govorila, mi je dejal, da mi ne bo uspelo doseči, kar sem si zadala, ne glede na denar.« 

Rada bi našla pravi pogum

Valerijin oče prav tako ni bil alkoholik ali nasilnež, zato ne razume, zakaj si je izbrala takšnega življenjskega sopotnika. Njen prvi cilj je, da bi, morda tudi s pomočjo dobre terapevtske pomoči, v prvi vrsti našla pravi pogum in spletla svoj krog prijateljev, pa čeprav sestavljen le iz dveh, treh oseb. Nato bi se rada postavila na noge tudi s finančnega vidika, med drugim s pametno izrabo podedovane zemlje, medtem ko si, kar zadeva ekonomsko neodvisnost, s pravnega vidika ne obeta dosti: »Odvetnik, s katerim sem govorila, mi je dejal, da mi ne bo uspelo doseči, kar sem si zadala, ne glede na denar,« nam z glasom, v katerem je čutiti tako ravnodušnost kot obup, še zaupa Valerija. Njen kontakt hranimo na uredništvu.